Petrov grob — v Vatikanu?

»NAŠLI smo grob svetega Petra.« To zmagoslavno oznanilo je po vatikanskem radiu objavil papež Pij XII. Leto 1950 se je iztekalo in obsežna izkopavanja pod baziliko svetega Petra so bila navsezadnje le končana. Po mnenju nekaterih, so odkritja tega arheološkega raziskovanja dokazala, da je Peter res pokopan v Vatikanu. Toda s tem se vsi niso strinjali.

Cerkev svetega Petra v Vatikanu je za katolike posebnega pomena. »V Rim romajo predvsem zato, da bi videli Petrovega naslednika in dobili njegov blagoslov,« piše v katoliškem vodniku, »Peter je namreč bil v Rimu in je bil tam tudi pokopan.« Toda ali so Petra res pokopali v Rimu? Ali je njegov grob v Vatikanu? Ali so našli njegove kosti?

Arheološka skrivnost

Izkopavanja, ki so se začela okoli leta 1940 in trajala približno deset let, so bila predmet mnogih prerekanj. Kaj pa so arheologi, ki jih je izbral papež, odkrili? Med drugim so odkrili pogansko pokopališče s številnimi grobovi. Med temi so pod sedanjim papeškim oltarjem identificirali edikulo, znamenje s kipom ali podobo umeščeno v steno, prevlečeno z rdečim ometom in obdano s stranskima zidovoma. Končno so, kakor se govori, za enim od teh zidov precej skrivnostno odkrili še nekaj človeških posmrtnih ostankov.

Tu pa se začenjajo razlaganja. Po izjavah več katoliških učenjakov odkritja potrjujejo izročilo, da je Peter med Neronovim vladanjem, morda med preganjanjem leta 64 n. š., živel in umrl mučeniške smrti v Rimu. Rečeno je celo bilo, da so posmrtni ostanki apostolovi in da se jih za takšne lahko označi na temelju zapisa, ki se po eni od razlag glasi: »Tukaj počiva Peter.« Kot kaže je papež Pavel VI. tej domnevi verjel, saj je 1968. leta oznanil odkritje »posmrtnih ostankov svetega Petra, ki so vredni vse predanosti in časti«.

Poleg teh razlag pa so obstajali tudi protidokazi. Katoliški arheolog Antonio Ferrua, jezuit, ki je sodeloval pri vatikanskih izkopavanjih, je več kot enkrat zatrdil, da ‚mu ni bilo dovoljeno objaviti‘ vsega, kar je vedel o tem in kar bi očitno nasprotovalo trditvi, da so Petrovi posmrtni ostanki bili identificirani. Poleg tega v vodniku po Rimu, ki ga je izdal katoliški kardinal Poupard in je bil objavljen leta 1991, beremo, da »ni videti, da bi znanstveno raziskovanje človeških kosti, ki so jih našli pod temelji rdečega zidu, kakorkoli dokazalo, da te kosti pripadajo apostolu Petru«. Precej nenavadno je, da je v naslednji izdaji (kasneje v letu 1991), ta del besedila izginil, dodano pa je bilo novo poglavje »Peter v svetem Petru — resničnost«.

Razlaganje odkritij

Odkritja so torej predmet razlaganj in različnim ljudem različno povedo, to je očitno. Res pa je tudi, da najuglednejši katoliški zgodovinarji ugotavljajo, da »so zgodovinska vprašanja o Petrovi dejanski mučeniški smrti v Rimu in o njegovem grobu še vedno odprta«. Kaj odkrivajo najdbe?

Za tiste, ki želijo ohraniti katoliško izročilo, je edikula »trofeja«, o kateri je govoril neki Gaj, duhovnik, ki je živel na začetku tretjega stoletja. Gaj je po besedah Evzebija iz Cezareje, cerkvenega zgodovinarja iz četrtega stoletja, dejal, da lahko ‚na Vatikanskem griču pokaže Petrovo znamenje‘. Zagovorniki tega izročila trdijo, da je bil pod znamenjem, ki je postalo znano kot »Gajeva trofeja«, pokopan apostol. Drugi pa si rezultate izkopavanj razlagajo precej drugače. Pravijo, da zgodnji kristjani niso posvečali velike pozornosti pokopu svojih mrtvih. Pravijo še, da četudi bi Peter umrl v Rimu, pa bi bilo zelo neverjetno, da so dobili njegovo truplo (glejte okvir, stran 29).

