Zakaj priznati napako

BILO je eno najbolj nenavadnih srečanj v vojaški zgodovini. Neoborožena kurirka je pred maščevanjem zaradi sramotenja zadržala 400 prekaljenih vojakov. Poveljnik je že na prošnjo te pogumne ženske opustil svoj načrt.

Ta poveljnik je bil David, ki je pozneje postal izraelski kralj. Ženski, Abigaili, je prisluhnil zato, ker je hotel ugajati Bogu. Ko mu je obzirno prikazala, da bi si z maščevanjem nad njenim možem, Nabalom, nakopal krivdo za kri, je David vzkliknil: »Hvaljen bodi GOSPOD, Bog Izraelov, ki te je poslal danes meni naproti! In blagoslovljena bodi razumnost tvoja in ti bodi blagoslovljena, da si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi in se maščevat z lastno roko.« David je bil hvaležen Bogu, da je uporabil Abigailo, da ga je zadržala pred veliko napako (1. Samuelova 25:9-35).

David je v nekem psalmu vprašal: »Kdo zapazi napake?« (Psalm 19:13, J. Krašovec, v NW 19:12) Tudi mi se morda kakor David ne zavedamo svojih napak, dokler nas kdo ne opozori nanje. Ali pa šele zaradi slabih posledic ugotovimo, da smo se zmotili, ravnali nespametno ali neprijazno.

Ne obupaj

Čeprav vsi delamo napake, ni treba, da nas spravljajo v obup. Diplomat John Phelps je opazil: »Človek, ki ne napravi nobene napake, običajno tudi nič ne naredi.« In krščanski učenec Jakob je rekel: »V mnogem namreč napačno delamo vsi.« (Jakob 3:2) Ali se otrok nauči hoditi, ne da bi se kdaj spotaknil? Uči se iz napak in poskuša toliko časa, dokler ne ujame ravnotežja.

Če hočemo uravnovešeno živeti, se moramo učiti iz lastnih in tujih napak. V Bibliji so zapisane izkušnje mnogih, ki so se znašli v podobnih razmerah kakor mi, in to nam lahko pomaga, da ne delamo istih napak kakor oni. Kaj se torej lahko naučimo iz njihovih napak?

Ponižnost je nujna lastnost

Bog ne obsoja vseh, ki delajo napake, marveč le tiste, ki jih nočejo popraviti, ko je to mogoče. Izraelski kralj Savel ni poslušal Jehovovih navodil, naj uniči Amalekovce. Ob srečanju s prerokom Samuelom je najprej zmanjšal pomen zadeve in potem zvalil krivdo na druge. Bolj ga je skrbel lasten ugled med ljudmi kakor, da bi popravil napako. Zato ,ga je GOSPOD zavrgel, da ni bil kralj‘ (1. Samuelova 15:20-23, 30).

Tudi Savlov naslednik David je napravil nekaj velikih napak, toda bile so mu odpuščene, ker je ponižno sprejel nasvete in kazen. Ponižnost ga je navedla, da je poslušal Abigailo. Čeprav je može že postrojil, je vseeno vpričo njih priznal, da se je prenagljeno odločil. Takšna ponižnost je Davidu v življenju pomagala, da je prosil za odpuščanje in se popravil.

Tudi Jehovove služabnike ponižnost spodbudi, da popravijo nepremišljene izjave. Ko je bil Pavel pred sanhedrinom, je veliki duhovnik ukazal, naj Pavlu prisolijo klofuto. Apostol mu je zabrusil: »Udaril te bo Bog, stena pobeljena!« (Dejanja apostolov 23:3) Pavel zaradi slabovidnosti morda ni videl, da je to rekel veliki duhovnik, in opazovalci so ga vprašali: »Velikega duhovnika Božjega psuješ?« Pavel je tedaj nemudoma priznal napako in dejal: »Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: ,Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj‘.« (Dejanja apostolov 23:4, 5; 2. Mojzesova 22:28) Pavel je torej ponižno priznal napako.

Priznali so napake

Biblija pripoveduje, da so nekateri spremenili napačno mišljenje. Pomislimo na psalmista Asafa. Ker je bilo videti, da gre hudobnim kot po maslu, je rekel: »Res, zastonj sem čistil srce svoje.« Toda ko je šel v Jehovovo hišo in razmišljal o koristih čistega čaščenja, se je spametoval. Poleg tega pa je svojo napako priznal v 73. psalmu.

Tudi Jona je dovolil, da ga je obvladalo napačno razmišljanje. Ko je končal oznanjevanje po Ninivah, je skrbel za lastno opravičenje namesto za preživetje meščanov. Bil je razočaran, ker Jehova ni kaznoval Ninivljanov, ti so se namreč pokesali. Bog pa ga je poučil. Jona je očitno spoznal, da je nápak razmišljal, saj je v biblijski knjigi s svojim imenom pošteno priznal svoje napake (Jona 3:10–4:11).

