William Whiston — krivoverec ali pošten učenjak?

ALI bi žrtvovali kariero zaradi svojega prepričanja? William Whiston jo je.

Postal je predmet verskega prerekanja v zgodnjem 18. stoletju, ko je glede biblijskih naukov trdil nasprotno kot angleška Cerkev. Posledica tega je bila, da so ga nazadnje ožigosali za krivoverca. Njegova pot mu je tako prinesla posmeh, prislužil pa si je tudi spoštovanje.

Kdo je bil William Whiston? Kakšni so bili njegovi dosežki?

Biblicist

William Whiston je bil sijajen kolega sira Isaaca Newtona na univerzi v Cambridgeu. Če sežete po angleških izdajah del Jožefa Flavija, judovskega zgodovinarja iz prvega stoletja, boste verjetno brali prevod izpod peresa Whistona iz leta 1736. Kljub temu, da obstajajo tudi drugi prevodi, pa ostaja njegov strokovni prevod z opombami in razpravami še vedno neprekosljiv in je še vedno v prodaji. Mnogi imajo to delo za vrhunec Whistonovih dosežkov.

Ne smemo pa spregledati Whistonovega prevoda Krščanskih grških spisov Primitive New Testament (Prvobitna Nova zaveza). Objavljen je bil leta 1745 v njegovem 78. letu. Whiston je prevedel štiri evangelije in Apostolska dela iz kodeksa Bezae, Pavlova pisma iz kodeksa Claromontanus, preostali del pa, vključno z Razodetjem, iz Aleksandrijskega rokopisa. Previdno je izpustil nepristen del iz 1. Janezovega lista 5:7. Whiston je izbral te tri staroveške grške vire kot najprimernejše v tistem času.

Očitna spodbuda za to, kar je delal Whiston je bila ljubezen do Biblije. V njegovih dneh je prevladoval deizem, nauk, da je razum sam zadovoljiva osnova za vero v Boga. Knjiga William Whiston—Honest Newtonian (William Whiston — pošten newtonist) pravi, da je močno podpiral »tradicionalno gledišče, da je Biblija sama nezmotljiv vir staroveške zgodovine«. Tu uporabljen izraz »newtonist« se nanaša na Isaaca Newtona, znanega predvsem po delu Principia, kjer pojasnjuje zakon obče gravitacije. Newtonovo razmišljanje je imelo velik vpliv na Williama Whistona. Kako?

Nasprotni osebnosti

William Whiston se je rodil 1667 duhovniku angleške Cerkve. Potem ko je bil 1693 posvečen v duhovniški stan, se je vrnil na univerzo v Cambridgeu, kjer je študiral matematiko in postal Newtonov asistent. Med njima se je razvila tesna vez. Ko se je Newton kakšna tri leta kasneje odrekel svojemu mestu lucasianskega profesorja matematike, je poskrbel, da je bil namesto njega postavljen Whiston. Whiston si je prizadeval kot predavatelj astronomije in matematike, toda Newtonov vpliv ga je spodbudil tudi k večjemu zanimanju za biblijsko kronologijo in nauk.

Newton je bil veren človek. Predano je veroval v biblijski milenij in se obsežno razpisal o prerokbah iz Daniela in Razodetja. Toda za časa njegovega življenja je bilo objavljeno komaj kakšno njegovo delo. Zavračal je nauk o Trojici. Ko pa je objavil svoj dokaz proti Trojici, »se je Newton umaknil v strahu, da se ne bi razvedelo za njegove protitrinitarske poglede,« opaža The New Encyclopædia Britannica. F. E. Manuel to v Isaac Newton, Historian (Isaac Newton, zgodovinar) zapiše takole: »Newtonova skupina je svoja mnenja bodisi držala v tajnosti, bodisi brzdala svoje navdušenje. . . . Kjer je bil Newton prikrit, je bil Whiston kar se da glasen.« Moža sta si bila nasprotni osebnosti.

