Srečen v pristni svetovni bratovščini

PO PRIPOVEDI WILLIA DAVISA

Leta 1934 je svet zajela velika depresija, Združene države pa so pestili ekonomski nemiri. Pred Prospect Relief Stationom (center za razdeljevanje pomoči nezaposlenim) v Clevelandu, Ohio, je prišlo do prepira med nekim policistom in zapriseženim komunistom. Policist je streljal na komunista ter ubil njega in očividko, mojo staro mati, Vinnie Williams.

KOMUNISTI so skušali ta smrtna primera pripisati rasni nestrpnosti, saj je bila stara mati temnopolta, policist pa bel. Delili so letake z naslovi, kot: »Rasistična clevelandska policija« in »Maščujte uboja«. Komunisti so poskrbeli za pogreb moje stare mame. Imam sliko pogrebcev — vsi so belci in vsi člani partije. Vsi so imeli visoko dvignjeno pest, kar je pozneje postalo simbol črnskega gibanja.

Ko je stara mati umrla, je njena hči v maternici nosila mene. Rojen sem bil štiri mesece zatem. Odraščal sem z govorno napako. Jecljal sem, zato je k mojemu zgodnjemu šolanju spadalo tudi govorno zdravljenje.

Starši so se ločili, ko mi je bilo pet let, zato je mene in sestro vzgajala le mati. Z desetimi leti sem začel po pouku raznašati živila, da bi domačim pomagal pri kritju stroškov. Čez dve leti pa sem začel delati pred in po šoli ter tako postal glavni hranitelj družine. Ko je morala mati v bolnišnico na več operacij, sem pustil šolo in se zaposlil s polnim delovnim časom.

Seznanjenje z bratovščino

Leta 1944 je bratrančeva žena od neke Jehovove priče dobila knjigo “The Truth Shall Make You Free” ter pričela z biblijskim poukom, ki sem se ga udeležil tudi sam. Še isto leto sem v občini Eastside pričel obiskovati Šolo teokratične službe. Voditelj šole, Albert Cradock, je imel enako govorno težavo kakor jaz, vendar se jo je naučil obvladovati. V kolikšno vzpodbudo mi je bil!

Našo sosesko so naseljevali predvsem Italijani, Poljaki, Madžari in Judje; tako je bila tudi občina sestavljena iz teh in drugih etničnih skupin. Z bratrančevo ženo sva bila med prvimi Afro-Američani, ki so se pričeli družiti s to sicer belsko občino, katere Priče niso nikoli imeli do naju predsodkov. Pravzaprav so me redno vabili k sebi domov na obed.

Leta 1956 sem se preselil na jug Združenih držav, kjer je bila večja potreba po služabnikih. Ko sem se nekega poletja za območni kongres vrnil na sever, me je obiskalo mnogo clevelandskih bratov, ki so se iskreno zanimali za moje delovanje. Njihova skrb me je naučila nekaj zelo važnega: ,ne gledati vsak na svoje, ampak vsak tudi na to, kar je drugega‘ (Filipljanom 2:4).

Povečana polnočasna služba

Ko sem tri leta služil v polnočasnem oznanjevalskem delu kot pionir, sem novembra 1959 dobil vabilo za delo v brooklynskem Betelu, svetovnem sedežu Jehovovih prič v New Yorku. Bil sem dodeljen v Odpremni oddelek. Moj oddelčni nadzornik, Klaus Jensen, in moj sostanovalec, William Hannan, oba belca, sta postala moja duhovna očeta. Ko sem prišel, je vsak od njiju v Betelu služil že skoraj 40 let.

V zgodnjih 1960-ih je štela betelska družina okoli 600 članov, od teh je bilo približno 20 Afro-Američanov. Tedaj so se v Združenih državah začeli rasni nemiri, ki so obremenili tudi medrasne odnose. Toda Biblija uči, da »Bog ne gleda na lice«, zato tudi mi ne bi smeli (Dejanja apostolov 10:34, 35). Odločnost pri navzemanju Božjega gledišča o teh stvareh so nam pomagale krepiti duhovne razprave, ki smo jih imeli vsako jutro za betelsko mizo (Psalm 19:7).

