Bogato, nagrajujoče življenje v Jehovovi službi

PRIPOVEDUJE LEO KALLIO

Bilo je leta 1914 v predmestju Turkuja, mesta na Finskem, ko se je lep poznopoletni dan nagibal h koncu. Nenadoma je bila spokojnost prekinjena z novicami o izbruhu velike vojne. Kmalu zatem so bile ulice polne tistih, ki so razmišljali o pomenu dogodkov. Ko smo otroci videli resne obraze odraslih, smo se spraševali, kaj se bo zgodilo. Star sem bil devet let in spominjam se, da se je mirna otroška igra spremenila v vojne igre.

ČEPRAV Finska ni bila vpletena v prvo svetovno vojno (1914-18), pa je leta 1918 deželo pustošila državljanska vojna. Sorodniki in bivši prijatelji so uporabili orožje drug proti drugemu zaradi različnih političnih mnenj. Naša sedemčlanska družina je izkusila takšno sovraštvo. Moj oče, ki je svoja mnenja odkrito izražal, je bil prijet in obsojen na sedem let zapora. Kasneje je bil izpuščen, toda njegovo zdravje je že bilo uničeno.

V tem strašnem obdobju je naša družina trpela lakoto in prestajala bolezni. Tri mlajše sestre so umrle. Očetov brat, ki je živel v mestu Tampere, je slišal za naše gorje ter je očeta, mamo in naju, edina preživela otroka, povabil k sebi.

Leta pozneje, ko smo še vedno živeli v Tamperah, sem srečal očarljivo dekle Sylvi. Njeno življenje je bilo podobno mojemu. Njenega očeta so ubili v državljanski vojni, nato pa je zaupen družinski prijatelj Kaarlo (Kalle) Vesanto iz mesta Pori vzel k sebi njo, njeno sestro in mamo. Uredil je, da je mama dobila zaposlitev in da so dekleta obiskovala šolo. Kasneje se je Sylvi zaradi zaposlitve preselila v Tampere, kjer sva se tudi srečala.

Večer, ki je spremenil moje življenje

Leta 1928, ko je Sylvi postala moja zaročenka, sva nekega dne obiskala Kalleja Vesanta in njegovo družino. Noben drug dogodek ni tako odločilno vplival na moje življenje. Kalle je bil lastnik dirkalnih konj s katerimi je tudi dirkal, vendar je s tem poslom odnehal. Z ženo sta postala goreča oznanjevalca dobre vesti o Božjem kraljestvu. Knjiga 1990 Yearbook of Jehovah’s Witnesses [Letopis Jehovovih prič, 1990] opisuje kako je Kalle najel ljudi in dal na zunanjo steno svoje dvonadstropne hiše napisati besede: »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli.« Besedilo je bilo dovolj veliko, da se ga je lahko bralo iz mimo drvečih vlakov.

Te noči sva se s Kallejem pogovarjala vse do zgodnjih jutranjih ur. »Zakaj? Zakaj? Zakaj?« sem ga vpraševal, Kalle pa je pojasnjeval. Čez noč sem se dodobra naučil osnovne biblijske resnice. Zapisal sem si svetopisemske stavke, ki razlagajo različne nauke. Ko sem se vrnil domov, sem vzel beležnico in si vse te stavke od besede do besede zapisal. Ker mi je bila Biblija še nepoznana, sem zapiske uporabil za pričevanje tistim, ki so z mano delali na gradbišču. Ko sem razkrinkaval nauke krive religije, sem se večkrat zalotil, da sem uporabil Kallejeve besede: »Res ste bili zapeljani, fantje!«

Kalle mi je dal naslov koče v Tamperah, kjer se je shajalo približno trideset biblijskih preučevalcev. Tam sem blizu vrat počenil v kot poleg brata Anderssona, lastnika koče. Na shodih sem bil nereden, toda molitev se je izkazala kot pomoč. Ko sem v službi imel resne težave, sem molil: »Prosim, Bog, če mi pomagaš, da premagam te težave, ti obljubim, da bom prisoten na vseh shodih.« Toda stanje se je samo še slabšalo. Spoznal sem, da sem Jehovu postavljal pogoje, zato sem spremenil molitev: »Karkoli se zgodi, obljubim, da bom obiskoval vse shode.« Takrat pa so se moje težave polegle. Postal sem reden obiskovalec shodov (1. Janezov 5:14).

Naša služba v prvih letih

Leta 1929 sva se s Sylvi poročila in leta 1934 sva najino predanost Jehovu simbolizirala s krstom v vodi. V teh dneh smo v našo službo jemali gramofon in plošče ter ljudi prosili, ali jim lahko zastonj predvajamo biblijsko predavanje v njihovih domovih. Ljudje so nas često rade volje sprejemali. Po poslušanju posnetega govora smo se pogovarjali. Vzeli so tudi nekaj naše literature.

