Tragedija v Ruandi — kdo je zanjo odgovoren

»Eden od napadalcev je 23-letnemu mehaniku Hitiyseju, predno je ta obležal z razbito lobanjo, dejal: ‚Ker si Tutsi, moraš umreti,‘« je poročal U.S.News & World Report.

KOLIKOKRAT se je aprila in maja v majhni srednjeafriški državici Ruandi ponovil tovrsten prizor! Takrat je bilo v Kigaliju, glavnem mestu Ruande, in okrog njega 15 občin Jehovovih prič. Nadzornik mesta, Ntabana Eugène, je bil Tutsi. On, njegova žena, sin in devetletna hčerkica Shami, so bili med prvimi, ki so jih poklali, ko se je razbesnelo nasilje.

Vsak dan — teden za tednom — je bilo umorjenih na tisoče Ruandčanov. »V zadnjih šestih tednih,« je sredi maja poročal zgoraj omenjeni časopis, »je v pohodu genocida in maščevanja, ki se lahko kosa s krvavimi čistkami, ki so jih delali Rdeči Kmeri sredi 1970-ih v Kambodži, umrlo kakih 250.000 ljudi.«

Revija Time je pisala: »Iz skupine petstotih so prijeli nekaj otrok zgolj zato, ker so bili videti kot Tutsiji — prizor, ki spominja na nacistično Nemčijo. [. . .] Županu Butare, mesta na jugu države, ki je poročen s Tutsijko, so hutujski mali kmetje dali na izbiro [nekaj strašnega]: svojo ženo in otroke lahko reši, če jim izroči vso ženino družino — starše in sestro — da jih ubijejo. Pogodil se je.«

V prevajalskem uradu Jehovovih prič v Kigaliju je delalo šest ljudi, štirje Hutuji in dva Tutsija. Slednja sta bila Ananie Mbanda in Mukagisagara Denise. Nekoč so v hišo prišli plenilci in pripadniki milice. Razjezilo jih je, ko so videli skupaj živeti Hutuje in Tutsije. Mbanda in Denise so hoteli ubiti.

»Iz ročnih granat so že začeli vleči varovalke,« je povedal Emmanuel Ngirente, eden od hutujskih bratov, »in grozili, da nas bodo ubili, ker smo pri sebi imeli njihove sovražnike. [. . .] Zahtevali so veliko vsoto denarja. Dali smo jim ves denar, ki smo ga imeli, a ni jim bilo dovolj. Odločili so se, da nam za nadomestilo vzamejo vse, kar bi jim prišlo prav, tudi prenosni računalnik, ki smo ga uporabljali pri prevajanju, fotokopirni stroj, radijske aparate, čevlje in drugo. Nenadoma so odšli, ne da bi kogarkoli od nas ubili. Toda rekli so, da se bodo še vrnili.«

Plenilci so se v naslednjih dnevih vedno znova vračali. Vsakič so hutujski Priče prosili za življenje svojih tutsijskih prijateljev. Ko pa je navsezadnje za Mbanda in Denise postalo le prenevarno, so poskrbeli, da sta skupaj z drugimi tutsijskimi begunci odšla v bližnjo šolo. Ko so zatem šolo napadli, sta uspela pobegniti. Uspešno sta se prebila čez nekaj barikad, potem pa so na eni izmed njih vse Tutsije odvedli vstran; Mbanda in Denise so ubili.

Vojaki so se zopet vrnili v prevajalski urad. Ko so ugotovili, da sta ga tutsijska Pričevalca zapustila, so hutujske Priče hudo pretepli. Takrat pa je v bližini eksplodiral top in bratje so se uspeli rešiti.

Po državi se je ubijanje nadaljevalo in število mrtvih je bržkone doseglo že kar pol milijona. Končno je kakšne dva do tri milijone Ruandčanov, od skupaj osmih milijonov, zapustilo svoje domove. Mnogi od njih so si poiskali zatočišče v bližnjem Zairu in Tanzaniji. Umorjenih je bilo nekaj sto Jehovovih prič, precej pa jih je bilo med tistimi, ki so pobegnili v taborišča zunaj države.

Kaj pa je zanetilo takšen pokol in eksodus brez primere? Ali bi ju bilo moč preprečiti? Kakšne razmere so vladale pred izbruhom nasilja?

Hutuji in Tutsiji

Ruando in sosednji Burundi naseljujejo Hutuji, zvečine majhno, čokato bantujsko ljudstvo, in Tutsiji, ljudstvo, ki je večinoma višje rasti in svetlejše polti, poznano tudi pod imenom Watusi. Hutuji štejejo v obeh državah okoli 85 odstotkov prebivalstva, Tutsiji pa 14 odstotkov. Zapisi o nesoglasjih med tema dvema etničnima skupinama segajo že vse tja nazaj v 15. stoletje. Vendar so večidel le živeli skupaj v miru.

