Maimonides – človek, ki je nanovo zastavil judaizem

»OD MOJZESA do Mojzesa ga ni bilo, kakor je bil Mojzes.« Mnogi Judje vidijo v tem skrivnostnem reku izraz občudovanja do Mošeja ben Maimona, judovskega filozofa 12. stoletja, urejevalca ter razlagalca Talmuda in Svetega pisma, znanega tudi pod imenoma Maimonides in Rambam.a Mnogi zanj danes ne vedo, čeprav so imela njegova pisna dela velik vpliv na judovsko, muslimansko in cerkveno misel takratnega časa. Judaizem je, in to v temeljih, zastavil nanovo. Kdo je bil Maimonides in zakaj mnogi Judje gledajo nanj kot na »drugega Mojzesa«?

Kdo je bil Maimonides

Maimonides se je rodil leta 1135 v Córdobi, Španija. Za njegovo zgodnjo versko vzgojo je večinoma skrbel oče, Maimon, ki je bil priznan učenjak iz odlične rabinske družine. Ko so Almohadi leta 1148 zavzeli Córdobo, so se morali Judje odločiti: ali sprejmejo islam ali pa pobegnejo. To je Maimonidovo družino za dlje časa odpravilo na pot. Leta 1160 so se nastanili v Fezu, Maroko, kjer se je usposabljal za zdravnika. Leta 1165 je moral z družino zbežati v Palestino.

Toda razmere v Izraelu so bile negotove. Malo judovsko skupnost so ogrožali krščanski križarji in muslimanske sile. Po manj kot šestih mesecih v »Sveti deželi« je Maimonides z družino našel zavetje v Fustatu, starem mestu Kaira, Egipt. Šele tu je bila Maimonidova nadarjenost priznana v polni meri. Leta 1177 je postal glavar judovske skupnosti, leta 1185 pa je bil postavljen za zdravnika na dvoru slavnega muslimanskega voditelja Saladina. Na obeh mestih je Maimonides ostal vse do svoje smrti leta 1204. Njegovo strokovno znanje medicine je imelo tolikšen sloves, da je menda celo kralj Rihard Levjesrčni iz daljne Anglije skušal Maimonida dobiti za svojega osebnega zdravnika.

Kaj je napisal

Maimonides je bil ploden pisatelj. Med begom pred muslimanskimi preganjalci, skrivanjem in begunstvom je zbral in uredil precejšen del svojega prvega velikega dela, Commentary on the Mishnah (Komentar k Mišni).b Napisano je bilo v arabščini in pojasnjuje mnoge zamisli ter izraze iz Mišne, občasno pa zaide v razlago Maimonidove filozofije o judaizmu. V razdelku s pojasnilom razprave Sanhedrin je Maimonides oblikoval 13 osnovnih načel judovskega verovanja. Judaizem ni imel nikoli formalno opredeljene veroizpovedi oziroma objave verovanja. Maimonidovih 13 načel vere je sedaj postalo vzorec nizu formulacij judovskega kreda. (Glejte okvir na strani 23.)

Maimonides je skušal določiti logični red tako fizičnih kakor duhovnih stvari. Zavračal je slepo vero ter za vse zahteval pojasnilo z zanj razumnimi dokazi in logiko. Takšen nagib njegove narave je pripeljal do nastanka njegovega vrhunskega dela — Mišne Tore.c

Za Jude v Maimonidovem času »tora« ali »postava« niso bile le Mojzesove napisane besede, temveč tudi rabinske razlage te postave skozi stoletja. Te zamisli so bile zapisane v Talmudu ter zajete v tisočih rabinskih odločitvah in spisih o Talmudu. Maimonides je uvidel, da povprečen Jud zaradi samega obsega in neurejenosti vseh teh informacij ne ve, kako odločati v vsakdanjem življenju. Mnogi si niso mogli privoščiti, da bi vse življenje preučevali rabinsko literaturo, katere večidel je bil napisan v težki aramejščini. Maimonides je rešitev videl v takšni pripravi podatkov, ki bodo poudarjali odločitve v praktičnem življenju, in jih sistematično uredil v 14 vsebinsko ločenih knjigah. Delo je napisano v mojstrsko jasni, tekoči hebrejščini.

