Zakaj biti pripravljeni oproščati

JUDOVSKI učenjak in pisatelj Joseph Jacobs je nekoč opisal odpuščanje kot »najvišjo in najtežjo moralno lekcijo«. Prav zares, veliko ljudi zelo težko izreče besedi »oprostim ti«.

Zdi se, da je z odpuščanjem podobno kakor z denarjem. Človek lahko denar velikodušno in milostno porablja v korist drugih, lahko pa ga skopuško stiska zase. Prvi primer porabljanja je božji način. In ko gre za odpuščanje, bi si morali prizadevati za tem velikodušnim porabljanjem. Zakaj? Ker k temu spodbuja Bog in ker maščevalen duh, ki ni pripravljen oproščati, lahko stvari le še poslabša.

Pogosto se sliši besede: »Jaz se ne razjezim; raje vrnem milo za drago!« Na žalost je ta izjava načelo, po katerem se mnogi v življenju ravnajo. Neka ženska na primer več kot sedem let ni hotela govoriti s svojo svakinjo in to zato, ker jo je, kot pravi sama, »tako močno prizadela, da ji nikoli ne bo mogla oprostiti«. Toda takšno molčanje, ki služi kot sredstvo za dosego obtoženčevega opravičila ali kot orožje za kaznovanje, le redko zadovolji tudi željo po maščevanju. Namesto tega morda le podaljša spor in dopusti, da se razvije popolna zamera. Če se ta tesnobni krog ne prekine, lahko močni okovi maščevanja pretrgajo medsebojne odnose in celo uničijo zdravje.

Slabe posledice nepripravljenosti odpuščanja

Spor, ki nastane, kadar kdo ni pripravljen odpustiti, povzroči stres. Stres pa lahko vodi do resnih bolezni. Dr. William S. Sadler je napisal: »Nihče drug poleg zdravnika ne more tako zelo dojeti osupljivo velikega odstotka človeških bolezni in trpljenja, ki se ga lahko pripiše prav skrbem, strahu, sporu, [. . .] nekoristnemu razmišljanju in nečistemu življenju.« Kolikšno škodo pa povzroči čustven nemir? Neka medicinska izdaja odgovarja: »Statistika [. . .] odkriva, da ima dve tretjini pacientov, ki so prišli k zdravniku, simptome, ki jih je povzročil ali poslabšal stres.«

Da, zagrenjenost, zamerljivost in kljubovalnost še zdaleč niso neškodljiva čustva. Ta trpka čustva so kakor rja, ki počasi razjeda avtomobil. Medtem ko je na zunaj avtomobil morda videti lep, pa pod barvo poteka uničujoč proces.

Še pomembnejše pa je, da če nočemo oprostiti, kadar imamo razlog za sočutje, nam to lahko prinese tudi duhovno škodo. V očeh Boga Jehova lahko postanemo podobni sužnju iz Jezusove prispodobe. Temu sužnju je gospodar oprostil velikanski dolg. Toda, ko je tega sužnja neki drugi suženj prosil, naj mu oprosti dolg, ki je bil v primerjavi z njegovim zanemarljivo majhen, je bil ta do njega osoren in neizprosen. Jezus je nato pojasnil, da nam Jehova ne bo hotel odpustiti naših grehov, če bomo tudi mi tako nepripravljeni oproščati. (Matevž 18:21-35) Če smo torej nepripravljeni oproščati, lahko pred Bogom izgubimo čisto vest in celo svoje upanje na prihodnost (primerjajte 2. Timoteju 1:3)! Kaj naj potem storimo?

Naučiti se odpuščanja

Pristno odpuščanje prihaja iz srca. Vključuje oprostitev napake tistemu, ki nas je užalil, ter odstranitev vsake želje po maščevanju. S tem končno sodbo in morebitno povračilo predamo v Jehovove roke (Rimljanom 12:19).

Treba pa je omeniti naslednje: ker »je srce [varljivo] nad vse in hudo popačeno«, ni vedno naklonjeno odpuščanju, niti takrat ne, ko bi to moralo biti (Jeremija 17:9). Jezus sam je rekel: »Iz srca izhajajo hudobne misli, uboji, prešeštva, nečistosti, tatvine, kriva pričevanja, kletvine« (Matevž 15:19).

Bodimo hvaležni, da lahko naše srce naučimo delati, kar je prav. Vendar mora pouk, ki ga potrebujemo, priti od višjega vira. Tega ne zmoremo sami (Jeremija 10:23). To je spoznal že božansko navdihnjen psalmist in prosil za Božje vodstvo. V molitvi je Jehova rotil: »Úči me postav svojih. Daj, da umem pot ukazov tvojih« (Psalm 119:26, 27).

Kot spoznamo iz nekega drugega psalma, je David, kralj staroveškega Izraela, ,doumel pot‘ Jehovovo. Izkusil jo je iz prve roke in se učil od nje. Tako je lahko rekel: »Usmiljen in milostiv je GOSPOD, počasen v jezo in obilen v milosti. Kakor se oče usmili otrok, usmili se GOSPOD njih, ki se ga bojé« (Psalm 103:8, 13).

Tudi mi se moramo učiti, kakor se je David. Preučujmo Božji popoln zgled odpuščanja ter zgled njegovega Sina in pred tem tudi molimo. Tako se bomo naučili iz srca odpuščati.

Toda nekateri bi morda vprašali: Kako pa je z resnimi grehi? Ali je treba odpuščati vse grehe?

