Ohranimo »preprosto« oko v kraljestvenem delu

DEMOKRATIČNA republika Nemčija (DRN), imenovali so jo tudi Vzhodna Nemčija, je prišla komaj v srednja leta. Njenega 41-letnega obstoja je bilo konec 3. oktobra 1990, ko so njeno ozemlje, veliko približno kot Liberija ali država Tennesee v Združenih državah Amerike, priključili Zvezni republiki Nemčiji, ki so ji rekli tudi Zahodna Nemčija.

Ponovna združitev obeh Nemčij je pomenila tudi veliko sprememb. Ti dve državi ni ločevala samo državna meja, ampak tudi ideološka. Kaj vse je to pomenilo za tamkajšnje prebivalce in kako se je življenje spremenilo za Jehovove priče?

Wende, preobrat, do katerega je prišlo novembra 1989 in ki je omogočil ponovno združitev, je prišel po štirih desetletjih strogega socializma. Takrat so bile dejavnosti Jehovovih prič prepovedane, občasno pa so jih tudi hudo preganjali.a Ko je DR Nemčija dočakala svobodo, je vse zajela evforija. Ko pa je navdušenje splahnelo, so mnogi postali zgubljeni, potrti, celo razočarani. Združevanje obeh Nemčij v družbeno, politično in gospodarsko celoto, se je izkazalo za zelo težko nalogo.

Glede na posebno poročilo z naslovom »162 Tage Deutsche Geschichte« (162 dni nemške zgodovine) v časopisu Der Spiegel, ki je spremljalo združevanje, je bilo povsod čutiti strah pred nezaposlenostjo, inflacijo in povišanjem najemnin. »Ali mi bo pokojnina zadostovala?« se sprašujejo mnogi v nekdanji DR Nemčiji. Kako pa je s stanovanji? »Po vsej DR Nemčiji propadajo stare zgradbe, cele ulice postajajo neprimerne za bivanje.« Onesnaženje pa je doseglo grozljivo stopnjo.

Kako je šlo Jehovovim pričam iz nekdanje DR Nemčije, ko so se znašle iz oči v oči z družbeno in gospodarsko negotovostjo?

Ohranjati oko prav osredinjeno

Pred Jehovovimi pričami ni ideoloških meja. Njihova vera, ki temelji na Bibliji, je enaka bodisi na Vzhodu bodisi na Zahodu. Ko se družbeno okolje spreminja, večina Prič ohranja duhovno ravnovesje tako, da prikujejo svoj pogled na glavni cilj v službi Jehovu. Zakaj je to nujno?

Zato, ker »prehaja obraz tega sveta« (1. Korinčanom 7:31). Neki krščanski starešina je pripomnil, da je oznanjevanje pod prepovedjo, še pred preobratom (Wende), zahtevalo pogum; Priče so se naučile zanašati na Jehova, izurile pa so se tudi v delu z Biblijo. Zdaj pa »moramo biti bolj pazljivi, da nas ne bi oviralo pridobitništvo in življenjske skrbi.«

Svoboda in napredek se velikokrat merita po gmotnih stvareh. Veliko ljudi iz nekdanje DR Nemčije želi nadoknaditi zgubljeni čas in morda tudi užitke, ki jih prej niso mogli biti deležni. To postane očitno, ko se človek vozi po tlakovanih cestah saških in turingijskih mest in vasi na jugu. Ceste bi bilo morda dobro popraviti, bivališča so skromna, na strehah pa je pravi gozd satelitskih krožnikov! Nekatere je čisto lahko potegniti za nos, da bodo verjeli, da varnost in sreča prideta, če imaš vse, kar vidiš. Kako nevarna past je to!

V govoru na gori je Jezus govoril, kako nevarno je posvečati čezmerno pozornost gmotnim stvarem in življenjskim skrbem. »Ne nabirajte si zakladov na zemlji,« je posvaril. Nato pa je pristavil: »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo [preprosto, NW], bo svetlo vse tvoje telo.« (Matej 6:​19, 22, EI) Kaj je mislil s tem? Preprosto oko je vedno prav izostreno in prenaša razumu jasne slike. Duhovno oko, ki je preprosto, ohranja jasno sliko Božjega kraljestva. Če se torej kristjan odloči, da bo ohranil oko preprosto, jasno osredinjeno na Božje kraljestvo, in če skrbi postavi v ozadje, potem mu bo to pomagalo, da bo ostal v duhovnem ravnovesju.

To lahko ponazorimo z doživljajem zakonskega para iz saškega mesta Zwickau, ki sta ob preobratu pokazala zanimanje za Biblijo. Njuna služba jima je jemala zelo veliko časa, toda duhovne dobrine sta postavila na prvo mesto in bila prisotna na vseh krščanskih shodih. »Gledano iz poslovnega zornega kota si tega časa ne moreva privoščiti,« sta priznala, »duhovno pa ga potrebujeva.« Zares modra odločitev!

