Rahločutno pasti Jehovove dragocene ovce
STAREŠINE zavzeto poslušajo. Iz Efeza so prehodili kakšnih 50 kilometrov do Mileta, da bi prejeli napotke od apostola Pavla. Zdaj so žalostni, ker so slišali, da ga zadnjič vidijo. Zato se zavedajo, kako pomembno je, da se ravnajo po naslednjih napotkih: »Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe [nadzornike, NW], da pasete cerkev [občino, NW] Božjo, ki si jo je pridobil z . . . krvjo [svojega Sina, NW].« (Dejanja apostolov 20:25, 28, 38)
S tem, ko je Pavel na kratko omenil pastirje, je prav gotovo spomnil efeške starešine na nekaj, kar so dobro poznali. Vedeli so, kako redijo ovce na okoliškem podeželju. Dobro so poznali tudi mnoge navedke v Hebrejskih spisih, ki so se nanašali na pastirje. Vedeli so tudi, da je Jehova sebe imenoval Pastir svojega ljudstva (Izaija 40:10, 11).
Pavel je govoril o njih kot o »nadzornikih« v »čredi«, kot o »pastirjih občine«. Medtem ko izraz »nadzorniki« odkriva, kaj je njihova naloga, beseda »pastir« opisuje, kako naj to nalogo opravljajo. Da, nadzorniki bi morali skrbeti za vsakega člana občine tako ljubeče, kakor pastir ljubeče skrbi za svojo čredo ovc.
Danes le redkokateri starešina iz lastnih izkušenj ve, kako se pase dobesedne ovce. Vendar Biblija tolikokrat omenja tako ovce kot pastirja, še posebej v prenesenem pomenu, da Pavlove besede niso vezane le na takratni čas. Veliko se lahko naučimo iz zapisa o pastirjih, ki jim je bil Bog naklonjen v davnini. Njihovi spoštovanja vredni zgledi lahko pomagajo zdajšnjim starešinam, da uvidijo, kakšne lastnosti si morajo pridobiti, da bi lahko pasli Božjo občino.
Neustrašni pastir David
Ko razmišljamo o pastirjih iz biblijskih časov, se najbrž spomnimo Davida, ki je začel kot ovčar. Prvo, kar se naučimo iz Davidovega življenja, je, da biti pastir ni pomemben položaj. Ko je prišel prerok Samuel pomazilit enega od Jesejevih sinov za bodočega kralja Izraela, so mladega Davida kar spregledali. Šele ko je Jehova zavrnil njegovih sedem starejših bratov, je bil omenjen David, ki je na polju ,pasel ovce‘ (1. Samuelova 16:10, 11). Vseeno je David dolga leta pasel ovce, kar ga je usposobilo za zahtevno delo pasenja izraelskega naroda. »Izbral je [Jehova] svojega služabnika Davida, vzel ga je iz ovčjih staj, . . . da bi pasel njegovo ljudstvo Jakoba,« zapiše Knjiga psalmov 78:70, 71. Primerno temu je David napisal dobro znan in lep 23. psalm, ki ga je začel z besedami: »GOSPOD je moj pastir.«
Tako kot David bi morali tudi starešine v krščanskih občinah služiti kot ponižni podpastirji in se ne bi smeli imeti za pomembne. Apostol Pavel je pisal Timoteju, da kdor teži za pastirskimi odgovornostmi, »želi lepega dela«, ne pa položaja (1. Timoteju 3:1).
Čeprav je David kot dobesedni pastir opravljal nizka dela, je včasih to od njega zahtevalo velik pogum. Ko je denimo nekoč lev odvlekel ovco iz očetove črede, spet drugič pa jo je napadel medved, je David zverini neustrašno napadel in ubil (1. Samuelova 17:34-36). To je bil zares izreden dokaz Davidovega poguma, saj lahko lev ubije žival, ki je veliko večja od njega. Sirijski rjavi medved, ki je nekdaj živel v Palestini, doseže kakšnih 140 kilogramov in lahko z enim zamahom šape ubije jelena.
Davidova pogumna skrb za očetove ovce je odličen zgled za pastirje v krščanski občini. Apostol Pavel je svaril efeške starešine pred ,grabežljivimi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi‘ (Apostolska dela 20:29, EI). Tudi v današnjem sodobnem času se pojavijo trenutki, ko morajo krščanski pastirji pokazati pogum, če hočejo žaščititi duhovno blaginjo Jehovovih ovc.