Med služenjem v brooklynskem Betelu sem spoznal Lois Ruffin, pionirko iz Richmonda, Virginia, s katero sem se 1964 poročil. Ker sva bila odločna ostati v polnočasni službi, sva se po poroki vrnila na jug Združenih držav. Sprva sva služila kot posebna pionirja, nato pa sem 1965 dobil povabilo za okrajno delo. Naslednjih deset let sva obiskovala občine v državah Kentucky, Texas, Louisiana, Alabama, Georgia, Severna Karolina in Mississippi.

Preizkušnja za našo bratovščino

To so bila leta velike spremembe. Preden sva se preselila na jug, je rasno ločevanje še obstajalo. Črncem je bilo z zakonom prepovedano obiskovati iste šole, jesti v istih restavracijah, spati v istih hotelih, kupovati v istih trgovinah ali celo zajemati vodo iz istega vodnjaka kakor belci. Leta 1964 pa je Kongres Združenih držav sprejel Zakon o državljanskih pravicah, ki je prepovedoval diskriminacijo na javnih mestih, tudi v prevozu. Tako ni bilo več pravne podlage za rasno ločevanje.

Zato pa se je postavljalo vprašanje: Ali se bodo naši bratje in sestre v občinah, ki so bile ali povsem črnske ali povsem belske, združili ter si izkazovali medsebojno ljubezen in naklonjenost, ali pa jih bo pritisk okolice in globoko zasidranih občutkov iz preteklosti od tega odvrnil? Spoštovati svetopisemsko zapoved: »Z bratovsko ljubeznijo srčno ljubite drug drugega; v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu,« je bil izziv (Rimljanom 12:10).

Odkar so namreč pomnili, je zlasti na jugu vladalo prepričanje, da so črnci manjvredni. Takšno mnenje je bilo globoko vkoreninjeno v ljudski um in to na vseh področjih družbenega življenja, tudi v cerkvi. Zato nekaterim belcem ni bilo lahko na črnce gledati kot na enake. To je bil res čas preizkušnje za našo bratovščino — tako za črnce kakor za belce.

Na srečo je bil splošen odziv na združitev naših občin zelo dober. Vseeno pa se stoletja skrbno vcepljanje nazorov o rasni večvrednosti niso dali tako hitro zbrisati. Ko pa se je združevanje začelo, so naši bratje to zelo dobro sprejeli in večina se je veselila tega, da se bodo lahko sestajali skupaj.

Zanimivo je, da so združevanju naših občin pogosto soglašali celo Nepriče. V Lanettu, Alabama, so na primer sosede v bližini kraljestvene dvorane vprašali, ali bi jih kaj motilo, če bi na shode prihajali tudi črnci. Starejša bela gospa je stresla roko črnega brata in rekla: »Kar pridite in častite svojega Boga, kakor vas je volja!«

Zvesti bratje v Etiopiji

Leta 1974 sva se lahko veselila petinpolmesečnega misijonarskega usposabljanja v Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead v New York Cityju. Nato sva bila dodeljena v afriško deželo Etiopijo. Cesar Haile Selassie je bil pravkar odstavljen in se je nahajal v hišnem priporu. Cenila sva toplo bližino bratovščine, saj je bilo oznanjevalsko delo pod prepovedjo.

Živela in služila sva z mnogimi, ki so bili kasneje zaprti zaradi svoje privrženosti pravemu čaščenju. Nekaj najinih dragih prijateljev so celo usmrtili. Adera Teshome je bil z mano sostarešina v občini etiopskega glavnega mesta, Adis Abebi.a Po treh letih zapora so ga usmrtili. Njegovo ženo je to seveda zelo potrlo. Toda kako prijetno jo je bilo videti nekaj let kasneje, ko je služila kot pionirka in kar žarela od veselja!

Worku Abebe, drug zvest brat, je bil osemkrat obsojen na smrt.b Vendar se ni dal zastrašiti! Ko sem ga videl nazadnje, mi je pokazal na ušesa, ki so mu jih zaporniški pazniki zmečkali s puškinim kopitom. V šali je dejal, da je puškina kopita dobil za zajtrk, kosilo in večerjo. Zatem je umrl, toda bratje ga imajo še vedno v toplem spominu.