So pa tudi takšni, ki se ne strinjajo, da je »Gajeva trofeja« (če je to tisto, kar so našli) res grob. Trdijo, da je trofeja znamenje, ki so ga na Petrovo čast postavili proti koncu drugega stoletja, kasneje pa »so ga imeli za grob«. Po besedah teologa Oscarja Cullmanna pa »vatikanske izkopanine sploh ne identificirajo Petrovega groba«.

Kako pa je s kostmi? Reči je treba, da je njihov izvor še vedno uganka. To kar je zdaj Vatikanski grič, je namreč v prvem stoletju bilo pogansko pokopališče. Torej so tu bili pokopani posmrtni ostanki številnih ljudi in mnoge od teh posmrtnih ostankov so že odkrili. Nepopoln zapis (najbrž iz četrtega stoletja), za katerega nekateri pravijo, da mesto, kjer so našli relikvije, označuje za apostolov grob, se lahko v najboljšem primeru nanaša »na domnevno prisotnost Petrovih kosti«. Poleg tega so mnogi epigrafiki mnenja, da bi ta zapis lahko celo pomenil »Petra ni tukaj«.

‚Nezanesljivo izročilo‘

»Zgodnji in zanesljivejši viri ne omenjajo mesta [Petrove] mučeniške smrti, poznejši in manj zanesljivi viri pa so si edini, da je le-to bilo na področju Vatikana,« pravi zgodovinar D. W. O’Connor. Iskanje Petrovega groba v Vatikanu torej temelji na poznejših in nezanesljivih izročilih. »Ko so relikvije postale zelo pomembne,« se strinja O’Connor, »so kristjani začeli iskreno verjeti, da Petrovo [znamenje] označuje točno mesto Petrovega groba.«

Skupaj s temi izročili se je razvilo tudi nesvetopisemsko čaščenje relikvij. Različna cerkvena središča so vse od tretjega in četrtega stoletja dalje uporabljala relikvije, resnične in lažne — seveda ne brez gmotnih koristi — pri prizadevanju, da bi dosegla »duhovno« nadvlado in širila svojo lastno avtoriteto. Tako so romarji, v prepričanju, da imajo Petrovi posmrtni ostanki čudežno moč, hodili na njegov domnevni grob. Proti koncu šestega stoletja je bilo v navadi, da so verniki na »grob« metali skrbno stehtane kose blaga. »Upoštevati gre,« pravi neko poročilo iz tistega časa, »da če je vera prosilca trdna takrat, ko dobi blago nazaj iz groba, bo to prepojeno z božansko čistostjo in bo težje, kakor je bilo prej.« To odkriva, kolikšna je bila takrat lahkovernost.

Tovrstne legende in izročila brez kakršnekoli podlage so stoletja zelo prispevala k vse večjemu ugledu vatikanske bazilike. Vendar so se porajali tudi glasovi, ki se s tem niso strinjali. V dvanajstem in trinajstem stoletju so takšna pretiravanja obsodili valdenzi in z Biblijo v roki pojasnili, da Peter nikoli ni bil v Rimu. Stoletja kasneje so podobno trdili tudi zagovorniki protestantske reformacije. V osemnajstem stoletju so znani filozofi izročilo označili kot zgodovinsko in svetopisemsko neutemeljeno. Podobno na to gledajo tudi sposobni katoliški in drugi učenjaki, vse do naših dni.

