Ali ste pripravljeni oproščati

BILL in njegova šestnajstletna hči Lisa sta težko shajala skupaj. Manjši nesporazumi med njima so kaj hitro prerasli v glasne prepire. Napetost je nazadnje tako narasla, da je morala Lisa od hiše.a

Čez nekaj časa je Lisa spoznala, da ni imela prav, in očeta prosila, naj ji oprosti. Toda razjarjen oče je, namesto da bi spregledal njene minule napake, zavrnil vsako njeno prizadevanje za pomiritev. Zamislite si! Ni se bil pripravljen usmiliti niti svoje lastne hčerke!

Pred stoletji je bil neki nedolžen človek obsojen na smrt zaradi zločina, ki ga ni zakrivil. Priče so namreč dale lažno izjavo, politični uradniki pa poteptali pravico. Ta nedolžni človek je bil Jezus Kristus. Malo pred smrtjo je v molitvi prosil Boga: »Oče, odpusti jim! saj ne vedo, kaj delajo« (Lukež 23:34).

Jezus jim je torej velikodušno, iz srca odpustil, in njegovi sledilci so spodbujeni, da ga v tem posnemajo (Efežanom 4:32). Vendar so mnogi, podobno kakor Bill, brezsrčni in neradi oproščajo. Kako pa je z vami? Ali ste pripravljeni oprostiti drugim, kadar ti grešijo proti vam? Kaj pa resni grehi? Je treba tudi te odpustiti?

Oproščanje — izziv

Oprostiti ni vedno lahko. In v teh nevarnih časih so človeški odnosi postali celo še bolj zapleteni. Še zlasti pogosto je polno stresov in pritiskov družinsko življenje. Krščanski apostol Pavel je že davno izjavil, da bodo v »zadnjih dneh« prevladovale takšne razmere. Rekel je: »Ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, [. . .] nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi, napihnjeni« (2. Timoteju 3:1-4).

Zato se nihče od nas ne more ogniti zunanjim pritiskom, ki preskušajo našo zmožnost oproščanja drugim. Poleg tega se bojujemo tudi proti notranjim pritiskom. Pavel je tožil: »Dobrega [. . .], kar hočem, ne delam, ampak hudo, česar nočem, prav to delam. Če pa to delam, česar nočem, ne delam tega več jaz, temuč v meni prebivajoči greh« (Rimljanom 7:19, 20). Zaradi tega večina od nas ne oprošča toliko, kolikor bi to želela. Povrhu pa na vse nas močno vplivata še podedovana nepopolnost in greh. Ta včasih tudi povzročita, da do soljudi nismo sočutni.

Neka ženska je, ko so jo spodbudili, naj nekomu oprosti majhno žalitev, odvrnila: »Nihče si ne zasluži truda, ki ga terja odpuščanje.« Na zunaj se takšna pripomba morda zdi hladna, neobčutljiva, celo brezobzirna. Če pa se vanjo poglobimo, ugotovimo, da le odkriva razočaranje, ki ga mnogi ljudje doživijo, ko se ubadajo s svetom, katerega vidijo sebičnega, brezbrižnega in sovražnega. Neki moški je rekel: »Če ljudem oproščate, vas izkoriščajo. Tako je, kakor bi pometali z vami.«

Zato ne preseneča, da je v teh zadnjih dneh težko razvijati pripravljenost odpuščanja. Toda Biblija nas spodbuja, naj ljubeznivo odpuščamo (primerjajte 2. Korinčanom 2:7, NW). Zakaj naj bi bili pripravljeni oproščati?

[Podčrtne opombe]