Medtem ko je treba ovce neustrašno zaščititi, je treba z njimi ravnati nadvse rahločutno, posnemajoč ljubečega pastirja Davida in Dobrega pastirja Jezusa Kristusa (Janez 10:11). Vedoč, da čreda pripada Jehovu, starešine ne bi smeli nikoli ravnati z ovcami grobo, ,nikar ne nastopajoč gospodovalno do tistega, kar jim je zaupano‘ od Boga (1. Petrovo 5:2, 3, EI; Matevž 11:28-30; 20:25-27).
,Dajati odgovor‘
Tudi patriarh Jakob je bil dobro znan pastir. Jakob se je čutil osebno odgovornega za vsako posamezno ovco, ki mu je bila zaupana. Tako zvesto je skrbel za čredo svojega tasta Labana, da je po dvajsetih letih službe lahko rekel: »Že dvajset let sem bil pri tebi: tvoje ovce in tvoje koze niso izvrgle in ovnov tvoje drobnice nisem jedel. Od zveri raztrganega nisem prinašal k tebi; sam sem poravnal škodo. Od mene si terjal, pa naj mi je bilo ukradeno podnevi ali ponoči.« (1. Mojzesova 31:38, 39, EI)
Krščanski nadzorniki celo še bolj skrbijo za ovce Pastirja naših duš, Boga Jehova, ki ,si jih je pridobil s . . . krvjo‘ svojega Sina (Dejanja apostolov 20:28; 1. Petrov 2:25; 5:4). Pavel je poudaril pomembnost te odgovornosti, ko je opomnil hebrejske kristjane, naj moški, ki v občini prevzemajo vodstvo, »bedijo nad vašimi dušami, ker bodo dajali odgovor« (Hebrejcem 13:17, EI).
Jakobov zgled tudi odkriva, da pastirjevanje ni časovno omejeno, temveč je to služba, ki jo je treba opravljati dan in noč in ki pogosto zahteva samopožrtvovanje. Jakob je rekel Labanu: »Podnevi me je morila vročina in ponoči mraz in spanje je bežalo od mojih oči.« (1. Mojzesova 31:40)
To tudi danes zagotovo velja za mnoge ljubeče krščanske starešine, kot to odkriva naslednje doživetje. Brata so morali v bolnišnici zaradi komplikacij po opravljeni biopsiji možganskega tumorja premestiti na oddelek za intenzivno nego. Njegova družina je poskrbela, da je bila pri njem v bolnišnici dan in noč. Da bi mu vlil novih moči in ga ohrabril, je eden od krajevnih starešin tako prilagodil svoj natrpan urnik, da je lahko vsak dan obiskal bolnika in njegovo družino. Zaradi urnika zdravstvene nege na intenzivnem oddelku ni mogel bolnika vedno obiskati podnevi. To je pomenilo, da je starešina pogosto moral biti v bolnišnici ob poznih večernih urah. Vendar je rad prihajal večer za večerom. »Spoznal sem, da moram obiskati bolnika takrat, ko to ustreza njemu in ne meni,« je rekel starešina. Ko je brat dovolj okreval, da so ga premestili na drug oddelek v bolnišnici, ga je starešina še naprej vsak dan obiskoval in hrabril.
Česa se je Mojzes naučil kot pastir
Biblija opiše Mojzesa takole: »Bil pa je mož, Mojzes, zelo krotek, bolj ko vsi ljudje, ki so bili na zemlji.« (4. Mojzesova 12:3) Vendar zapis odkrije, da ni bil vedno takšen. Ko je bil še mladenič, je ubil Egipčana, ki je tepel nekega Izraelca (2. Mojzesova 2:11, 12). Težko bi kaj takšnega naredil krotek človek! Vendar je Bog kasneje uporabil Mojzesa, da je vodil milijonski narod skozi pustinjo v Obljubljeno deželo. Jasno torej, da se je moral Mojzes za to najprej usposobiti.
Čeprav se je Mojzes posvetno izobrazil v ,vsej modrosti Egipčanov‘, je potreboval še nekaj, da bi lahko pasel Jehovovo čredo (Dejanja apostolov 7:22). Kakšno pa je bilo to dodatno usposabljanje? Bog je omogočil Mojzesu, da je 40 let služil kot ljubeč pastir v madijanski deželi. Medtem ko je Mojzes čuval ovce svojega tasta Jetra, si je privzgojil odlične lastnosti: vztrajnost, krotkost, usmiljenje, potrpežljivost, blagost in samoobvladanje. Naučil se je tudi čakati na Jehova. Da, čuvanje dobesednih ovc je usposobilo Mojzesa, da je postal sposoben za vodenje izraelskega naroda (2. Mojzesova 2:15–3:1; Dejanja apostolov 7:29, 30).