Job je napačno sklepal, da mu težave povzroča Bog Jehova in ne Satan Hudič, ter je skušal dokazati, da ni zaslužil takšnega trpljenja. Ni se zavedal pomembnejšega spornega vprašanja, namreč: Ali bodo Božji služabniki ostali zvestovdani Bogu v preskušnjah (Job 1:9-12)? Zatem ko sta mu Elihu in Jehova pomagala, da je uvidel napako, je priznal: »Torej sem govoril brez razumevanja; . . . Zato preklicujem in se kesam v prahu in pepelu.« (Job 42:3, 6, EI)

Priznavanje napak nam pomaga ostati v dobrih odnosih z Bogom. Iz gornjih zgledov smo spoznali, da nas Bog ne bo obsodil zaradi napak, če jih priznamo in, kolikor moremo, popravimo napačno mišljenje, nepremišljene besede ali nespametno ravnanje. Kako lahko uporabimo to spoznanje?

Ukreniti kaj pri napakah

Ponižno priznanje in poprava napake lahko okrepi družinske vezi. Roditelj zaradi utrujenosti ali razburjenosti morda ostro kaznuje otroka. Če ne popravi te napake, se lahko pokažejo slabe posledice. Zato je apostol Pavel napisal: »In očetje, ne dražite svojih otrok, temuč vzrejajte jih v strahu in svarjenju Gospodovem.« (Efežanom 6:4)

Mlad kristjan Paul se rad spominja: »Oče se je vedno opravičil, kadar je preburno reagiral. Zaradi tega sem ga laže spoštoval.« Ali se je potrebno v posameznem primeru opravičiti, se odloči vsakdo sam. Kakorkoli že, po opravičilu se je potrebno tudi iskreno potruditi, da napake ne ponavljamo.

Kaj, če mož ali žena napravi napako, ki povzroči napetost? Odkrito priznanje, iskreno opravičilo in pripravljenost odpustiti jima bodo pomagali ohraniti ljubeč odnos (Efežanom 5:33; Kološanom 3:13). Jesúsu, temperamentnemu Špancu petdesetih let se ne zdi spod časti opravičiti se ženi Albini. »Kadar se užaliva, se vedno opravičiva drug drugemu,« pravi žena. »To nama pomaga, da v ljubezni shajava drug z drugim.«

Če naredi napako starešina

Če krščanski starešine priznajo napako in se iskreno opravičijo, bodo laže složno delali ter se ,medsebojno spoštovali‘ (Rimljanom 12:10, EI). Morda kateri starešina nerad prizna svojo napako, ker se boji, da bo to zmanjšalo njegovo avtoriteto v občini. Toda če skuša napako opravičiti, spregledati ali zmanjšati, bodo drugi verjetno prej zgubili zaupanje v njegov nadzor. Zrel brat, ki se zna ponižno opravičiti, morda za kakšno nepremišljeno pripombo, zasluži spoštovanje.

Fernando, starešina iz Španije, se spominja, kako je nekoč okrajni nadzornik predsedoval velikemu zboru starešin in ob tem navedel napačno trditev glede tega, kako naj se vodi shod. Ko ga je neki brat spoštljivo popravil, je takoj priznal, da se je zmotil. Fernando pristavlja: »Prevzelo me je, da je pred vsemi starešinami priznal napako. Po tem opravičilu sem ga še bolj spoštoval. Njegov zgled me je naučil, kako pomembno je, da priznam svoje pomanjkljivosti.«

Hitro priznati napako

Opravičilo se običajno ceni, še posebej, če je izrečeno kmalu. Kolikor prej priznamo napako, toliko boljše. Za ponazoritev: papež Janez Pavel II. je 31. oktobra 1992 priznal, da je inkvizicija pred 360 leti »zmotno« ravnala, ko je kaznovala Galilea za trditev, da zemlja ni središče vesolja. Tako dolgo odlašanje z opravičilom zmanjšuje njegovo vrednost.

Isto velja za osebne odnose. Takojšnje opravičilo lahko zaceli rano, povzročeno z neprijazno besedo ali dejanjem. Jezus je opominjal, naj se ne odlašamo pobotati: »Če . . . prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Matevž 5:23, 24) Za spravo je mnogokrat potrebno le priznanje, da smo nápak ravnali, in prošnja za odpuščanje. Dlje odlašamo, teže je to storiti.

Rade volje priznati napake

Zgleda Savla in Davida kažeta, da je pomembno, kako gledamo na svoje napake. To namreč lahko vpliva na naše življenje. Savel je trmasto zavračal nasvet, njegove napake so se množile, tako da je umrl v nemilosti pri Bogu. Tudi David je delal napake in grehe, toda karanje je skesano sprejel in ostal zvest Jehovu (primerjaj Psalm 32:3-5). Ali ne želimo tudi mi ravnati tako?

Največja nagrada za priznanje in popravo napake ali kesanje za greh je spoznanje, da nam je odpustil Bog. »Blagor mu, . . . ki mu je greh pokrit,« je dejal David. »Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde.« (Psalm 32:1, 2, EI) Kako pametno je zato priznati napako!

[Slika na strani 29]

Ali se otrok nauči hoditi, ne da bi se kdaj spotaknil