»Nekoč smo v miru živeli skupaj,« je o 3000 Hutujih in Tutsijih, ki živijo nekaj kilometrov vzhodno od Zaira, v vasi Ruganda, povedala 29-letna ženska. Toda aprila je bilo v pohodih hutujskih tolp pobito skorajda vse tutsijsko prebivalstvo te vasi. The New York Times pojasnjuje:

»Zgodba te vasi je zgodba Ruande: Hutuji in Tutsiji živijo skupaj, se med sabo poročajo in jih ne zanima oziroma niti ne vedo, kdo je Hutu in kdo Tutsi.

Nato pa je izbruhnilo. Aprila je po državi besnela hutujska drhal in pobijala Tutsije, kjerkoli jih je našla. Tutsiji so se ob izbruhu pobijanja zatekli v cerkve. Drhal jim je sledila in zavetišča spremenila v pokopališča, oškropljena s krvjo.«

Zakaj pa je do pobijanja sploh prišlo? Zaradi smrti ruandskega in burundijskega predsednika — oba sta bila Hutuja — v letalski nesreči v Kigaliju 6. aprila. Ta dogodek je nekako spustil z vajeti morjenje, pa ne le Tutsijev, temveč tudi vseh Hutujev, za katere se je zvedelo, da sočustvujejo s Tutsiji.

Hkrati se je okrepil tudi spopad med uporniškimi silami — RPF (Ruandska domoljubna fronta), v kateri prevladujejo Tutsiji — in vladnimi silami, v katerih prevladujejo Hutuji. RPF je julija premagala vladne sile in prevzela nadzor nad Kigalijem in večjim delom Ruande. Na stotine tisočev Hutujev je, boječ se maščevanja, pobegnilo iz države.

Kdo je odgovoren

Neki tutsijski kmet je, ko so ga prosili, naj pojasni, zakaj je aprila tako nenadoma izbruhnilo nasilje, dejal: »Zaradi slabih voditeljev.«

In res, politični voditelji že dolga stoletja širijo laži o svojih sovražnikih. Pod vodstvom ‚vladarja tega sveta‘, Satana Hudiča, svoje lastno ljudstvo ščuvajo, naj se bojuje proti pripadnikom druge rase, plemena ali naroda in jih pobija (Janez 12:31; 2. Korinčanom 4:4; 1. Janezov 5:19). Tudi v Ruandi ni bilo prav nič drugače. The New York Times je izjavil: »Politiki so si vedno znova prizadevali spodbujati etnično zavest in netiti etnične nemire — Hutuji, da bi obdržali vladni nadzor, Tutsiji pa, da bi zbrali podporo uporniški fronti.«

Človek ne bi nikoli pričakoval, da se bodo Ruandčani sovražili in pobijali, saj so si v mnogočem podobni. »Tako Hutuji kakor Tutsiji govorijo isti jezik in imajo zvečine iste običaje,« je napisal poročevalec Raymond Bonner. »Po toliko generacijah medsebojnega poročanja so celo telesne razlike — Tutsiji visoki in vitki, Hutuji pa manjši in bolj čokati — izginile do te mere, da pogosto za kakega človeka sami ne vedo, ali je Hutu ali Tutsi.«

Propaganda, ki je nedavno preplavila deželo, pa je imela neverjeten učinek. Alex de Waal, direktor skupine Afriške pravice, je, pojasnjujoč vso stvar, dejal: »V področjih, ki so jih zasedle RPF, so bili navadni kmetje baje zelo presenečeni, ko so videli, da tutsijski vojaki nimajo rogov, repa in v temi se svetlečih oči — kakršne so jih namreč opisovali pri radijskih poročilih.«

Mišljenja ljudi pa niso oblikovali zgolj politični voditelji, temveč tudi vera. Katere so največje vere v Ruandi? Ali so tudi one odgovorne za tragedijo?

Vloga vere

The World Book Encyclopedia (1994) o Ruandi pravi: »Večina ljudi je rimokatoličanov. [. . .] Rimskokatoliška in druge krščanske cerkve upravljajo večino osnovnih in srednjih šol.« National Catholic Reporter je Ruando imenoval kar »70-odstotno katoliška država«.

Britanski The Observer ozadje verskega položaja v Ruandi takole pojasnjuje: »V 1930-ih, ko so se cerkve bojevale za nadzor nad izobraževalnim sistemom, so katoliki prijateljevali s tutsijsko aristokracijo, protestanti pa so se povezali z zatirano hutujsko večino. Leta 1959 pa so oblast dobili Hutuji in si s tem brž pridobili podporo obojih, katoličanov in protestantov. Toda podpora protestantov hutujski večini je bila še dalje zelo močna.«

Ali pa so voditelji protestantske cerkve denimo obsodili pokole? The Observer odgovarja: »Dva pripadnika [anglikanske] cerkve so vprašali, ali obsojata pomore, ki so ruandske cerkvene ladje napolnili s trupli obglavljenih otrok.

