Njihovo iskanje prave vere

NEKATERI ljudje iščejo zadovoljive odgovore na svoja vprašanja o življenju že vse od otroštva. Morda so v mladosti obiskovali verske obrede. Toda mnogi od njih so ugotovili, da jim niti dobljeni odgovori niti cerkveni obredi niso zares pomagali obvladovati življenjskih problemov.

Morda pravijo, da še vedno pripadajo veri svojih staršev, čeprav le redko obiskujejo verske obrede. Po besedah škofa Angleške cerkve gre v njihovem primeru za ostaline vere. Potisnili so jo na stranski tir. Drugi so razočarani nad hinavščino, ki jo vidijo v cerkvenih krogih, zato zavračajo religijo v celoti. Toda njihova vprašanja o življenju so vseeno ostala.

Zakaj nekateri resno dvomijo

Večina ljudi ve, da obstajajo mnoge cerkvene ustanove za pomoč brezdomcem, za razdeljevanje hrane potrebnim in za podpiranje kulturnih dogodkov. Vendar pa poleg tega domala vsak dan poslušajo poročila o nasilju in prelivanju krvi, ki ima svoje korenine v veri, pa ne le med nekristjani, temveč tudi med tistimi, ki se razglašajo za kristjane. Ali naj bi nas potem presenetilo, če dvomijo o tem, da skupine, ki sodelujejo v takšnem nasilju, pripadajo pravi veri?

Mnogi versko vzgojeni ljudje so dolgo mislili, da so zavodi za sirote, ki so pod pokroviteljstvom cerkve, nekaj zelo dobrega. Ko pa so bili v zadnjih letih duhovniki v mestu za mestom obtoženi spolne zlorabe otrok, ki so jim bili zaupani v varstvo, so osupnili. Sprva so mislili, da je za to odgovornih le nekaj duhovnikov. Zdaj pa se nekateri od teh ljudi sprašujejo, ali ni morda kaj narobe že s samimi temelji cerkve.

Nekateri, kot denimo Eugenija, so bili nekdaj zelo dejavni v svoji veri. V Argentini je že kot mladenka hodila na romanje, ki je bilo namenjeno čaščenju itatske device. Štirinajst let je kot nuna živela v samostanu. Nato pa ga je zapustila, da bi se priključila mednarodni verskopolitični skupini, ki je zagovarjala takojšnje korenite spremembe socialnega in ekonomskega ustroja družbe z revolucionarnimi sredstvi. Zaradi vsega, kar je videla in doživela, je izgubila vero in zaupanje v Boga. V resnici sploh ni iskala vere, ki bi ji lahko zaupala. Želela si je le dvoje: najti način, kako priskrbeti pravico revnim, in prijatelja, kateremu bi lahko zaupala.

Drugi zopet vidijo, kaj se dogaja v cerkvah, zato z njimi ne želijo imeti nič skupnega. Leta 1991 so bili v reviji Sputnik objavljeni pogledi nekega ateista, ki je iskreno rekel: »Med značilnostmi poganstva in krščanske mitologije ne morem zaznati nobene bistvene razlike.« Kot primer je opisal procesijo, kjer so duhovniki, v dolgih z zlatom okrašenih oblekah, po moskovskih ulicah počasi nosili kamnito rakev z mumijo. Mumija je bila truplo »nekega pravoslavnega krščanskega svetnika«, ki so ga premeščali iz muzeja v cerkev. Pisca je to spomnilo na duhovnike in mumije staroveškega Egipta. Spomnil je še na to, da ti, ki so sodelovali pri procesiji v Moskvi, verujejo v »krščansko trojico«, kakor so tudi Egipčani častili trojico bogov: Ozirisa, Izisa in Horusa.

Isti pisec je opozoril na krščansko predstavo o ljubezni — »Bog je ljubezen« in »ljubi svojega bližnjega« — katera pa da v poganskem Egiptu nima vzporednice. Toda opazil je tole: »Bratovska ljubezen v svetu ni prevladala, niti v tistem delu sveta, ki zase pravi, da je krščanski, ne.« Omenil je še slabe sadove, ki jih je rodilo vztrajno vmešavanje cerkve v državne zadeve. Kar je videl, ga ni navdalo z občutkom, da je to, kar ponujajo krščanske cerkve, tisto, kar išče.

