Varujte se bahanja

BAHANJE je danes za mnoge krepost. Razkazovati svoje sposobnosti, spretnosti in dosežke je postalo moderno. Nekateri menijo, da je bahanje potrebno za uspeh. Drugi pa mislijo, da prispeva k samospoštovanju. Revija Time opaža: »Čeprav bi se komajda lahko reklo, da je ideal skromnosti zastarel, pa se zdi malce staromoden.« Pisateljica Jody Gaylin pripominja: »Nesramno bahanje je na žalost [. . .] zadnja moda. Pogovor s prijateljem ali znancem ima novo spremljavo: trobljenje v svoj rog.«

Zgled v tem dajejo zvezdniški vzorniki. Nemara ste že slišali besede nekdanjega boksarskega prvaka: »Ni slučaj, da sem v tem času zgodovine prav jaz največji človek na svetu.« Prav tako je dobro znana izjava enega od članov glasbene skupine Beatles: »Mi smo zdaj bolj popularni kakor Jezus Kristus.« Medtem ko so za nekatere te izjave povsem nedolžne, pa so za druge tisti, ki so jih izrekli, vzor reklamiranja samega sebe, ki ga je vredno posnemati.

Ker je torej bahanje tako razširjeno, se poraja vprašanje: Ali se je dobro hvaliti s svojimi odlikami in zmožnostmi? Seveda je čisto naravno veseliti se svojih dosežkov in celo deliti to veselje s svojimi dobrimi prijatelji in bližnjimi sorodniki. Toda kako je s tistimi, ki živijo po reku: »Pokaži, kar imaš«? Kaj pa tisti, ki se sicer ne bahajo odkrito, vendar neopazno poskrbijo, da drugi zvedo za njihove sposobnosti in dosežke? Ali je takšno opozarjanje nase koristno, celo potrebno, kakor trdijo nekateri?

Vpliv na odnos z drugimi

Razmislite, kako vpliva na vas, kadar se drugi bahajo. Kaj si na primer mislite o naslednjih izjavah?

»Knjige, ki jih še nisem napisal, so boljše od knjig, ki so jih napisali drugi« (zelo znan pisatelj).

»Če bi bil poleg pri ustvarjanju, bi dal nekaj uporabnih predlogov za boljšo ureditev vesolja« (srednjeveški kralj).

»Ni mogoče, da bi Bog bil, ker če bi bil, ne verjamem, da ne bi On bil jaz« (filozof iz 19. stoletja).

Ali vas ti ljudje privlačijo s svojimi komentarji? Kaj mislite, ali bi uživali v njihovi družbi? Verjetno ne bi. Bahanje, najsibo resno ali celo v šali, praviloma pri drugih povzroči napetost, vznejevoljnost in nemara tudi zavist. Tako je vplivalo tudi na psalmista Asafa, ki je priznal: »Zavidal sem prevzetnikom« (Psalm 73:3). Prav gotovo nihče od nas ne bi želel povzročiti slabih občutkov pri naših prijateljih in tovariših! Prvi list Korinčanom 13:4 izjavlja: »Ljubezen [. . .] se ne hvali.« Pobožna ljubezen in dovzetnost za občutke drugih nas bosta navedli, da se bomo otresli razkazovanja svojih dozdevnih spretnosti in odlik.

Če se človek nadzira in skromno govori, drugim okrog sebe omogoči, da so sproščeni in se dobro počutijo. To pa je neprecenljiva zmožnost. Morda je prav to imel v mislih britanski državnik Lord Chesterfield, ko je svojemu sinu svetoval: »Če si lahko, bodi modrejši od drugih ljudi; toda ne povej jim tega.«

Nimajo vsi ljudje enakih darov. Če je za nekoga kaj še kar enostavno, še ne pomeni, da je to tudi sposobnost nekoga drugega. Ljubezen bo človeka navedla, da bo dobrohoten do tistih, ki niso nadarjeni za iste stvari kakor on. Morda so nadarjeni za kaj drugega. Apostol Pavel nam je rekel: »Kajti pravim po milosti, ki mi je dana, vsakemu, kdor je med vami, naj ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti, temuč naj pazi, da bi mislil zmerno, kakor je Bog vsakemu podelil mero vere« (Rimljanom 12:3).

Bahanje je posledica slabosti

Medtem ko se nekateri odmaknejo od hvalisavcev, ker se v njihovi prisotnosti čutijo manjvredne, pa drugi mislijo drugače. Sklepajo, da so bahavi ljudje negotovi. Pisatelj Frank Trippett razlaga, zakaj človek s svojim bahanjem lahko doseže ravno nasproten učinek od pričakovanega, namreč ta, da ga drugi manj spoštujejo: »Vsak pri sebi ve, da bahanje navadno odseva pomilovanja vredne slabosti.« Ali se torej ni pametno očistiti tega praznega hvalisanja, če mnogi vedo, kaj se za njim skriva?

