Korenine ateizma

ŽE BEŽEN pregled časopisnih naslovov dnevno potrjuje dejstvo, da živimo na planetu polnem stisk. Brezupno stanje našega sveta mnoge ljudi navede, da podvomijo o obstoju Boga. Nekateri, ki se razglašajo za ateiste, njegov obstoj celo zanikajo. Ali tudi vi?

To, ali verjamete v Boga ali ne, lahko korenito vpliva na vaš pogled na prihodnost. Brez Boga je preživetje človeške vrste popolnoma v človeških rokah — kruta resnica, če upoštevamo, kako velika je možnost uničenja človeštva. Če pa verjamete, da Bog je, se verjetno strinjate, da življenje na tem planetu ima namen — namen, ki bo nekoč uresničen.

Čeprav je do zanikanja obstoja Boga tu in tam prihajalo skozi vso zgodovino, pa je ateizem začel postajati vse bolj priljubljen šele v zadnjih stoletjih. Ali veste zakaj?

Odkrivanje korenin

Pogled na orjaško drevo nam vzame sapo. Vendar oko zazna le listje, veje in deblo. Korenine, njegov vir življenja, so skrite globoko v zemlji.

Zelo podobno je z ateizmom. Zanikanje obstoja Boga je v devetnajstem stoletju kakor ogromno drevo zraslo do izrazite velikosti. Ali lahko življenje in vesolje obstajata brez nadnaravnega Pravzroka? Ali je oboževanje takšnega Stvarnika izguba časa? Odgovori tedanjih vodilnih filozofov so bili glasni in jasni. »Tako kot ne potrebujemo več moralnega zakonika, ne potrebujemo več niti vere,« je izjavil Friedrich Nietzsche. »Vera je le plod sanjarjenja človekove pameti,« je trdil Ludwig Feuerbach. Karl Marx, čigar spisi so bistveno vplivali na nadaljnja stoletja, pa je drzno izjavil: »Rad bi še bolj osvobodil razum verskih okov.«

Množice so bile prevzete. Vendar, kar so zaznale, so bili le listi, veje in deblo ateizma. Korenine so bile na svojem mestu in so pognale že veliko pred nastopom devetnajstega stoletja. Presenetljivo, v novodobnem času pa so rast ateizma spodbujale vere krščanstva! Kako? Te verske ustanove so zaradi svoje pokvarjenosti povzročile zelo veliko razočaranje in protest.

Seme je posejano

Katoliška cerkev je v srednjem veku držala svoje podložnike trdno v rokah. »Videti je bilo, da je vladajoča duhovščina slabo opremljena za to, da bi poskrbela za duhovne potrebe ljudi,« piše The Encyclopedia Americana. »Višja duhovščina, zlasti škofje, je bila izbrana iz vrst plemstva in je zato v svoji službi videla predvsem vir ugleda in moči«.

Nekateri, denimo John Calvin in Martin Luther, so skušali cerkev reformirati. Toda njihove metode niso bile vedno podobne Kristusovim. Reformacijo sta zaznamovala nestrpnost in prelivanje krvi (primerjajte Matevž 26:52). Nekatere njihove obtožbe so bile tako zlobne, da je tri stoletja kasneje Thomas Jefferson, tretji predsednik Združenih držav, napisal: »Dopustneje bi bilo verjeti, da Boga sploh ni, kakor pa ga sramotiti s Calvinovimi krutostmi.«a

Reformacija očitno ni obnovila pravega bogočastja. Zmanjšala pa je moč katoliške cerkve. Vatikan ni več imel monopola nad verskim prepričanjem ljudi. Mnogi so se priključili novo ustanovljenim protestantskim ločinam. Drugi pa so si, razočarani nad vero, za svoj predmet oboževanja izbrali človeški razum. Rezultat tega je bilo svobodno mišljenje, ki je dopuščalo različna mnenja o Bogu.

Pojavi se skepticizem

Od 18. stoletja dalje se je kot zdravilo za vse svetovne probleme vsesplošno povzdigovalo razumsko mišljenje. Nemški filozof Immanuel Kant je trdil, da je bilo človeštvo, ker se je po vodstvo obračalo k politiki in religiji, ovirano v svojem razvoju. »Opogumite se in se sami poučite!« je rotil. »Hrabro uporabite svojo lastno pamet!«

Takšno mišljenje je bilo značilno za razsvetljenstvo, poznano tudi kot doba racionalizma. To obdobje, ki se je vleklo skozi 18. stoletje, je zaznamovalo že kar obsedeno iskanje znanja. »Skepticizem je nadomestil slepo vero,« pravi knjiga Milestones of History. »Vse stare ortodoksnosti so postale vprašljive.«

Ena takšnih ‚starih ortodoksnosti‘, ki naj bi prišla pod drobnogled, je bila vera. »Ljudje so spremenili svoj pogled na vero,« pravi knjiga The Universal History of the World. »Nič več niso bili zadovoljni z obljubljanjem nagrad v nebesih; zahtevali so boljše življenje na zemlji. Njihova vera v nadnaravno je začela pojemati.« Da, večina razsvetljenskih filozofov je prezirala vero. Še zlasti pa so grajali oblastiželjne voditelje katoliške cerkve, ker so ljudi držali v nevednosti.

Mnogi od teh filozofov so, nezadovoljni z vero, postali deisti. Sicer so verjeli v Boga, vendar trdili, da se ne zanima za človeka.b Nekateri pa so postali odkriti ateisti. Eden takšnih je bil filozof Paul Henri Thiry Holbach, ki je trdil, da je vera »vir razprtij, blaznosti in zločinov«. Minevala so leta in vse več je bilo takšnih, ki so bili utrujeni od krščanstva in ki so se strinjali z Holbachovimi izjavami.

Kakšna ironija, krščanstvo je spodbujalo širjenje ateizma! Profesor teologije Michael J. Buckley piše: »Cerkve so bile plodna tla za ateizem. Tradicionalna verstva so močno razžalila moralne občutke zahodnega človeka in se mu zagnusila. Cerkve in ločine so opustošile Evropo, organizirale pokole, zahtevale verske upore oziroma revolucije in poskušale izobčiti oziroma odstaviti kralje.«

Ateizem doseže svoj vrhunec

V devetnajstem stoletju je bilo zanikanje Boga zelo odkrito in v polnem razcvetu. Filozofi in znanstveniki so brez zadržkov jasno razglašali svoje poglede. »Bog je naš sovražnik,« je izjavil neki odkrit ateist. »Sovraštvo do Boga je začetek znanja. Človeštvo bo pravi napredek doseglo le na temelju ateizma.«

V dvajsetem stoletju je bil narejen komaj opazen premik. Zanikanje Boga je postalo manj ognjevito; širiti so se začele različne oblike ateizma, ki so vplivale celo na ljudi, ki so trdili, da verjamejo v Boga.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 3]

Karl Marx

[Slika na strani 3]

Ludwig Feuerbach

[Slika na strani 3]

Friedrich Nietzsche

[Navedba vira slike na strani 2]

Naslovnica: Zemlja: Z dovoljenjem: British Library; Nietzsche: Copyright British Museum (glejte tudi 3. stran); Calvin: Musée Historique de la Réformation, Ženeva (posnetek F. Martin); Marx: U.S. National Archives photo (glejte tudi 3. stran); Planeti, instrumenti, križarji, lokomotiva: The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck; Feuerbach: The Bettmann Archive (glejte tudi 3. stran)