Ali je mogoče, da bi Jezus verjel v Boga

Dilema trinitarcev

»KAKO bi Jezus sploh lahko veroval? On je Bog; ni se mu treba obračati na koga drugega, vseeno ve in vidi vse. Bistvo vere pa je prav zanašanje na nekoga drugega in priznanje tistega, kar se ne vidi; zato je povsem izključeno, da bi Jezus-Bog lahko veroval.«

Po francoskem teologu Jacquesu Guilletu tako mnenje prevladuje v katolicizmu. Ali vas to pojasnilo preseneča? Morda razmišljate: Jezus je kristjanom zgled v vsem, zato jim mora biti tudi v veri. Če razmišljate tako, niste pri tem upoštevali nauka tako imenovanega krščanstva o Trojici.

Za katoliške, protestantske in pravoslavne teologe, ki verjamejo, da je Trojica »središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja«, je vprašanje Jezusove vere prava uganka.a Vendar vsi ne zanikajo, da je Jezus imel vero. Jacques Guillet potrjuje, da »je nemogoče spregledati, da je Jezus imel vero«. Prizna pa, da je v luči nauka o Trojici to »paradoks«.

Enako kakor francoski jezuit Jean Galot pa večina teologov jasno izjavlja, da »Kristus kot pravi Bog in pravi človek [. . .] ne more verjeti v samega sebe«. »Vera pomeni verovanje v drugega, ne pa verovanja v samega sebe,« piše časopis La Civiltà Cattolica. Ovira za priznavanje Jezusove vere je torej nauk o Trojici, saj si ti dve zamisli povsem očitno nasprotujeta.

»Evangeliji nič ne govorijo o Jezusovi veri,« pravijo teologi. Krščanski grški spisi namreč izraza pi·stéu·o (verjeti, imeti vero) in pí·stis (vera) na splošno prej uporabljajo, ko gre za vero učencev v Boga oziroma Kristusa, kakor pa za Jezusovo vero v njegovega nebeškega Očeta. Ali naj zato sklenemo, da Božji sin ni veroval? Kaj lahko spoznamo iz njegovih dejanj in besed? Kaj pravi Sveto pismo?

Je molil brez vere?

Jezus je bil človek molitve. Molil je ob vsaki priložnosti — ko se je krstil (Lukež 3:21); vso noč pred tem, ko je izbral dvanajst apostolov (Lukež 6:12, 13); in pred svojo čudežno preobrazbo, ko je bil s Petrom, Janezom in Jakobom na gori (Lukež 9:28, 29). Molil je tudi, ko ga je eden od učencev prosil: »Nauči nas moliti,« in ko jih je nato naučil Gospodovo molitev (Očenaš) (Lukež 11:1-4; Matevž 6:9-13). Molil je sam in dolgo, zgodaj zjutraj (Marko 1:35-39); molil je proti večeru, na gori, potem ko je odslovil svoje učence (Marko 6:45, 46); molil je skupaj z učenci in za učence (Lukež 22:32; Janez 17:1-26). Da, molitev je bila pomemben del Jezusovega življenja.

Molil je tudi, preden je naredil kak čudež, na primer, preden je obudil svojega prijatelja Lazarja: »Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal« (Janez 11:41, 42). Ta njegova gotovost, da bo Oče odgovoril na molitev, kaže, kako močna je bila njegova vera. Da sta molitev k Bogu in vera v Boga med sabo povezani, se dobro vidi iz besed, ki jih je Kristus izrekel učencem: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, pa se vam bo spolnilo« (Marko 11:24, EI).

Če Jezus ni veroval, zakaj je potem molil k Bogu? Nesvetopisemski krščanski nauk o Trojici, da je bil Jezus hkrati človek in Bog, zakriva biblijsko sporočilo. Ljudi ovira pri dojemanju biblijske enostavnosti in moči. H komu se je Jezus obračal? K samemu sebi? Ali se morda ni zavedal, da je bil Bog? Če pa je bil Bog in je to vedel, zakaj je potem molil?