Ali je Peter umrl v Rimu

Prav gotovo Peter, ponižen galilejski ribič, ni gojil nikakršne predstave o nekakšnem primatu nad starešinami v krščanski občini prvega stoletja. Namesto tega je sam sebe označil za »sostarejšina« (1. Petrov 5:1-6). Ponižna Petrova osebnost je v pravem nasprotju z bliščem, ki obdaja njegov domnevni grob in ki ga lahko vidi vsak obiskovalec vatikanske bazilike.

Katoliška cerkev je zaupala ‚poznejšim in manj zanesljivim‘ izročilom, ki izjavljajo, da je Peter nekaj časa živel v Rimu, samo zato, da bi obdržala prevlado nad drugimi krščanskimi veroizpovedmi. Zanimivo pa je, da po drugih staroveških izročilih Peter ni bil pokopan v Vatikanu, temveč nekje v Rimu. Zakaj se torej ne bi držali dejstev, zapisanih v Bibliji, kjer edino lahko iz prve roke črpamo informacije o Petru? Iz Božje Besede je jasno razvidno, da je Peter iz poslušnosti navodilom upravnega organa krščanske občine v Jeruzalemu deloval v vzhodnem delu staroveškega sveta, tudi v Babilonu (Galatom 2:1-9; 1. Petrov 5:13; primerjajte Dejanja apostolov 8:14).

Ko je apostol Pavel okrog leta 60 oziroma 61 n. š. pisal kristjanom v Rim in pozdravil trideset članov tamkajšnje občine, Petra še omenil ni (Rimljanom 1:1, 7; 16:3-23). Nato je Pavel med letoma 60 in 65 n. š. pisal šest pisem iz Rima, toda Petra v njih ni omenil, kar je močan posreden dokaz, da Petra tam ni biloa (primerjajte 2. Timoteju 1:15-17; 4:11). Na koncu knjige Dejanj apostolov je opisana Pavlova dejavnost v Rimu, toda tudi tu Peter ni omenjen (Dejanja apostolov 28:16, 30, 31). Objektivna raziskava biblijskega pričanja, brez vnaprej ustvarjenih zamisli, lahko pripelje le do sklepa, da Peter ni oznanjeval v Rimu.b

Papežev »primat« temelji na nezanesljivih izročilih in izkrivljeni uporabi svetopisemskih stavkov. Temelj krščanstva ni Peter, temveč Jezus. ‚Kristus je glava cerkvi,‘ pravi Pavel. (Efežanom 2:20-22; 5:23) Jezus Kristus je tisti, ki ga je Jehova poslal, da blagoslovi in reši vse, ki verujejo (Janez 3:16; Dejanja apostolov 4:12; Rimljanom 15:29; poglejte še 1. Petrov 2:4-8).

Vsi pa, ki zato, da bi ‚videli Petrovega naslednika‘, romajo k nečemu, za kar iskreno verujejo, da je Petrov grob, stojijo pred odločitvijo: ali sprejeti ‚nezanesljiva izročila‘ ali verjeti zanesljivi Božji Besedi. Ker kristjani želijo, da bi bilo njihovo bogočastje sprejemljivo Bogu, ‚se ozirajo v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa‘ in v njegov popoln zgled, ki nam ga je sam zapustil, da bi mu sledili (Hebrejcem 12:2; 1. Petrov 2:21).

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 29]

»Izkopavanje ni pod edikulo odkrilo nobenih zanesljivih sledi kakega groba, niti ni nobenega zagotovila, da bi krščanska skupnost od krvnikov sploh dobila truplo svetega Petra za pokop. Truplo tujca (peregrinus), ki je bil povrhu v očeh zakona še navaden zločinec, so običajno vrgli v Tibero. [. . .] Poleg tega se v tistih zgodnjih časih niso tako zanimali za ohranitev posmrtnih ostankov kakor pozneje, ko je vera v prihajajoči konec sveta zamrla in je začel dobivati svojo podobo kult mučenikov. Prava možnost je torej ta, da trupla svetega Petra pravzaprav nikoli niso dobili za pokop« (Jocelyn Toynbee in John Ward Perkins, The Shrine of St. Peter and the Vatican Excavations).