Rad se spominjam tudi brata Hailuja Yemiruja.c Kazal je zgledno ljubezen do svoje žene. Bila je zaprta. Ker pa je bila noseča in se je že približeval čas njenega poroda, je Hailu vprašal upravo zapora, če je lahko namesto nje v zaporu on. Kasneje pa, ker ni hotel omadeževati svoje vere, so ga usmrtili. (Janez 15:12, 13; Efežanom 5:28)

Zaradi poslabšanega političnega položaja v Etiopiji sva se 1976 preselila v Kenijo. Sedem let sva služila v potujoči službi in obiskovala brate v mnogih vzhodnoafriških deželah — tudi v Keniji, Etiopiji, Sudanu, Sejšelih, Ugandi in Tanzaniji. Ob različnih priložnostih sem potoval še v Burundi in Ruando v sklopu delegacije za razgovor z uradniki o pravni registraciji našega dela v teh deželah.

Lepo se je bilo januarja 1992 vrniti v Etiopijo in obiskati prvi območni kongres potem, ko je bila odpravljena prepoved našega dela. Mnogi od več kot 7000 prisotnih se med seboj niso poznali, saj so se bratje pred tem sestajali le v majhnih skupinah. Vsak dan kongresa je bila večina prisotna že dve uri pred začetkom programa in ostala do poznega večera, da bi se razveseljevala v naši ljubeči bratovščini.

Tribalizem poražen

Tribalizem je v Afriki že stoletja močno prisoten. V Burundiju in Ruandi se na primer glavni etnični skupini, Hutuji in Tutsiji, že dolgo sovražita. Odkar sta deželi 1962 dosegli neodvisnost od Belgije, prihaja občasno med obema etničnima skupinama do pokolov, ki terjajo na tisoče žrtev. Kako razveseljivo je zato videti pripadnike teh etničnih skupin, ki so postali Jehovove priče ter delajo skupaj in v miru! Pristna ljubezen, ki jo kažejo drug do drugega, je mnoge spodbudila, da so prisluhnili biblijski resnici.

Podobno je tudi z etničnimi skupinami v Keniji, med katerimi je pogosto prihajalo do nesoglasij. Kako drugačno je stanje v Keniji med krščansko bratovščino Jehovovega ljudstva! V kraljestvenih dvoranah lahko vidite ljudi različnih etničnih skupin, ki so združeni v čaščenju. Imel sem prednost videti mnoge, ki so opravili s plemensko sovražnostjo ter kazali iskreno ljubezen do bratov in sester iz drugih etničnih skupin.

Veselje za našo bratovščino

Ko se ozrem po več kot 50 letih druženja z Božjo organizacijo, se mi srce napolni s hvaležnostjo do Jehova in njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Zares je osupljivo opazovati, kaj povzročata na zemlji! Razmere med Božjim ljudstvom resda niso bile vedno idealne in tudi še sedaj niso. Bilo bi napačno pričakovati, da se lahko čez noč izbrišejo stoletja dolga rasistična poučevanja Satanovega sveta. Še vedno pa smo tudi nepopolni (Psalm 51:5).

Če primerjam Jehovovo organizacijo s svetom, mi srce kar prekipeva od cenjenja do pristne, svetovne bratovščine. Še vedno se z veseljem spominjam vseh teh belih bratov v Clevelandu, ki so me vzgojili v resnici. In ko sem videl brate na jugu Združenih držav, tako bele kakor črne, ki so predsodke nadomestili s srčno bratsko ljubeznijo, mi je srce poskočilo. Ko pa sem še v Afriki na lastne oči videl, kako lahko Jehovova Beseda opravi s plemenskim sovraštvom, mi cenjenje do svetovne bratovščine še bolj naraste.

Zares, starodavni Kralj David je dobro dejal, ko je rekel: »Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj!« (Psalm 133:1).

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Pogreb stare matere

[Slika na strani 24]

Priče iz vrst Tutsijev in Hutujev delujejo družno in v miru

[Slika na strani 25]

Z ženo Lois