Ni bila prestara za služenje Jehovu

MNOGI starejši ljudje mislijo, da v svojih preostalih letih življenja ne morejo pričakovati kaj dosti sreče. Znana starejša igralka je celo rekla: »Pokvarila sem si življenje, toda prepozno je, da bi ga spremenila [. . .]. Kadar se sprehajam sama, razmišljam o svojem preteklem življenju in nisem zadovoljna s tem, kako sem si ga ukrojila [. . .]. Vsepovsod sem nemirna in ne morem se ustaliti.«

Neka starejša žena, ki je živela pred skoraj 2000 leti, pa ni imela takšnih problemov. Čeprav je bila vdova in stara 84 let, je bila dejavna ter vesela in Bog jo je čudovito podpiral. Ime ji je bilo Ana in za radost je imela prav poseben razlog. Kateri?

»Ni odhajala od templja«

Z Ano nas seznanja pisec evangelijev, Lukež. »In bila je tu«, v Izraelu, pravi, »prorokinja Ana, hči Fanuelova, iz Aserjevega rodu«. Kot prerokinja je bila na poseben način obdarovana z Božjim svetim duhom ali dejavno silo. In imela je izredno priložnost prerokovati ob nekem pomembnem dogodku.

Lukež poroča: »Ta je učakala visoko starost: ko je bila živela z možem sedem let po devištvu svojem« (Lukež 2:36, 37). Verjetno je Ana postala vdova, ko je bila še precej mlada. Vdovele krščanske žene katerekoli starosti vedo, kako hudo je izgubiti ljubljenega moža. Toda tako kakor mnoge današnje pobožne žene, tudi Ana ni dovolila, da bi jo ta žalostna izkušnja odvrnila od službe Bogu.

Lukež nam govori, da Ana »ni odhajala od templja« v Jeruzalemu (Lukež 2:37). Zelo je cenila blagoslove, ki jih je bila deležna zaradi službe v Božji hiši. Njena dejanja so odkrila, da je, tako kakor izraelski psalmist in kralj, David, Jehova prosila samo eno. In kaj je bilo to? David je pel: »Eno prosim, Gospod, to želim, da bi prebival v hiši Gospodovi vse dni svojega življenja, da bi užival Gospodovo milino in gledal njegov tempelj« (Psalm 27:4, EI). Ana je nekako podobna tudi današnjim krščanskim ženam, ki jih zadovoljuje redno obiskovanje Jehovovega mesta čaščenja.

Ana je sveto službo Jehovu izvajala noč in dan. To je delala »s postom in molitvami«, s čimer je izražala žalovanje in iskreno hrepenenje (Lukež 2:37). Na to, da se je postila in molila k Bogu Jehovu, je najbrž vplivala stoletja trajajoča judovska podložnost poganskim oblastem in vedno slabše religiozne razmere, ki so segale celo do templja ter njegovega duhovništva. Vendar pa je zaradi nečesa izrednega, kar se je zgodilo na znameniti dan drugega leta pr. n. š, vseeno imela razlog za veselje.

Nepričakovan blagoslov

Na ta zelo pomembni dan sta mati Marija in očim Jožef prinesla v jeruzalemski tempelj dojenčka Jezusa. Ob tej priložnosti je priletni Simeon izrekel preroške besede, zatem ko je videl dete (Lukež 2:25-35). Ana je bila, kakor ponavadi, v templju. »Prav tisto uro,« poroča Lukež, »je prišla« (Lukež 2:38, EI). Kako navdušena je morala biti, ko so njene ostarele oči zagledale bodočega Mesija!

Štirideset dni pred tem je Božji angel vznemiril pastirje blizu Betlehema s temile besedami: »Glejte, naznanjam vam veliko veselje, ki ga bo deležno vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod.« Številna truma nebeške vojske je hvalila Jehova in dodala: »Slava Bogu v nebesnih višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu všeč« (Luka 2:8-14, Janko Moder). Prav tako je bila tudi Ana spodbujena, da priča o Tistem, ki bo Mesija!

Takoj ko je Ana zagledala dojenčka Jezusa, je »zapela hvalo Bogu in govorila o otroku vsem, ki so pričakovali odrešitev Jeruzalema« (Luka 2:38, Janko Moder). Tako kakor ostareli Simeon, ki je imel prav tako prednost v templju videti dojenčka Jezusa, je tudi Ana gotovo hrepenela po obljubljenem Rešitelju, molila zanj in ga pričakovala. Dobra vest o tem, da je ta Rešitelj Jezus, je bila zanjo predobra, da bi jo obdržala samo zase.

Kaj je storila Ana, kljub temu da ni mogla pričakovati, da bo še živa, ko bo Jezus odrastel? Veselo je pričevala drugim o osvoboditvi, ki bo prišla po prihajajočem Mesiju.

Anin odličen zgled

Koliko vernih ljudi iz sveta bi pri 84 letih tako pričevalo ali še vedno noč in dan izvajalo čaščenje? Verjetno bi že veliko prej prosili za upokojitev. Ana in Simeon sta bila drugačna. Dala sta odličen zgled vsem starejšim Jehovovim služabnikom. Zares sta ljubila Jehovovo hišo čaščenja in hvalila Jehova z vsem svojim srcem.

Ana je sijajen zgled pobožne vdove. Lukežev opis te ponižne starejše žene lahko primerjamo z lastnostmi plemenite vdove, opisane v Prvem Timotejevem listu 5:3-16. Tu apostol Pavel pravi, da je takšna vdova »stanovitna v prošnjah in molitvah noč in dan«, je, »enega moža žena«, in ,si prizadeva za sleherno dobro delo‘. Ana je bila takšna žena.

Tudi danes v tisočih občinah Jehovovih prič povsod po svetu najdemo zveste starejše vdove, ki noč in dan izvajajo sveto službo Bogu. Kako zelo cenimo, da so tudi med nami takšne sodobne »Ane«!

Celo v visoki starosti se lahko možje in žene predajo Bogu in to simbolizirajo s krstom v vodi. Starejši niso nikoli prestari, da bi služili Jehovu in pričevali o mesijanskem kraljestvu, ki je že vzpostavljeno v nebesih in ki bo kmalu prineslo bogate blagoslove poslušnemu človeštvu. Tako kakor je Jehova pred stoletji na poseben način blagoslovil Ano, lahko tudi danes starejši ljudje, ki so še v sveti službi Bogu, potrdijo njegov blagoslov. Tako kakor za služenje Jehovu in hvaljenje njegovega svetega imena ni bila prestara Ana, niso prestari niti oni.