Mišne Tora je bila tako praktičen vodnik, da so se nekateri judovski voditelji zbali, da bo povsem nadomestila Talmud. Vendar pa so tudi ti, ki so ugovarjali, priznali, da se delo odlikuje po veliki učenosti. Ta nadvse organiziran zapis je bil revolucionaren dosežek, ki je prinesel novo življenje v sistem judaizma, ki ga povprečen človek ni mogel več razumeti in se po njem ravnati.

Nato se je Maimonides namenil napisati še eno veliko delo — The Guide for the Perplexed (Vodnik za zmedene). S prevodom grških klasikov v arabščino se je več Judov seznanilo z Aristotelom in drugimi filozofi. Nekateri so bili zmedeni, saj jim je bilo težko uskladiti dobesedni pomen biblijskih izrazov s filozofijo. V delu The Guide for the Perplexed je Maimonides, ki je nadvse občudoval Aristotela, skušal pojasniti bistvo Biblije in judaizma skladno s filozofsko mislijo in logiko. (Primerjajte 1. Korinčanom 2:1-5, 11-16.)

Poleg teh glavnih del in drugih verskih sestavkov se je Maimonides uveljavil tudi na področju medicine in astronomije. Ne gre spregledati še enega vidika njegovega plodnega peresa. Encyclopaedia Judaica navaja: »Maimonidova pisma so dala pečat obdobju pisanja pisem. On je prvi judovski pisec pisem, katerega korespondenca se je v večji meri ohranila. [. . .] Njegova pisma so našla pot do misli in srca svojih naslovnikov ter je menjaval svoj stil, da bi se jim prilagodil.«

Kaj je učil

S svojimi 13 načeli vere je Maimonides poskrbel za jasen oris verovanja, ki je deloma temeljil tudi na Svetem pismu. V nasprotju z bistvom svetopisemsko temeljene vere v Jezusa kot Mesija sta sedmo in deveto načelo.d Ne preseneča, da se Maimonides ni kaj več ukvarjal z vprašanjem Jezusovega mesijanstva, če upoštevamo odpadniške nauke krščanstva, kakršen je nauk o Trojici, in nesramno hinavščino, katere primer so bile krvave križarske vojne. (Matevž 7:21-23; 2. Petrov 2:1, 2)

Maimonides piše: »Ali sploh še obstaja večji kamen spotike, kot je [krščanstvo]? Vsi preroki so govorili o Mesiju kot o odkupitelju in rešitelju Izraela [. . .] [Krščanstvo pa je nasprotno] povzročilo pokole Judov, razpršitev in ponižanje njihovega preostanka, spreminjanje Tore ter to, da pretežni del sveta hodi po krivi poti in služi nekemu bogu, ne pa Gospodu« (Mišne Tora, »The Laws of Kings and Their Wars«, 11. poglavje).

Kljub vsemu spoštovanju, ki ga je Maimonides užival, pa se mnogi Judje v nekaterih vprašanjih, o katerih je govoril kar najbolj odkrito, zanj niso menili. Zaradi rastočega vpliva mističnega judaizma (Kabala) je med Judi postajala vse bolj priljubljena astrologija. Maimonides je pisal: »Kdor se peča z astrologijo in načrtuje svoje delo ali potovanje na temelju časa, ki ga določijo ti, ki preiskujejo nebo, bo prejkone bičan [. . .] Vse to je laž in prevara [. . .] Kdor v to veruje [. . .], je pravi neumnež in mu manjka zdrave pameti.« (Mišne Tora, »Laws of Idolatry«, 11. poglavje; primerjajte 3. Mojzesova 19:26; 5. Mojzesova 18:9-13.)

Maimonides je ostro oštel še eno navado: »[Rabini] so sami od sebe postavili denarne zahteve do posameznikov in skupnosti ter ljudi prepričali, da je to njihova obveza in da je tako prav, kar pa je čista neumnost [. . .] To vse je zabloda. Niti v Tori niti v rekih [talmudskih] modrecev ni niti ene besedice, ki bi to podpirala« (Commentary on the Mishnah, Avot 4:5). Maimonides se je v nasprotju z rabini vzdrževal tako, da je delal neutrudno kot zdravnik, in ni nikoli sprejemal plačila za versko službo. (Primerjajte 2. Korinčanom 2:17; 1. Tesaloničanom 2:9.)

