Spoprijeti se z domotožjem v Božji službi

JEZUS KRISTUS je svojim sledilcem zapovedal: »Pojdite [. . .] in pridobivajte mi v učence vse narode« (Matevž 28:19). Za mnoge kristjane je izpolnjevanje te naloge pomenilo sprejeti težke okoliščine daleč od doma. Potujoči nadzorniki, njihove žene in drugi zapustijo mnogo stvari zaradi Božje službe. Domotožje je lahko za vse te Jehovove priče pravi izziv.

Domotožje se pojavi takrat, ko spomini vaše misli ponesejo v brezskrbnost in ljubezen prijetne preteklosti. To lahko izzove tako močno čustvo, da ste potrti in ne morete naprej. Nekateri so zatem, ko so prodali svojo lastnino in za velik denar odpotovali v tujo državo, opustili načrte in se vrnili domov. Domotožje jih je premagalo.

Takšni izbruhi čustev so ponavadi pogosti takoj po preselitvi, pri nekaterih pa se nadaljujejo vse življenje. Ko je bil Jakob že več kot dvajset let proč od doma, je »silno [. . .] hrepenel na svojega očeta dom« (1. Mojzesova 31:30). Kdo lahko pričakuje, da bo imel domotožje? Kaj ga povzroča? Kako se lahko nekdo s takšnimi čustvi spoprime?

Kaj povzroča žalost

Domotožje lahko prizadene kogarkoli. Amytis, hčerka medijskega kralja Astiaga, je navidezno imela vse možnosti za srečo: bogastvo, ugled in čudovit dom. Toda imela je takšno domotožje po medijskih gorah, da ji je njen mož, kralj Nebukadnezar, v uteho zgradil babilonske viseče vrtove.

Domotožje je lahko še posebna preizkušnja, kadar se zdi življenje težje kakor pred preselitvijo. Ko so prebivalci Jude postali izgnanci, so žalovali: »Ob rekah babilonskih, tam smo sedevali in jokali, spominjajoč se Siona. Kako naj bi peli pesem GOSPODOVO v tujcev deželi?« (Psalm 137:1, 4).

Boleče domotožje lahko izzovejo mnoge reči. Terri, ki je zapustila Kanado, pravi: »Nekega dne mi je iz knjige izpadla družinska fotografija. Ko sem jo pobrala, me je nenadoma preplavil občutek domotožja in jokala sem.« Chris, ki se je iz Anglije preselil v mnogo revnejšo deželo, priznava: »Samo prepoznanje napeva neke stare pesmi ali vonja domače jedi, je lahko povzročilo, da sem zahrepenel po stvareh, ki sem jih zapustil.« (Primerjajte 4. Mojzesova 11:5.)

Tudi tesne družinske vezi pogosto prispevajo k temu. Brazilka Roseli, ki sedaj živi v sosednji državi, pojasnjuje: »Potrta sem, kadar od doma izvem slabe novice, ker ne morem biti tam, da bi pomagala. Včasih je še huje, ko sploh ne dobim novic in začnem si zamišljati vse mogoče.« Janice se je preselila iz Severne Amerike v majhno mesto v amazonskih tropih. Pravi: »Ko od doma slišim dobre novice, imam domotožje. Izvem, kako uživajo v medsebojnem druženju in želim si, da bi bila z njimi.«

Domotožja pa ne povzroča samo to, da smo zapustili ljudi. Linda razlaga: »Počutila sem se prizadeto, ko nisem vedela, kje naj kupim potrebne stvari. Nisem poznala cen in nisem vedela kako trgovati. Da bi imela avto, je bilo predrago. Tako sem se morala vedno prerivati, ko sem se trudila vstopiti v javna prevozna sredstva. To je povzročilo, da sem hrepenela po domu.« V pojasnilo o kulturni ali ekonomski vrzeli, je Janet pripomnila: »Zbegala me je revščina. Nikoli prej nisem videla ljudi prositi kruha ali velikih družin, ki živijo v sobi brez vode. [. . .] To me je tako zbegalo, da sem mislila, da tam ne bom mogla več ostati.«

Spoprijeti se s svojimi občutki

Ne bi smeli biti v zadregi, ker gojimo močna čustva do ljudi, ki jih imamo radi ali do domačega okolja, kjer smo odraščali. Jehova nam je dal čustva, da bi lahko uživali v toplih osebnih zvezah. Krščanski nadzorniki efeške občine so bili čustveno zreli možje. Toda kaj se je zgodilo, ko se je obisk apostola Pavla pri njih približal koncu? »In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali.« (Dejanja apostolov 20:37) Seveda pri tem dogodku ni šlo za domotožje. Vendar pa nam daje gradivo za razmišljanje. Normalno je, da imamo čustva, toda ne smemo jim dovoliti, da nam gospodujejo. Kako se lahko torej uspešno spoprimete z domotožjem?

Učenje krajevnega jezika je ključ za domače počutje. Občutki domotožja se lahko stopnjujejo, ko je, zaradi ukvarjanja s tujim jezikom, ovirano sporazumevanje. Zato, če je mogoče, naučite se govoriti in brati v krajevnem jeziku, preden se tja preselite. Če pa to ni možno, se prvih nekaj tednov po prihodu osredotočite na učenje jezika. Takrat ste namreč najbolj spodbujeni in imate največ upanja, da se ga naučite. Če te tedne posvetite predvsem učenju jezika, boste kmalu uživali v pogovoru. To vam lahko tudi pomaga, da ublažite občutke domotožja.