Nasprotno temu pa so drugi našli zadovoljive odgovore, toda ne v cerkvah krščanstva.

Izvedela je resnico o mrtvih

Magdalena, ki je zdaj stara 37 let, živi v Bolgariji. Zatem ko ji je 1991. leta umrl tast, je bila zelo potrta. Vedno znova se je spraševala: ,Kam gredo mrtvi? Kje je moj tast?‘ Šla je v cerkev, molila doma pred ikono, toda odgovora ni dobila.

Potem pa ji je nekega dne telefoniral sosed in jo povabil k sebi na dom. Soseda je obiskal mlad moški, ki je preučeval z Jehovovimi pričami. Poslušala je, ko je govoril o Božjem kraljestvu in o Božjem namenu, da spremeni zemljo v raj, kjer bodo ljudje lahko večno živeli v sreči. Na mizi je bila knjiga Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Uporabljajoč jo, jo je opozoril na biblijski stavek iz Propovednika 9:5, ki pravi: »Mrtvi pa ničesar ne vedo.« Ta večer je prebrala še več. Izvedela je, da mrtvi ne živijo še naprej kje drugje, v nebesih ali v peklu; ter da se tako, kakor kdor trdno spi, ničesar ne zavedajo. Z veseljem je sprejela povabilo, naj obišče shod v krajevni občini Jehovovih prič. Po shodu pa je sprejela reden biblijski pouk. Ko je na shodu opazila, kako so bile molitve usmerjene k Jehovu, je tudi sama začela moliti k Jehovu in ga prositi, naj ji pomaga premagati globoko ukoreninjene slabosti. Njena prošnja je bila uslišana in tako je spoznala, da je našla pravo vero.

Našli so smiselno življenje

André je odraščal v zelo katoliški družini v Belgiji in je bil ministrant pri krajevnem duhovniku. Tam je videl marsikaj, kar je spodkopalo njegovo spoštovanje do cerkve. Na koncu je ostal katolik le še po imenu.

Petnajst let je poklicno igral nogomet. Ko je nekoč njegovo moštvo imelo turnir v Italiji, so bili povabljeni k duhovniku. Obisk ni bil nič duhovno izgrajujočega. Vse tisto gmotno bogastvo, ki je obkrožalo duhovnika, je Andréja vznemirilo. Njegov dvom o cerkvi se je še povečal. Zaradi dveh uničenih zakonov je bil v privatnem življenju nesrečen. Vznemirjalo ga je tudi svetovno stanje. V svoj dnevnik je 1989. leta zapisal: ,Kaj naj pomenijo vse te neumnosti, ki se dogajajo okrog nas?‘ V svoji religiji ni našel nobenega odgovora.

Leta 1990, ko je delal kot nogometni trener v Islandiji (Iiris), pa je z njim vzpostavila stik misijonarka Jehovovih prič. Od nje je vzel literaturo in jo povabil, naj še pride. Prišla je z možem Kjellom. Ko so se končno lahko usedli in pogovarjali, je postalo očitno, da bi André zelo rad razumel Biblijo. Prav tako tudi njegova žena Ásta. Odločila sta se, da bosta čas sredi dneva, ko je bil André med treningom tri ure prost, izkoristila za biblijsko preučevanje. »Preučevanje Biblije me je osvežilo bolj, kakor če sem samo počival,« je rekel. Biblija je postopoma odgovorila na njuna vprašanja. Njuna vera v Jehova in njegovo Kraljestvo je počasi rasla. Biblijske čudovite obljube o miroljubnem novem svetu, svetu, kjer ne bo več ,vseh teh neumnosti‘, so za njiju postale resničnost. To novo pridobljeno vero zdaj oba, André in Ásta, delita z drugimi.

Magdalena, André in Ásta so prepričani, da so končno našli pravo vero. Tudi Eugenia je, potem ko je s politiko skušala rešiti svetovne probleme, končno pri Jehovovih pričah našla vero, ki se ji je zdela prava. Toda kaj je zares odločilno pri tem, ali je neka vera prava? Prosimo, oglejte si gradivo, ki sledi.

[Slika na strani 7]

Redno preučevanje Biblije z Jehovovimi pričami pomaga že več kot petim milijonom ljudem pri njihovem iskanju zadovoljivih odgovorov