Kako je vplival na judaizem in druga verovanja

Profesor Yeshaiahu Leibowitz s Hebrejske univerze v Jeruzalemu je izjavil: »Maimonides je najmočnejši lik v zgodovini judaizma, od obdobja očakov in prerokov do našega dne.« Encyclopaedia Judaica pripominja: »Maimonidov vpliv na prihodnji razvoj judaizma je neprecenljiv. [. . .] C. Tchernowitz [. . .] pravi celo, da bi se judaizem razdrobil na sekte in različna verovanja, če ne bi bilo Maimonida [. . .] Njemu gre pripisati veliki dosežek — zedinjenje različnih struj.«

Maimonides je s tem, ko je judovsko misel prilagodil svojim lastnim zamislim o redu in logiki, nanovo zastavil judaizem. Učenjakom, pa tudi ljudskim množicam je postala ta nova definicija praktična in privlačna. Celo njegovi nasprotniki so nazadnje sprejeli mnogo Maimonidovih pristopov. Čeprav je s svojimi pisnimi deli hotel Jude osvoboditi odvisnosti od brezkončnih razlag, pa so kmalu nastale obsežne razlage o njegovih delih.

Encyclopaedia Judaica pravi: »Maimonides je bil [. . .] najpomembnejši judovski filozof srednjega veka, njegov Guide of the Perplexed pa je najvažnejše filozofsko delo, ki ga je napisal kakšen Jud.« The Guide for the Perplexed je bil sicer napisan v arabščini, vendar še v času Maimonidovega življenja preveden v hebrejščino, nedolgo zatem pa tudi v latinščino in so ga tako lahko preučevali po vsej Evropi. Posledica je bila ta, da je Maimonidova edinstvena sinteza Aristotelove filozofije in judovske misli hitro našla svojo pot v glavno smer razmišljanja krščanskega sveta. Krščanski učenjaki tega obdobja, kakršna sta bila Albert Veliki in Tomaž Akvinski, so pogosto kazali na Maimonidove poglede. Vplival je tudi na islamske učenjake. Maimonidov filozofski pristop je vplival na kasnejše judovske filozofe, kot je Baruh Spinoza, da so povsem opustili ortodoksni judaizem.

Za Maimonida bi lahko rekli, da je bil človek renesanse, ki je živel pred renesanso. Njegovo vztrajanje pri tem, da bi bila vera skladna z razumom, je še vedno veljavno načelo. To načelo ga je navedlo, da je ognjevito govoril zoper religiozno praznoverje. Toda slab zgled krščanstva in Aristotelov filozofski vpliv sta mu nemalokrat onemogočila, da bi se dokopal do ugotovitev, ki bi bile popolnoma v skladu z biblijsko resnico. Čeprav se ne strinjajo vsi z Maimonidovim nagrobnim napisom — »Od Mojzesa do Mojzesa ga ni bilo, kakor je bil Mojzes« — pa je treba priznati, da je ponovno zastavil smer in vsebino judaizma.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 23]

MAIMONIDOVIH 13 NAČEL VEREe

1. Bog je Stvarnik in Vladar vseh stvari. On sam je naredil, dela in bo naredil vse stvari.

2. Bog je eden. Ni je edinosti, ki bi bila kakorkoli podobna njegovi.

3. Bog je breztelesen. Fizični koncept zanj ne velja.

4. Bog je prvi in zadnji.

5. Pravilno je moliti edinole k Bogu. K nikomur ali ničemur drugemu naj se ne moli.

6. Vse besede prerokov so resnične.

7. Mojzesova prerokba je absolutno resnična. Bil je glavni vseh prerokov, tako pred kakor za njim.

8. Tora, ki jo imamo sedaj, je v celoti takšna, kakršno je dobil Mojzes.

9. Tora se ne bo spremenila in Bog nikdar ne bo dal druge.

10. Bog pozna vsa človekova dela in misli.

11. Bog nagrajuje tiste, ki držijo njegove zapovedi, in kaznuje tiste, ki grešijo zoper njega.

12. Mesija bo prišel.

13. Mrtvi bodo vstali v življenje.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 21]

Judovski oddelek / The New York Public Library / Astor, Lenox, and Tilden Foundations