Razmislite tudi o družini iz drugega saškega mesta, Plauena. Mož je urarski mojster, ki dela na svojem. Po preobratu (Wende), so najemnine visoko poskočile. Kaj naj naredi? »Vse skupaj bi me zelo veliko stalo, jaz pa sem se naučil, da je resnica najpomembnejša stvar v mojem življenju.« Zato se je preselil v zgradbo, ki je na manj ugodni lokaciji, pa zato z nižjo najemnino. Ta urar se je zares hitro naučil, kako naj ohrani preprosto oko.

Vendar pa se jih je nekaj to naučilo prepozno. Neki krščanski starešina, ki je začel razmišljati o tem, kako novo tržno gospodarstvo veliko obeta, se je spustil v posel. Potujoči nadzornik ga je sicer prijazno opomnil, naj ne dovoli, da bi poslovne obveznosti izrinile duhovne. Na žalost pa se je zgodilo ravno to. Čez nekaj mesecev se je odpovedal starešinstvu. Kasneje je pisal: »Iz lastnih izkušenj svetujem vsakemu bratu, ki si želi službenih prednosti, naj se ne spušča v lasten posel.« To ne pomeni, da je narobe, če je kristjan zasebnik. Ne glede na to, ali imamo lasten posel ali ne, če posvečamo čezmerno pozornost gospodarskim skrbem, lahko té iz nas hočeš nočeš naredijo sužnje bogastva. Jezus je pokazal na izid: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali enega sovraži in ima drugega rad ali pa se na enega naveže in drugega zaničuje.« (Matej 6:​24, J. Moder) Nemški pesnik Goethe je dejal: »Nihče ni brezupneje zasužnjen od teh, ki zmotno verujejo, da so svobodni.«

Če nas ujame nevihta, bomo morda morali na pol zamižati ali z rokami zastreti pogled, da bomo še naprej videli svoj cilj. Ko smo sredi politične, gospodarske in družbene negotovosti, pa je nujna zbranost, če hočemo še naprej videti naš duhovni cilj. Kaj delajo nekateri kristjani, da bi v kraljestvenem delu ohranili preprosto oko?

Povečana kraljestvena dejavnost

Po vsej nekdanji DR Nemčiji Priče oznanjevanju posvečajo več časa kot kdajkoli prej. Zadnji dve leti se je povprečni čas, porabljen za terensko službo, povečal za 21 odstotkov. Posledica je neverjeten, 34 odstoten porast biblijskih poukov na domu. Poleg tega je rednih pionirjev štirikrat več, kot jih je bilo še pred komaj dvema letoma! Medtem ko so drugi zaskrbljeni in se pritožujejo, pa se več kot 23.000 kristjanov v nekdanji DR Nemčiji uspešno spoprijema z razmerami tako, da ohranjajo preprosto oko. Vse to pa prispeva k presenetljivemu porastu kraljestvenih dejavnosti (primerjajte Jozue 6:15).

Povečana dejavnost pa pomeni, da za področja na jugu, kjer živi večina Prič, dobro skrbijo. Veliko tamkajšnjih mest je znanih iz zgodovine. Če ste ljubitelj kvalitetnega porcelana, potem gotovo poznate mesto Meissen blizu Dresdna, iz katerega je prišlo nekaj najbolj prefinjenega porcelana na svetu. V tem mestu je zdaj 130 kraljestvenih oznanjevalcev. Ali pa Weimar, »glavno mesto nemške klasike«. Spomenik Goetheju in Schillerju v mestnem središču pričuje o vélikem znanstvu mesta s pisateljema in je mnogim v ponos. Weimar pa je danes lahko ponosen tudi na svojih več kot 150 oznanjevalcev dobre vesti.

Na severu pa so stvari dokaj drugačne; manj je oznanjevalcev in občine so bolj na redko posejane. Predvsem je malo delovnih mest. Mnogi zaposleni so pod pritiskom, naj delajo nadure, če hočejo obdržati službo. Brat, ki na severu dela kot polnočasni oznanjevalec, pojasnjuje: »Pod prepovedjo je vsak brat potreboval Jehovovo zaščito pri terenski službi, zaposliti pa se ni bilo težko. Zdaj pa je vse obrnjeno na glavo. Oznanjamo čisto svobodno, potrebujemo pa njegovo vodstvo pri zaposlitvi. Na takšno spremembo se je pač potrebno navaditi.«