Izgon

Julija 1708 je Whiston pisal canterburyjskemu in yorškemu nadškofu in spodbujal k reformi doktrine angleške Cerkve glede krivega nauka o Trojici, kakor jo je prikazovala atanazijska veroizpoved. Svetovala sta mu, razumljivo, naj bo previden. Whiston pa je kar vztrajal. »Te točke sem temeljito preučil,« je dejal, »in sem popolnoma prepričan, da je krščanska cerkev v tem pogledu že dolgo in zelo zapeljana na napačno pot; in če je v moji moči ter z Božjim blagoslovom, bo z nje skrenila.«

Newton se je zbal za svoj družbeni in akademski položaj. Whiston pa se tega ni bal. Svoje jasne poglede na antitrinitarsko verovanje je zbral in predstavil v brošuri. Toda avgusta 1708 je univerza v Cambridgeu Whistonu zavrnila izdajo dovoljenja za tiskanje tega materiala, saj so ga presodili kot nepravovernega.

Leta 1710 so Whistona obdolžili, da uči doktrino, ki je v nasprotju z verovanjem angleške Cerkve. Spoznali so ga za krivega, mu odvzeli profesuro in ga izgnali iz Cambridgea. Kljub pravnim postopkom, ki so bili uvedeni proti Whistonu in ki so se vlekli še nadaljnjih pet let, mu nikoli niso mogli dokazati krivoverstva.

Čeprav je imel Newton podobne antitrinitarske poglede kot Whiston, pa ni spregovoril v prid svojega prijatelja in ga je končno tudi sam pričel zavračati. Leta 1754 je bilo končno objavljeno tudi Newtonovo biblijsko znanje, ki je razkrinkavalo Trojico, in sicer 27 let po Newtonovi smrti. Toda bilo je prepozno, da bi to lahko še kakorkoli pomagalo Whistonu, ki je umrl že dve leti pred tem.

Newtonu tudi pripisujejo odgovornost za izključitev Whistona iz prestižne Kraljeve družbe. Toda Whiston zaradi tega ni postal malodušen. Z družino se je preselil v London, kjer je osnoval Družbo za napredek prvobitnega krščanstva. Vse svoje moči je vložil v pisanje in njegovo najpomembnejše delo do tega časa je zajemalo štiri zvezke z naslovom Primitive Christianity Revived (Obnova prvobitnega krščanstva).

Kljubovalen do konca

Whiston je kot znanstvenik na različne načine poskušal določiti zemljepisno dolžino morja za pomorščake. Čeprav njegove zamisli niso bile sprejete, je njegova vztrajnost končno pripeljala do razvoja mornariškega kronometra. Četudi so se mnogi pogledi na biblijsko prerokovanje, ki jih je imel Whiston, pa tudi njegovi sodobniki, izkazali za netočne, pa je v svojem iskanju resnice ubral vse možne poti. Njegove razprave o orbiti kometov in domneve o učinkih potopa Noetovih dni so le nekatere od mnogih, ki jih je napisal v obrambo tako znanstvene kakor biblijske resnice. Med njegovimi deli pa se zlasti odlikujejo ta, ki razgaljajo nauk o Trojici kot nesvetopisemski.

Whiston je, zvest svoji poti, 1747 zapustil angleško Cerkev. To je storil, dobesedno in tudi simbolično, tako da je odkorakal iz cerkve tedaj, ko je duhovnik pričel brati atanazijsko veroizpoved. A Religious Encyclopædia o Whistonu pravi: »Njegova možata odkritost in resnicoljubnost, doslednost življenja in neposrednost v vedenju so vredni občudovanja«.

Za Williama Whistona velja, da se na račun resnice ne more sklepati kompromisov, osebna prepričanja pa so bolj dragocena kot odobravanje in pohvala ljudi. Čeprav je bil Whiston kljubovalen, pa je bil pošten učenjak, ki je neustrašno branil Biblijo kot Božjo besedo (2. Timoteju 3:16, 17).

[Navedba vira slike na strani 26]

Copyright British Museum