Ta predavanja smo z dovoljenjem oblasti in s pomočjo ojačevalcev predvajali tudi v parkih. V predmestjih pa smo na strehe ali na vrh dimnika pritrjevali zvočnike. Spet drugič smo predavanja predvajali ob jezeru, kjer so se meščani zbirali v velikih skupinah. Ojačevalce smo odnesli v čoln in počasi veslali vzdolž obale. Ob nedeljah smo se z avtobusom peljali na podeželje in tam oznanjevali, opremljeni z dragocenimi ojačevalci ter obilico literature.

Sprememba preizkusila našo vero

Leta 1938 sem začel s polnočasno pionirsko službo, toda še vedno sem delal kot zidar. Naslednjo pomlad sem prejel vabilo Družbine podružnice, da bi postal potujoči služabnik, ki se sedaj imenuje okrajni nadzornik. Odločitev ni bila lahka, saj sem v tamperški občini rad delal. Poleg tega sva z ženo imela dom, šestletnega sina Arta, ki naj bi kmalu začel hoditi v šolo, pa tudi žena Sylvi je rada delala kot prodajalka. Toda po skupnem posvetu sem to dodatno prednost kraljestvene službe sprejel (Matevž 6:33).

Pričelo se je še eno težko obdobje. Tridesetega novembra leta 1939 je izbruhnila vojna, ko so sovjetske čete vkorakale na Finsko. Vojna, ki so jo poimenovali tudi Zimska vojna, je trajala do marca leta 1940, ko je morala Finska privoliti v mirovno pogodbo. Zdelo se nam je, kot da se je tudi narava vojskovala, saj je bila to zdaleč najhladnejša zima kar jih pomnim. S kolesom sem potoval od ene občine do druge, medtem ko je temperatura padla pod —30°C!

Leta 1940 so na Finskem delo Jehovovih prič prepovedali. Od tedaj so bile mnoge mlade finske Priče zaprte in prisiljene ostati tam v nečloveških razmerah. Jaz pa sem, na srečo, lahko služil v občinah ves čas druge svetovne vojne, od leta 1939 do 1945. To pa je često zahtevalo, da sem bil tudi po cele mesece ločen od Sylvi in Arta. Poleg tega pa je bila tudi nenehna nevarnost, da bi bil prijet zaradi sodelovanja pri nezakonitem delu.

Verjetno sem kar čudno izgledal, ko sem se vozil s kolesom, natovorjenim z ročnim kovčkom, s polno torbo literature in z gramofonom ter ploščami. Gramofonske plošče sem s seboj nosil tudi zato, da bi lahko pri aretaciji dokazal, da nisem ogledni padalec, ki vohuni za Ruse. Veste, lahko bi dokazal, da če bi bil padalec, bi se plošče pri skoku prav gotovo razbile.

Nekoč sem obiskal sosesko, ki so jo posvarili pred vohunom in družina Prič me je pomotoma zamenjala z njim. Potrkal sem na njihova vrata v temni zimski noči, toda bili so preveč prestrašeni, da bi mi odprli. Tako sem to noč prespal na skednju. Zakopal sem se v seno, da bi mi bilo toplo. Naslednje jutro se je pokazala moja prava identiteta in moram reči, da so mi člani te družine do konca mojega obiska izkazovali izredno gostoljubnost.

V vojnih letih sva z bratom Johannesom Koskinenom edina služila občinam v srednji in severni Finski. Vsak je imel veliko področje, dolgo kakšnih 600 km, za katero je moral skrbeti. Obiskati sva morala toliko občin, da sva v vsaki občini lahko ostala samo dva do tri dni. Vlaki so bili redkokdaj točni, avtobusov pa je bilo malo in še ti tako polni, da je bilo čudno, če sva prišla na cilj.

Večkrat sem komaj ušel

Nekoč, na začetku Zimske vojne, sem odšel v podružnico v Helsinke in prevzel štiri težke škatle prepovedane literature, da bi jo z vlakom pripeljal ter razdelil občinam. Ko sem bil na železniški postaji v Riihimakiju, se je oglasil alarm za zračni napad. Vojaki na vlaku so si oblekli bele pajace. Potnikom so povedali, naj takoj zapustijo vlak in gredo proti praznemu polju nasproti postaje.

Vojake sem prosil, da bi mi pomagali nesti škatle in jim govoril kako pomembne so. Štirje so vzeli vsak po eno škatlo in tekli smo kakšnih 200 metrov čez zasneženo polje. Vrgli smo se na tla in nekdo mi je zaklical: »Hej, civilist, ne premikaj se! Če bodo bombniki videli najmanjši gib nas bodo bombardirali.« Dovolj sem bil radoveden, da sem previdno pogledal proti nebu in naštel 28 bombnikov!

Nenadoma so se od eksplodiranih bomb zatresla tla. Čeprav postaja ni bila poškodovana, pa je bil zadet vlak, s katerim smo se peljali. Razbit vlak in zvite tračnice so nudile očem grotesken prizor. Naslednje jutro sem lahko s škatlami pot nadaljeval, vojaki pa so krenili z drugim vlakom. Po vojni je eden od njih postal Jehovova priča. Povedal mi je, da so se vojaki po tem dogodku pogovarjali o čudnem civilistu s škatlami.