Kakor hitro je mogoče si najdite nove prijatelje, saj vam bo to pomagalo, da se boste počutili kakor doma. Občina Jehovovih prič je najboljše mesto za sklepanje pravih prijateljstev. Prevzemite pobudo in se zanimajte za druge. Potrudite se, da boste spoznali njihovo življenje, njihove družine, probleme in interese. Povabite sokristjane k sebi domov. Videli boste, da se bodo drugi v zameno zanimali za vas.

Med Božjim ljudstvom so lahko prijateljstva tako tesna, kakor družinske vezi. Jezus je rekel: »Kdorkoli stori voljo Božjo, ta je brat moj in sestra moja in mati« (Marko 3:35). Jezus je svojim sledilcem tudi zagotovil: »Nikogar ni, ki je zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mene in evangelija, da ne bi prejel sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv s preganjanjem, in v prihodnjem svetu večnega življenja« (Marko 10:29, 30). S tako čudovito duhovno bratovščino niti v novi državi nismo sami.

Ohranjanje prijateljstva s tistimi doma vam prav tako lahko pomaga, da se spoprimete z domotožjem. Morda boste presenečeni, ko boste spoznali, da je sedaj, po preselitvi, sporazumevanje prek pisem še posebej pomembno, saj boste verjetno bolj razmislili o svojih besedah. Povedali boste lahko zanimive reči. Janet, ki smo jo omenili že prej, predlaga: »Telefonski pogovori na velike razdalje so dragi, toda pošiljanje posnetega kasetnega traku po pošti, je relativno poceni. Na začetku se zdi govorjenje v pripravo čudno. Vendar, če se pogovarjate z nekom, s katerim vaju deli mikrofon, je to enostavno in zanimivo.« Lahko pa prosite, da tudi vam pošljejo kasetni posnetek.

Shirley, ki se je pred petindvajsetimi leti izselila iz Združenih držav v Latinsko Ameriko, pravi: »Vedno raje pišem o izgrajujočih doživetjih, kakor pa o problemih. S tem spodbujam druge, da mi še pišejo.« Toda bodite previdni. Če pišete preveč pisem, vas to lahko zadržuje pri pridobivanju novih prijateljev. Del, ki se je iz Kanade preselil v drugo deželo, pravi: »Izogibajte se ostajanju doma in sanjarjenju o rečeh, ki jih zamujate. Raje pojdite ven in uživajte v novi okolici.«

Spoznajte običaje, zgodovino, humor, zanimive kraje in lepote nove države. To vam bo pomagalo, da ne vztrajate pri negativnih dejavnikih. In če nameravate ostati, kamor ste se preselili, je najbolje, da ne obiščete domovine prehitro in prevečkrat. Kar nekaj časa bo treba, da sklenete nova prijateljstva in da se navadite na novo okolje. Dolgi obiski doma prekinjajo ta proces. Ko se boste enkrat ustalili v novem domu, se boste veselili obiska doma v domovini in nato vrnitve. Medtem pa se vztrajno trudite navezati na novi dom.

Vztrajno glejte naprej

Jehova nam je dal za dom vso zemljo (Psalm 115:16). Z veselim krščanskim duhom, je lahko življenje prijetno v katerikoli državi. Če se preselite z namenom, da bi v drugi državi ali v drugem kraju v domovini podpirali interese Kraljestva in oznanjali dobro vest, naredite to z veselim pričakovanjem. Veselite se novih prijateljev, spoznavanja drugačnih običajev, pridobivanja učencev ali opravljanja koristnih stvari v Božji službi.

Bog Jehova je prijatelj, ki bo vedno z vami, ne glede na to, kje ste (Psalm 94:14; 145:14, 18). Zato bodite z molitvijo stalno povezani z njim (Rimljanom 12:12). To vam bo pomagalo, da kot Božji služabnik ne pozabite svojega življenjskega cilja. Abraham in Sara sta mislila na svoj cilj, ko sta v mestu Ur zapustila udoben dom. Na zahtevo Boga Jehova sta zapustila prijatelje in sorodnike (Dejanja apostolov 7:2-4). Če bi se kar naprej spominjala domovine, katero sta zapustila in hrepenela po njej, bi imela priložnost za vrnitev. Vendar sta hrepenela po boljši domovini — življenje na rajski zemlji pod Božjim nebeškim kraljestvom (Hebrejcem 11:15, 16).

Oznanjevanje na tujih področjih ali v domovini tam, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih, je lahko precejšen izziv. Toda to je delo, ki obrodi veliko sadov in je tudi zelo koristno delo (Janez 15:8). In če vas začasno preplavijo negativne misli, jih lahko premagate tako, da imate stalno v mislih cilj in gledate naprej. Neporočena misijonarka je rekla: »Ko čutim, da me prevzema žalost, poskušam razmišljati o novem svetu in kako bodo vsi ljudje ena družina.« Takšne prijetne misli vam lahko pomagajo gojiti veselje in da ne podležete domotožju.

[Slika na strani 29]

Ni treba, da domotožje ovira krščansko službo