»Ampak to je res!«

Tako mnogi opravičujejo samopoveličevanje. Mislijo, da bi bili hinavski, če bi se delali drugačne, ko pa so zares nadarjeni.

Toda, ali je to, s čimer se bahajo, res? Ocenjevanje samega sebe je lahko preveč osebno. Kar je za nas izjemna sposobnost, je za druge lahko nekaj čisto običajnega. Dejstvo, da kdo misli, da mora pokazati svojo sposobnost, je lahko celo namig, da le ni tako sposoben — ni dovolj sposoben, da bi to drugi sami opazili, ne da bi bilo na to treba opozarjati. Tudi Biblija priznava to človeško nagnjenje k precenjevanju samega sebe, ko opominja: »Kdor [. . .] misli, da stoji, naj gleda, da ne pade« (1. Korinčanom 10:12).

Kaj pa, če je kdo za nekaj neobičajno nadarjen, ali se je potem upravičen hvaliti? Nikakor, hvaljenje namreč slavi ljudi, vsi talenti, ki jih imamo, pa so od Boga. Zato bi moral On prejeti slavo. Zakaj naj bi si mi lastili zaslugo za nekaj, s čimer smo se rodili (1. Korinčanom 4:7)? Poleg tega pa nimamo le sposobnosti, ampak tudi slabosti. Ali ne bi potem poštenost zahtevala, da opozarjamo tudi na svoje napake in pomanjkljivosti? Kot se zdi, bi se komajda kdo od bahavcev strinjal s tem. Kralj Herod Agripa I. je morda res bil nadarjen govornik. Toda, ker mu je manjkalo skromnosti, je umrl zelo ostudne smrti. Ta neprijetni dogodek kaže, kako je domišljavost neokusna Bogu, pa tudi mnogim ljudem (Dejanja apostolov 12:21-23).

Za nadarjenost in sposobnosti se običajno zve brez neprimernega opozarjanja nase. Kadar dobre lastnosti in dosežke nekoga opazijo in pohvalijo drugi, je to zanj veliko bolj prijetno. Knjiga pregovorov 27:2 modro pravi: »Hvalijo naj te drugi, ne pa usta tvoja, rajši tujec nego ustnice tvoje.«

Ali je potrebno za uspeh

Nekateri menijo, da je v tej tekmovalni družbi samozavestno reklamiranje samega sebe potrebno, če hočeš uspeti. Skrbi jih, da bodo ostali neopaženi in necenjeni, če o svojih sposobnostih ne bodo govorili ter opozarjali nanje. Zgled takšnega mišljenja je naslednji komentar iz revije Vogue: »Medtem ko so nas včasih učili, da je skromnost krepost, pa nas zdaj učijo, da je molčanje lahko ovira.«

To morda velja za tiste, ki želijo napredovati po merilih tega sveta. Pri kristjanu pa je drugače. On ve, da Bog skrbi za ponižne in ne domišljave ter želi uporabljati njihove sposobnosti. Zatorej se kristjanu ni treba zateči k sebičnim metodam. Kakšen preveč samozavesten človek si zaradi prepričljivosti oziroma vplivnosti morda res začasno pridobi ugled. Toda sčasoma je razgaljen, ponižan in celo osramočen. Tako je, kakor je izjavil Jezus Kristus: »Kdor se pa povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Matevž 23:12; Pregovori 8:13; Lukež 9:48)

Prednosti skromnosti

Ralph Waldo Emerson je napisal: »Vsak človek, ki ga srečam, je v nečem boljši od mene. In zato se lahko od njega kaj naučim.« Njegov komentar se ujema z božansko navdihnjenim opominom apostola Pavla, naj kristjani ne delajo ,ničesar iz sebičnosti ali praznega slavoljubja, temuč naj bi po ponižnosti cenili drug drugega više od sebe‘ (Filipljanom 2:3). Takšno skromno gledišče človeku omogoča, da se uči od drugih.

Glejte torej, da vaša sposobnost ne postane vaša slabost. Ne zmanjšajte svojih sposobnosti in dosežkov z bahanjem. Svojim dobrim lastnostim dodajte skromnost. To je tisto, kar pri drugih vzbudi spoštovanje do nekoga. Človeku tudi pomaga, da je v boljših odnosih s soljudmi in mu prinaša potrditev od Boga Jehova (Miha 6:8; 2. Korinčanom 10:18, EI).