Da je Jezus trdno veroval v svojega nebeškega Očeta, lahko še bolje spoznamo iz njegovih molitev na zadnji dan njegovega zemeljskega življenja. Izražajoč upanje in zaupanje je prosil: »In zdaj oslavi ti, Oče, mene sam pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet« (Janez 17:5).

V noči, ko je bil v Getsemanskem vrtu na Oljski gori, se je, ker je vedel, da so se približale njegove najtežje preskušnje in smrt, ‚začel žalostiti in trepetati od groze‘. Rekel je: »Žalostna je duša moja do smrti.« (Matevž 26:36-38) Nato je pokleknil in molil: »Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja se zgodi!« Nato ‚se mu prikaže angel iz nebes in ga krepča‘. Bog je poslušal njegovo molitev. Zaradi njegove močne čustvene napetosti in teže preskušnje je ‚njegov pot postal kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo‘. (Lukež 22:42-44)

Kaj odkrivajo Jezusovo trpljenje, njegova potreba po okrepčanju in njegove prošnje? »Eno je gotovo,« piše Jacques Guillet, »Jezus je molil in molitev je bila bistven del njegovega življenja in njegovih dejanj. Molil je, kakor molijo ljudje in molil je za ljudi. Ne moremo si zamisliti, da bi ljudje molili brez vere. Ali pa si lahko zamislimo, da bi Jezus molil brez vere?«

Jezus je, ko je malo pred svojo smrtjo visel na mučilnem kolu, zavpil z močnim glasom in citiral Davidov psalm. V veri je z močnim glasom zaklical še zadnjo prošnjo: »Oče, v tvoje roke izročam duha svojega.« (Lukež 23:46; Matevž 27:46) Neki italijanski medverski prevod Parola del Signore pravi, da je Jezus ‚zaupal svoje življenje‘ Očetu.

Jacques Guillet pripominja: »Ko nam evangelisti slikajo križanega Kristusa, kako v izraelskih psalmih kliče k svojemu Očetu, nas prepričajo, da je ta klic — klic edinorojenega Sina, klic velike tesnobe, klic popolnega zaupanja — klic vere, klic smrti v veri.«

Nekateri teologi skušajo, ko se srečajo s takšnim očitnim in jasnim dokazom vere, narediti razliko med vero in »zaupanjem«. Takšno razlikovanje pa seveda ne temelji na Svetem pismu.

Kaj natanko pa so težke preskušnje, ki jih je Jezus prestal, odkrile o njegovi veri?

»Dovrševalec naše vere« dovršen

Apostol Pavel je v enajstem poglavju svojega pisma Hebrejcem omenil velik oblak zvestih mož in žena predkrščanske dobe. Pismo je sklenil s tem, da je usmeril pozornost na največji in popolni zgled vere: »Ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto. [. . .] Pomislite [. . .] nanj, ki je prestal od grešnikov toliko nasprotovanja proti sebi, da ne omagate, pešajoč v dušah svojih.« (Hebrejcem 12:1-3)

Večina teologov pravi, da ta vrstica ne govori o »Jezusovi lastni veri«, temveč o njegovi vlogi »pobudnika oziroma utemeljitelja vere«. Grški izraz te·lei·o·teś, ki se pojavlja v tej zvezi, označuje nekoga, ki kaj dovrši, uresniči oziroma dopolni. Jezus je kot »dovrševalec« dopolnil vero, ker je s svojim prihodom na zemljo izpolnil biblijske prerokbe in tako postavil za vero trdnejši temelj. Toda ali to pomeni, da Jezus sam ni veroval?