Odgovoriti nista hotela. Vprašanjem sta se izmikala, se razburila in povzdignila glas. Globoke korenine ruandske krize so bile tako razgaljene — najvišji člani anglikanske cerkve so delali kot kurirji političnih gospodarjev, ki so pridigali morjenje in reke napolnili s krvjo.«

Zares, cerkve krščanstva v Ruandi se prav nič ne razlikujejo od tistih drugje. Britanski brigadni general Frank P. Crozier je o njihovi podpori političnim voditeljem v prvi svetovni vojni denimo dejal: »Krščanske cerkve so najboljši podpihovalci krvoločnosti, kar jih imamo, in lahko jih svobodno izkoristimo.«

Da, verski voditelji so v precejšnji meri odgovorni za to, kar se je zgodilo! National Catholic Reporter od 3. junija 1994 je poročal: »Po besedah papeža obsega bojevanje v tej afriški državi tudi ,pravi in resnični genocid, za katerega pa so na žalost odgovorni celo katoliki.‘ «

Te cerkve očitno ne učijo pravih krščanskih načel, ki bi temeljila na svetopisemskih stavkih, kot sta Izaija 2:4 in Matevžev evangelij 26:52. Neki duhovnik je, po poročilu francoskega časopisa Le Monde, tožil: »Drug drugega koljejo, medtem pa vseskozi pozabljajo, da so bratje.« Neki drug ruandski duhovnik je priznal: »Po sto letih pridig o ljubezni in odpuščanju kristjani še dalje ubijajo kristjane. Vse je bilo zaman.« Le Monde je spraševal: »Le kako se lahko človek ogne pomisli, da so Tutsije in Hutuje, ki se sedaj vojskujejo v Burundiju ter Ruandi, učili isti krščanski misijonarji in da so obiskovali iste cerkve?«

Pravi kristjani so drugačni

Pravi sledilci Jezusa Kristusa pa vztrajajo pri Jezusovi zapovedi, naj se ‚ljubijo med seboj‘ (Janez 13:34). Ali si sploh lahko predstavljate Jezusa ali enega njegovih apostolov, kako vzame mačeto in koga do smrti zabode? Takšno divje ubijanje ljudi poenači s ‚hudičevimi otroci‘ (1. Janezov 3:10-12).

Jehovove priče ne sodelujejo v ničemer, kar je povezano z vojnami, revolucijami in kakršnimikoli drugimi spori, ki jih podpihujejo svetovni politiki, katere nadzira Satan Hudič (Janez 17:14, 16; 18:36; Razodetje 12:9). Jehovove priče namesto tega kažejo iskreno ljubezen drug za drugega. Tako so hutujski Priče med pokoli voljno tvegali svoje življenje, da bi zaščitili svoje tutsijske brate.

Takšne tragedije pa nas ne bi smele presenetiti. Jezus je v svoji prerokbi o »koncu sveta« napovedal: »Tedaj vas bodo [. . .] morili« (Matevž 24:3, 9). Razveseljiva pa je njegova obljuba zvestim, da se ob vstajenju mrtvih nanje ne bo pozabilo (Janez 5:28, 29).

Medtem pa so Jehovove priče v Ruandi in povsod drugod odločene ljubiti se med seboj in s tem dokazovati, da so Kristusovi učenci (Janez 13:35). Kot odkriva spremno poročilo, »Priče v begunskih taboriščih«, je njihova ljubezen celo sredi sedanjih nadlog sama po sebi pričevanje. Vsi si moramo zapomniti naslednje besede iz Jezusove prerokbe: »Kdor [. . .] pretrpi do konca, ta bo zveličan« (Matevž 24:13).

[Okvir na strani 29]

PRIČE V BEGUNSKIH TABORIŠČIH

Letošnjega julija je bilo v begunskih taboriščih kakih 4700 Prič in njihovih tovarišev. V Zairu jih je 2376 bilo v mestu Goma, 454 v Bukavu in 1592 v mestu Uviru. Poleg tega jih je bilo kakih 230 v Tanzaniji, v vasi Benaco.

V begunske centre je bilo že samo priti težko. Neka občina s 60 oznanjevalci je skušala priti čez most Rusumo, ki je glavna ubežniška pot v tanzanijska taborišča. Prehod jim ni bil dovoljen, zato so teden dni tavali vzdolž reke. Nato so se odločili, da bodo poskusili prečkati reko s kanuji. Uspelo jim je in po nekaj dneh so varno prispeli v tanzanijsko taborišče.

Jehovove priče iz drugih držav so organizirali znatno humanitarno pomoč. Priče iz Francije so zbrali več kot sto ton oblačil in devet ton čevljev. Vse to so skupaj s hranljivimi dodatki in zdravili dostavili področjem v potrebi. Toda tisto, po čemer so bratje v taboriščih pogosto najprej povprašali, je bila Biblija ali reviji Stražni stolp in Prebudite se!.

Ljubezen Prič iz Zaira in Tanzanije, ki so svoje pregnane brate obiskovali ter jim pomagali, je prevzela mnoge opazovalce. »Vas so ljudje vaše vere obiskovali,« pravijo begunci, »nas pa še naš duhovnik ni obiskal.«

Priče so v taboriščih dobro poznani in to predvsem zaradi svoje enotnosti, urejenosti in ljubeznivosti (Janez 13:35). Zanimivo je tudi omeniti, da so Priče v taborišču Benaco (Tanzanija) potrebovali zgolj 15 minut, da so med kakimi 250.000 ljudmi našli Sopriče.