Njuno brezgrajno življenje je bilo nagrajeno
JEHOVA svoje zveste služabnike blagoslavlja in nagrajuje. Morda morajo nekaj časa čakati, da bi videli uresničitev Božjih namenov; toda kako veseli so, ko doživijo njegov blagoslov!
To je pred kakšnimi dva tisoč leti dobro ponazoril primer judovskega duhovnika Zaharija in njegove žene Elizabete, oba iz Aronovega rodu. Bog je Izraelcem obljubil, da jih bo za zvesto služenje blagoslovil s potomstvom. Rekel je, da so otroci plačilo oziroma nagrada. (3. Mojzesova 26:9; Psalm 127:3) Vendar pa sta bila Zaharija in Elizabeta brez otrok in že dokaj priletna (Lukež 1:1-7).
Sveto pismo za Zaharija in Elizabeto pravi, da sta bila »oba pravična pred Bogom, živeč po vseh zapovedih in postavah Gospodovih brez madeža« (Lukež 1:6). Tako zelo sta ljubila Boga, da jima ni bilo v breme hoditi po poti pravičnosti in se držati njegovih zapovedi (1. Janezov 5:3).
Nepričakovani blagoslovi
Vrnimo se v pozno pomlad oziroma zgodnje poletje leta 3 pr. n. š. Herod Veliki kot kralj vlada v Judeji. Nekega dne vstopi duhovnik Zaharija v Sveto jeruzalemskega templja. Medtem ko so ljudje zbrani pri molitvi zunaj svetišča, on žge kadilo na zlatem oltarju. Ta dnevna služba verjetno velja za najčastnejšo in se opravlja po končanem darovanju žrtev. Ta prednost je doletela duhovnika morda le enkrat v življenju.
Zaharija kar ne more verjeti svojim očem. Namreč na desni strani kadilnega oltarja stoji Jehovov angel. Prileten duhovnik se vznemiri in prestraši. Angel pa reče: »Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti porodi sina, in imenuj ime njegovo Janez.« Jehova je uslišal Elizabetino in Zaharijevo iskreno prošnjo. (Lukež 1:8-13)
Angel pristavi: »On ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo rojstva njegovega. Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s svetim Duhom bo napolnjen že od materinega telesa.« Janez bo nazirec vse življenje in poln Božjega svetega duha. Angel nadaljuje: »Veliko sinov Izraelovih bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu. Pojde namreč pred njim v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu ljudstvo pripravljeno.« (Lukež 1:14-17)
Zaharija vpraša: »Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna.« Angel odvrne: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred obličjem Božjim in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest. In glej, molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval besedam mojim, ki se izpolnijo v svojem času.« Ko Zaharija pride iz svetišča, ne more govoriti, ljudje pa spoznajo, da je videl nadnaraven prizor. Edino, kar lahko stori, so kretnje, s katerimi dela znamenja, da bi izrazil svoje misli. Ko je njegove javne službe konec, se vrne domov. (Lukež 1:18-23)
Razlog za veselje
Po obljubi ima Elizabeta kmalu razlog za veselje. Zanosi namreč in se s tem reši očitka, da je neplodna. Tudi njena sorodnica Marija se razveseli, saj ji isti angel, Gabriel, pove: »Glej, spočela boš v telesu in rodila sina, in imenuj ime njegovo Jezus. Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega.« Marija radevoljno sprejme vlogo ,Gospodove dekle‘. (Lukež 1:24-38)
Marija se podviza proti mestu v hribovitem področju Judeje, kjer je Zaharijev in Elizabetin dom. Ob glasu Marijinega pozdrava dete v Elizabetinem telesu poskoči. Elizabeta pa pod vplivom Božjega svetega duha glasno zakliče: »Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega. In odkod meni to, da je prišla Gospoda mojega mati k meni? Kajti, glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, je veselja zaigralo dete v telesu mojem. In blagor ji, ki je verovala, ker se dopolni, kar ji je rekel Gospod.« Marija se odzove z velikim veseljem. Pri Elizabeti ostane približno tri mesece. (Lukež 1:39-56)
Janez je rojen
Ob dopolnjenem času se priletnima Elizabeti in Zahariju rodi sin. Osmi dan dete obrežejo. Sorodniki želijo, da bi bilo dečku ime Zaharija, toda Elizabeta pravi: »Ne, ampak Janez se bo imenoval.« Ali se njen še vedno nemi mož strinja? Na tablico zapiše: »Janez mu je ime.« Takoj zatem se Zahariju razveže jezik ter prične govoriti, hvaleč Jehova. (Lukež 1:57-66)
Radosten duhovnik napolnjen svetega duha prerokuje. Govori, kakor da bi bil obljubljeni Osvoboditelj — »rog zveličanja v hiši Davida« — v skladu z abrahamsko zavezo o Semenu v blagoslov vseh narodov že povzdignjen (1. Mojzesova 22:15-18). Zaharijev po čudežu rojen sin bo kot Mesijev predhodnik ,šel pred Gospodom, da dá ljudstvu spoznati odrešenje‘ (EI). Leta minevajo, Janez pa raste in se krepi v duhu. (Lukež 1:67-80)
Bogato nagrajena
Zaharija in Elizabeta sta bila dober zgled vere in potrpežljivosti. Čeprav sta morala na Boga čakati, sta dalje zvesto služila Jehovu. Največjih blagoslovov pa sta bila deležna šele, ko sta bila že močno v letih.
Pa vendar, kakšne blagoslove sta uživala Elizabeta in Zaharija! Po delovanju Božjega duha sta oba prerokovala. Imela sta prednost, da sta postala starša in učitelja Mesijevega predhodnika, Janeza Krščevalca. Poleg tega sta pri Bogu veljala za pravična. Podobno imajo lahko tudi tisti, ki danes hodijo po boguvšečni poti, pred Bogom pravičen položaj in bodo prejeli mnogo blagoslovljenih nagrad, ker živijo brezgrajno po Jehovovih zapovedih.