Gotska biblija — znamenit dosežek

GOTI so bili konfederacija germanskih plemen, ki je verjetno nastala v Skandinaviji. V prvih stoletjih našega štetja so se selili proti jugu vse do Črnega morja in Donave prav do oporišč rimskega cesarstva.

Prvo literarno delo, napisano v kakšnem od germanskih jezikov, je bila gotska biblija. Danes so na voljo le še fragmenti tega prevoda. Toda ta prevod Svetega pisma je še vedno edinstven in cenjen. Zakaj?

Ulfila — misijonar in biblijski prevajalec

Prevajalec te Biblije je bil Ulfila, sicer znan pod svojim gotskim imenom Wulfila. Po zgodovinarju Philostorgiusu je bil Ulfila potomec ujetnikov, ki so jih Goti zajeli ob svojem vpadu v Kapadokijo, sedaj del vzhodne Turčije. Rodil se je okoli leta 311 n. š., ko pa je imel približno 30 let, ga je v duhovniški stan posvetil Evzebij iz Nikomedije in ga usposobil za misijonarja, ki bi deloval med Goti.

»Da bi svoje spreobrnjence poučil in jih pomnožil,« pravi zgodovinar Will Durant, »je iz grščine v gotščino potrpežljivo prevajal vso Biblijo razen Knjige kraljev« (The Age of Faith). Edini rokopisi gotske biblije, ki so danes na razpolago, so poleg fragmenta Nehemijeve knjige le še deli rokopisov Krščansko-grških spisov.

Gotščina ni bila knjižni jezik. Ulfila se je tako srečal s prevajalskim izzivom, ki je terjal izjemno iznajdljivost. Staroveški cerkveni zgodovinarji mu pripisujejo iznajdbo gotske abecede s 27 znaki, ki je temeljila predvsem na grški in latinski abecedi. The New Encyclopædia Britannica poleg tega pripominja, da »je skoval germansko-krščansko izrazoslovje, ki je deloma še vedno v rabi«.

Zgodnja doba gotske biblije

Ulfila je svoj prevod končal pred letom 381 n. š., umrl pa kakšne dve leti ali tri zatem. Priljubljenost njegovega dela izpričuje The Encyclopedia Americana, ki pravi, da »je bil prevod v splošni rabi med Goti, ki so migrirali v Španijo in Italijo«. Sodeč po številu ohranjenih fragmentov je res videti, da je bilo narejenih mnogo izvodov te gotske biblije. Nekaj rokopisov je verjetno nastalo v skriptorijih v Ravenni in Veroni, področju, kjer so Goti ustanovili svoje kraljestvo. Skriptoriji so bili sobe v samostanih, kjer so rokopisi nastajali in se prepisovali.

Goti so kot narod nehali obstajati približno leta 555 n. š., ko je bizantinski cesar Justinijan I. ponovno zavzel Italijo. Tönnes Kleberg pravi, da sta po njihovem koncu »gotski jezik in tradicija v Italiji izginila in pustila za seboj komaj kaj sledi. Gotski rokopisi so postali nezanimivi. [. . .] Veliko so jih razkosali ali ostrgali, da bi odstranili besedilo. Drag pergament so tako lahko znova uporabili za vpis nove vsebine.«

Preživeli rokopisi

Nekateri od teh rokopisov niso bili ostrgani povsem, tako da se je prvotno besedilo še uspelo videti. Našli in razbrali so več teh palimpsestov, kot jim pravijo. Presenetljivo je, da se je znameniti Codex Argenteus, ki vsebuje štiri evangelije v zaporedju: Matevž, Janez, Lukež in Marko, ohranil nepoškodovan.

Ta sijajni kodeks naj bi po predvidevanjih prišel iz skriptorija v Ravenni in datira v začetek šestega stoletja n. š. Imenuje se Codex Argenteus, kar pomeni »srebrna knjiga«, ker je pisan s srebrenim črnilom. Njegovi pergamentni listi so obarvani škrlatno, kar govori o tem, da je bil verjetno namenjen komu iz kraljevskega kroga. Zlate črke krasijo prve tri vrstice vsakega evangelija kot tudi začetek novih razdelkov. Zlata so tudi imena evangelijskih pisateljev na vrhu štirih vzporednih »obokanih prehodih« na dnu vsakega besedilnega stolpca. Ti so napotila k vzporednim evangelijskim odlomkom.

Obnova besedila gotske biblije

Po razpadu gotskega naroda je dragocen Codex Argenteus izginil. Zanj se ni vedelo vse do sredine 16. stoletja, ko so ga odkrili v werdenskem samostanu blizu Koelna v Nemčiji.

Leta 1569 je bila objavljena gotska verzija Gospodove molitve, kar je obrnilo pozornost na Biblijo, iz katere je bila vzeta. Ime Codex Argenteus se je v tisku prvič pojavilo 1597. leta. Ta rokopis je iz Werdna prešel v cesarjevo umetnostno zbirko v Pragi. Ob koncu tridesetletne vojne leta 1648 pa so ga zmagoviti Švedi z drugimi dragocenostmi odnesli s seboj. Od 1669. leta ima kodeks svoje stalno mesto v univerzitetni knjižnici v Uppsali na Švedskem.

Codex Argenteus je prvotno obsegal 336 listov, od tega jih je danes 187 v Uppsali. Še en list — zadnji v Markovem evangeliju — so odkrili leta 1970 v Speyerju, Nemčija.

Od trenutka, ko se je kodeks ponovno pojavil, so se učenjaki lotili preučevanja besedila, da bi doumeli mrtvi gotski jezik. Nemški učenjak Wilhelm Streitberg je uporabil vse razpoložljive rokopise in si pomagal s predhodnimi poizkusi obnovitve besedila, ter sestavil in leta 1908 objavil Die gotische Bibel (Gotska biblija) z grškim besedilom na eni ter gotskim na nasprotni strani.

Danes je gotska biblija zanimiva pretežno za učenjake. Dejstvo, da je nastala in bila varovana v zgodnjem razdobju biblijskega prevajanja pa priča o Ulfilovi želji in odločnosti, da prenese Božjo Besedo v tedaj sodobni jezik. Pravilno je uvidel, da bi si Goti le tako lahko nadejali razumeti krščansko resnico.

[Navedba vira slike na strani 9]

Z dovoljenjem uppsalske Univerzitetne knjižnice, Švedska