Vrstice iz pisma Hebrejcem, ki jih lahko vidite v okvirju na 15. strani, ne puščajo o tem nobenega dvoma. Jezusa sta njegovo trpljenje in poslušnost naredila dovršenega. Da bi postal popolnoma sposoben Veliki duhovnik za rešitev pravih kristjanov, so ga izkušnje, čeprav že tako ali tako popolnega človeka, naredile v vsem popolnega in celovitega, celo v veri. Svojega Očeta je prosil s »silnim vpitjem in s solzami«. Bil je »zvest« in ‚vdan Bogu‘. (Hebrejcem 3:1, 2; 5:7-9) Bil je »izkušan [. . .] v vsem« tako »kakor mi«, pravi List Hebrejcem 4:15, tako kakor vsak zvest kristjan, čigar vera prestane »različne preskušnje« (Jakob 1:2, 3, EI). Ali je razumno verjeti, da bi bil Jezus lahko preskušan »kakor« njegovi sledilci, če ne bi bila preskušana tudi njegova vera, kakor je njihova?

Prošnje, poslušnost, trpljenje, preskušnje, zvestoba in vdanost Bogu izpričujejo Jezusovo celovito vero. Kažejo na to, da je ‚dovrševalec naše vere‘ postal šele takrat, ko je bila dovršena njegova lastna vera. Očitno je torej, da on ni Bog Sin, kot to zagovarja nauk o Trojici (1. Janezov 5:5).

Ali ni verjel Božji Besedi

Nauk o Trojici je tako zelo vplival na mišljenje bogoslovcev, da so začeli zagovarjati gledišče, da Jezus »ne more verjeti Božji Besedi in njenemu sporočilu«, ker »je sam Beseda od Boga in zato besedo lahko le oznanja« (Angelo Amato, Gesù il Signore, s cerkvenim dovoljenjem).

Kaj pravzaprav kaže Jezusovo stalno citiranje Svetega pisma? Ko je bil izkušan, je trikrat citiral Sveto pismo. Njegov tretji odgovor je Satanu dal vedeti, da časti samo Boga (Matevž 4:4, 7, 10). Kar nekajkrat je omenil prerokbe, ki so se nanašale na njega samega in pokazal vero v njihovo izpolnitev (Marko 14:21, 27; Lukež 18:31-33; 22:37; primerjajte Lukež 9:22; 24:44-46). Iz tega pregledovanja lahko sklenemo samo eno: Jezus je poznal Sveto pismo, navdihnjeno od njegovega Očeta, se ga v veri držal in imel popolno zaupanje v izpolnitev prerokb, ki so napovedovale njegove preskušnje, trpljenje, smrt in vstajenje.

Jezus, zgled vere, vreden posnemanja

Jezus je moral vse do kraja bojevati boj vere, da bi ostal zvestovdan svojemu očetu in ‚premagal svet‘ (Janez 16:33). Takšne zmage pa brez vere ni mogoče doseči (Hebrejcem 11:6; 1. Janezov 5:4). Zaradi te zmagoslavne vere je bil zgled svojim zvestim sledilcem. Jezus je prav gotovo verjel v pravega Boga.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 15]

Jezus, ‚dovrševalec‘, dovršen

Hebrejcem 2:10: »On, za katerega je vse in po katerem je vse, je [. . .] hotel veliko sinov pripeljati v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, spopolnil s trpljenjem« (EI).

Hebrejcem 2:17, 18: »Zato se je moral v vsem enakega storiti bratom, da postane usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom, da poravna ljudstva grehe. Kajti v kolikor je sam trpel in izkušan bil, v toliko tudi more pomagati izkušanim.«

Hebrejcem 3:2: »On je zvest tistemu, ki ga je postavil, kakor je bil Mojzes zvest v vsej božji hiši« (EI).

Hebrejcem 4:15: »Nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha.«

Hebrejcem 5:7-9: »On je v dneh mesa svojega prinašal prošnje in molitve s silnim vpitjem in s solzami k onemu, ki ga je mogel oteti smrti, in je bil uslišan zavoljo svoje vdanosti Bogu, in se je, dasi Sin, učil po trpljenju pokorščine. In tako je postal popoln in večnega zveličanja ustanovitelj.«