Kasneje je bil brat Koskinen aretiran, ko je bil na poti v majhno občino v Rovaniemiju na severnem Finskem, še preden je iztopil iz vlaka. Odpeljali so ga v zapor, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Ko sem služil v tej občini, sem izstopil na majhni postaji v Koivuju. Tam pa je sestra Helmi Pallari uredila, da sem lahko ostanek poti nadaljeval na kamionu, ki je prevažal mleko. Obisk v občini Rovaniemi je bil uspešen. Toda, ko sem se vračal, sem zabredel v težave.

Na poti na železniško postajo sva s spremljevalcem opazila dva vojaška uslužbenca, ki sta pregledovala dokumente vseh mimoidočih. »Ne glej jih. Glej naravnost naprej,« sem rekel. Šla sva med njima, kakor da ju ne bi bilo. Toda začela sta nama slediti. Končno sem se jima lahko izognil v množici na železniški postaji in skočil na premikajoči se vlak. Takšnih razburljivih dogodkov pri potujočem delu v teh časih ni manjkalo.

Nekoč sem bil aretiran in odpeljan na naborno komisijo. Želeli so me poslati na fronto. Toda zazvonil je telefon in vojaški častnik, ki me je hotel izprašati, je dvignil telefon. Iz telefona sem slišal glas, ki je vpil: »Zakaj neki mi stalno pošiljaš bolne in nekoristne može? Vse kar lahko storimo z njimi je, da jih pošljemo nazaj. Potrebujemo za delo sposobne može!« Na srečo sem imel s seboj zdravniško potrdilo, v katerem je pisalo kakšne zdravstvene težave imam. Ko sem pokazal potrdilo, so mi dovolili oditi in lahko sem nemoteno nadaljeval delo po občinah.

Pomoč na sodišču

Vojna histerija se je nadaljevala v besnenje in moj prijatelj Ahti Laeste je bil prijet. Poklicala me je njegova žena. Ko sem šel na njun dom, sem med njegovimi papirji našel dokument, ki je Ahtiju dovoljeval predvajati posnete govore v mestnih javnih parkih. S tem dokumentom smo prišli na sodišče. Ko so prebrali obtožnico, sem podal dokument bratu Laesteju. Sodnik je poslal vojaka po gramofon in nekaj posnetih biblijskih predstavitev, da bi jih lahko poslušalo sodišče. Po poslušanju vseh predstavitev je sodnik rekel, da v tem kar je slišal ne vidi nič nepravilnega.

Nato so Ahtija, njegovo ženo in mene poslali na hodnik, da bi tam počakali na odločitev sodišča. Čakali smo stoje v napetem pričakovanju. Končno smo slišali glas, ki je rekel: »Obtoženi, prosim vstopite v sodno dvorano.« Brat Laeste je bil oproščen tožbe. Naša srca so bila res polna hvaležnosti Jehovu in tako smo nadaljevali z našim delom: brat in sestra Laeste z delom v krajevni občini, jaz pa s potujočim delom.

Vojna se konča — naša služba se nadaljuje

Po končani vojni je bila prepoved oznanjevalskega dela preklicana. Brate so izpustili iz zapora. Med mojo dolgoletno službo je name naredila močan vtis vloga, ki so jo odigrale sestre v kraljestvenem delu in v podpiranju mož. Še posebej sem hvaležen Sylvi za njeno požrtvovalnost in podporo. Zaradi tega sem lahko 33 let nemoteno opravljal potujoče delo, nato pa sem služil kot posebni pionir.

Oba s Sylvi sva Arta spodbujala da bi po končani šoli začel s pioniranjem, da bi se učil angleščino in da bi obiskal Watchtowerjevo biblijsko gileadsko šolo v Združenih državah. Na Gileadu je diplomiral 1953. leta. Nato se je poročil z Eevo in skupaj sta sodelovala v raznih vejah polnočasne službe, med drugim v okrajnem delovanju, betelski službi in kot posebna pionirja. Leta 1988 sta se preselila v Tampere, v mesto, kjer je naše stalno bivališče in skrbita za naju s Sylvi, medtem pa še naprej služita kot posebna pionirja.

S Sylvi sva uživala bogato in blagoslovljeno življenje z mnogimi spodbudnimi spomini, čeprav je sedaj najina moč že precej opešala. Za naju je velika nagrada, ko pomisliva na rast, ki sva jo videla. Ko sem leta 1939 začel obiskovati občine, je bilo na Finskem 865 kraljestvenih oznanjevalcev, toda sedaj jih je več kot 18.000!

Ko sem davnega leta 1938 začel s polnočasno službo, se nisem zavedal, da bom po 55-ih letih še vedno užival v njej. Kljub visoki starosti, vztrajava v Jehovovi moči in se veseliva obljubljene nagrade. Zaupava psalmistovim besedam: »Ker dober je GOSPOD, vekomaj traja milost njegova in od roda do roda zvestoba njegova.« (Psalm 100:5)

[Slika na strani 21]

Leta 1934 sta Leo in Sylvi Kallio simbolizirala svojo predanost Jehovu

[Slika na strani 23]

Novejša fotografija Lea in Sylvi, ko se približujeta šestdesetletnici predane službe