Iskati ravnotežje

Kadar je kdo hudo prizadet, ga to lahko zelo boli. Še posebej pa boli nekoga, ki je nedolžna žrtev kakega resnega greha. Nekateri morda celo razmišljajo: ,Kako naj odpustim nekomu, ki me je zlonamerno izdal in prizadel?‘ Če bi šlo za velik greh, ki bi morda zaslužil izobčenje, bi žrtev morda morala upoštevati nasvet iz Matevža 18:15-17.

Kakorkoli že, veliko je lahko odvisno od tistega, ki nas je užalil. Ali je od izvršitve greha bilo videti kakršnekoli znake iskrenega kesanja? Ali se je grešnik spremenil in si je morda celo prizadeval stvar zares popraviti? Celo pri res zelo velikih grehih je v Jehovovih očeh takšno kesanje ključ za odpuščanje. Jehova je na primer odpustil Manaseju, enemu najbolj hudobnih kraljev v Izraelski zgodovini. In zakaj mu je odpustil? Ker se je ta navsezadnje ponižal in se kesal svojega hudobnega ravnanja (2. letopisov 33:12, 13).

Po Bibliji spada k pravemu kesanju tudi resnična sprememba mišljenja in iskreno obžalovanje vseh storjenih napačnih dejanj. Če je to primerno in mogoče, spremlja kesanje tudi trud, da se žrtvi greha povrne škodo (Lukež 19:7-10; 2. Korinčanom 7:11). Če pa takšnega kesanja ni, Jehova ne odpusti.a Prav tako tudi od kristjanov ne pričakuje, da bodo odpustili tistim, ki so nekdaj bili duhovno razsvetljeni, zdaj pa prostovoljno, neskesano grešijo (Hebrejcem 10:26-31). V izjemnih primerih je odpuščanje lahko povsem neprimerno (Psalm 139:21, 22; Ezekiel 18:30-32).

Neglede na to, ali se lahko oprosti ali ne, bo žrtev resnega greha morda želela pretehtati nadaljnje vprašanje: Ali naj vse do takrat, dokler se stvar povsem ne razreši, živim s to mučno notranjo napetostjo, močno užaljen in jezen? Oglejmo si naslednje. Kralj David je bil močno užaljen, ko je Joab, njegov poveljnik vojske, umoril Abnerja in Amasa, »dva moža, pravičnejša in boljša, nego je bil sam« (1. kraljev 2:32). David je svoje ogorčenje izrazil ustno in nedvomno tudi v molitvi k Jehovu. Vendar moč njegovih čustev je sčasoma verjetno upadla. Ogorčenje ni gospodovalo nad njim do konca njegovih dni. David je celo še naprej sodeloval z Joabom, tem neskesanim ubijalcem, toda ni mu preprosto kar oprostil. Poskrbel je, da je bila pravica na koncu le izvršena (2. Samuelova 3:28-39; 1. kraljev 2:5, 6).

Da bi tisti, ki jih je prizadel kak resen greh drugih, premagali začetno jezo, potrebujejo določen čas in trud. Takšni si nemara precej laže opomorejo, če tisti, ki jih je užalil, prizna svojo napako in se kesa. Toda neglede na grešnikovo ravnanje bi morala biti nedolžna žrtev greha zmožna najti tolažbo in olajšanje v poznavanju Jehovove pravičnosti ter modrosti in v krščanski občini.

Upoštevajte še naslednje: tudi če grešniku oprostite, to še ne pomeni, da opravičujete njegov greh. Oprostiti za kristjana pomeni, z zaupanjem stvar predati v Jehovove roke. On je namreč pravičen Sodnik vsega vesolja, ki bo pravi čas izvršil pravico. To bo vključevalo tudi sojenje izdajalskim ,nečistnikom in prešeštnikom‘ (Hebrejcem 13:4).

Koristi odpuščanja

Psalmist David je pel: »Ti, Gospod, si dober in odpuščaš, ti si poln dobrote, do vseh, ki te kličejo« (Psalm 86:5, Jože Krašovec). Ali ste tako kakor Jehova pripravljeni ,odpuščati‘? To prinaša velike koristi.

Kot prvo: odpuščanje drugim prispeva k dobrim medsebojnim odnosom. Biblija kristjane spodbuja: »Bodite [. . .] med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil« (Efežanom 4:32).

Kot drugo: odpuščanje prinaša mir. Pa ne le miru s soljudmi, temveč tudi notranji mir (Rimljanom 14:19; Kološanom 3:13-15).

Kot tretje: če oproščamo drugim, nam to pomaga, da si zapomnimo, da tudi mi sami potrebujemo odpuščanje. Da, »vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje« (Rimljanom 3:23).

Kot zadnje: če mi odpuščamo drugim, bo tudi nam Bog odpustil naše grehe. Jezus je rekel: »Če odpustite ljudem njih pregreške, odpusti tudi vam Oče vaš nebeški« (Matevž 6:14).

Pomislite, koliko stvari je imel Jezus v mislih tisto popoldne, ko je umrl. Zaskrbljen je bil za svoje učence, za oznanjevalsko delo, še posebej pa za svojo neoporečnost do Jehova. Toda o čem je govoril celo takrat, ko je hudo trpel na mučilnem kolu? Ene od njegovih zadnjih besed so bile: »Oče, odpusti jim« (Lukež 23:34). Če iz srca odpuščamo drug drugemu, lahko posnemamo Jezusov popoln zgled.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 5]

Ali ste dojeli bistvo Jezusove prispodobe o sužnju, ki ni bil pripravljen odpuščati?

[Slika na strani 7]

Odpuščanje drugim prispeva k dobrim odnosom in osrečuje