Ali so oznanjevalci zadovoljni, ker lahko pogosteje oznanjajo? Wolfgang gleda na to takole: »Veliko boljše je, če lahko en oznanjevalec večkrat obdela isto področje. Počasi pridobiva zaupanje ljudi, tako da so ti bolj odprti.« Poleg tega se stanovalcem »pri vratih ni več nerodno pogovarjati o veri, tudi če jih sosedje lahko slišijo. Vera ni več prepovedana tema.« Ralf in Martina se strinjata. »Prav rada pogosteje obdelujeva najino področje. Ljudi lahko res osebno spoznava, navdušena pa sva tudi nad pestro paleto literature, ki nama je na voljo.«

Cenjenje naše literature

Ralf in Martina še posebej cenita knjigo Življenje — kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem? Za vse iz nekdanje DR Nemčije, ki so sprejeli ateizem, se je ta knjiga izkazala za čudovito biblijsko učilo. Želela pa sta si tudi krajšo publikacijo, ki bi bila vsebinsko podobna. »Kako smo bili navdušeni, ko je leta 1992 v Dresdnu, na območnem kongresu ,Nosilci luči‘ izšla brošura Ali je Bogu res mar za nas. Ta brošura je odgovor na naše molitve.«

Tudi mnogi, ki niso Priče, so začeli ceniti izdaje družbe Watchtower. Julija 1992 je docentka socialne vzgoje v pismu izrazila »največje spoštovanje in iskreno zahvalo« za izdaje, ki jih uporablja pri pripravi predavanj. Januarja 1992 je neka gospa iz Rostocka od dveh Prič, ki sta prišli k njenim vratom, sprejela knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Nemški podružnici je pisala: »Sem luteranka. Visoko čislam dejavnosti organizacije Jehovovih prič. Smelo izjavljajo, da človek ne more več brez Božjega vodstva.«

Kolikšno duhovno vodstvo pa cerkve krščanstva nudijo svojim članom? Vplivni tednik Die Zeit je decembra 1991 zapisal, da je luteranski cerkvi, medtem ko »se je kopala v kratkočasni slavi kot pobudnica mirnega preobrata, očitno zelo padla priljubljenost med ljudmi.« In zares je predstavnik luteranske cerkve potarnal: »Ljudje so očitno življenje v tržnem gospodarstvu zamešali z rajem.« Neki luteran iz Magdeburga je pisal nemški podružnici in zahteval informacije. Zakaj? »Potem ko sem se nekaj let nejeverno smejal,« piše ta gospod, »sem zdaj trdno prepričan, da je ta svet pred svojim koncem, in da nas v bližnji prihodnosti čakajo še hude nadloge.« (2. Timoteju 3:​1-5)

Gradnja zaradi širjenja

Pred preobratom (Wende) v DR Nemčiji ni smelo biti kraljestvenih dvoran. Zdaj pa so nujno potrebne; njihova gradnja je na prvem mestu. To je drugi vidik pravega bogočastja, pri katerem je prišlo do sprememb. Doživetje našega brata pojasnjuje za kako hitro spremembo je šlo.

Marca 1990, le nekaj ur potem, ko so bile Jehovove priče v DR Nemčiji uradno priznane, so tega brata povabili, da nagovori skupino Prič, pri čemer je prvič v življenju uporabil mikrofon. Poltretje leto zatem je občina, ki ji pripada, posvetila čisto novo kraljestveno dvorano. Do konca leta 1992 so za šestnajst občin zgradili sedem kraljestvenih dvoran. V načrtu pa jih imajo še trideset, skupaj s čudovito okrajnozborno dvorano.

Oko, osredinjeno na Božje kraljestvo

»Kmalu po preobratu (Wende),« pripominja krščanski starešina, »so mnogi zavračali Biblijo. Svoje upanje so stavili na novo vlado, ki je obljubljala, da bodo razmere končno šle na bolje.« Ali se je njihovo upanje izpolnilo? »V dveh letih so si premislili. Ljudje se zdaj strinjajo z nami, da človeške vlade ne bodo nikoli mogle pripeljati do miru in pravičnosti.«

Mnogi so se iskreno veselili, da zaton strogega socializma v DR Nemčiji naznanja zlate čase zahodne ideologije. Vendar so bili razočarani. Jehovove priče pa, ne glede na to, katera vladavina je trenutno na oblasti, ohranjajo svoje oko preprosto in močno osredinjeno na Božje kraljestvo, ki sije kot zvezda na nebu. To upanje ne bo nikoli izneverilo (Rimljanom 5:5).

[Podčrtne opombe]

[Slike na strani 26]

Jehovove priče v Nemčiji izkoriščajo svojo svobodo tako, da so čedalje bolj dejavni v kraljestvenem delu.