Ali niso ravno te lastnosti tiste, ki jih mora imeti današnji starešina, če hoče skrbeti za Božje ljudstvo? Da, saj je Pavel opomnil Timoteja, da »služabnik Gospodov . . . mora biti krotak do vseh, zmožen poučevanja, potrpežljiv, ki s krotkostjo svari uporne« (2. Timoteju 2:24, 25, Jere, Pečjak, Snoj).
Včasih je morda starešina razočaran sam nad sabo, ker si le s težavo privzgaja vse te lastnosti. Vseeno ne sme obupati. Morda bo tako kot Mojzes tudi on potreboval več časa, preden si bo povsem privzgojil lastnosti, ki jih mora imeti dober pastir. Sčasoma bodo takšni vztrajni napori nagrajeni (primerjaj 1. Petrov 5:10).
Kaj pa če kot starešina nimaš toliko nalog kot ostali? Morda ti Jehova tako kot Mojzesu omogoča, da si povsem privzgojiš nekatere pomembne lastnosti. Nikoli ne pozabi, da Jehova »skrbi zate«. Vendar bi morali tudi misliti na to, da ,se vsi povežemo s ponižnostjo, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost‘ (1. Petrovo 5:5-7, EI). Če boš poslušal in boš sprejemal vzgojo, ki ti jo omogoča Jehova, mu boš še bolj koristen, tako kot je bil že Mojzes.
Vse Jehovove ovce so dragocene
Zanesljivi in ljubeči pastirji iz biblijskih časov so se čutili odgovorne za vsako ovco posebej. Isto bi moralo veljati za duhovne pastirje. To se jasno vidi iz Pavlovih besed: »Pazite torej . . . na vso čredo.« (Dejanja apostolov 20:28) Kdo vse pa sestavlja »vso čredo«?
Jezus je povedal prispodobo o človeku, ki je imel sto ovc. Ko se mu je ena izgubila, jo je šel nemudoma iskat, da bi jo pripeljal nazaj v čredo (Matevž 18:12-14; Lukež 15:3-7). Tako bi moral nadzornik skrbeti za vsakega posameznega člana občine. Če ovca nič več ne oznanjuje ali ne obiskuje krščanskih shodov, to še ne pomeni, da ni več del črede. Ona ostaja del »vse črede«, za katero morajo pastirji »dajati odgovor« Jehovu.
Neko starešinstvo je postalo precej zaskrbljeno, ko so nekateri, ki so bili nekdaj povezani z občino, postali nedejavni. Sestavili so spisek takšnih posameznikov ter se še posebej potrudili, da so jih obiskali in jim pomagali, da bi se vrnili v Jehovovo čredo ovc. Kako hvaležni so bili ti starešine Jehovu, ko so lahko v dveh letih in pol pomagali več kot 30 ljudem, da so postali ponovno dejavni v Jehovovi službi. Eden od teh, ki so jim pomagali, je bil nedejaven kakšnih 17 let!
Na to, kako veliko odgovornost imajo nadzorniki, kaže dejstvo, da so bile ovce ,pridobljene . . . s krvjo‘ Božjega sina (Dejanja apostolov 20:28). Nobene višje cene se ne bi moglo plačati za te dragocene ovce. Pomislimo samo na čas in napore, ki jih moramo vložiti v našo službo, da bi odkrili ovcam podobne ljudi in jim pomagali! Ali se ne bi morali ravno tako potruditi, da bi vse ohranili v Božji čredi ovc? Dejansko je prav vsaka ovca v občini dragocena.
Tudi ko se član črede zaplete v resen greh, se odgovornost starešin prav nič ne spremeni. Še naprej so skrbni pastirji, rahločutno in krotko skušajo pomagati prestopniku na pravo pot, če je to le mogoče (Galatom 6:1, 2). Na žalost se v nekaterih primerih uvidi, da se član občine prav nič bogovdano ne kesa za hud greh. Ljubeči pastirji so po Bibliji dolžni zaščititi preostalo čredo pred takšnim kvarnim vplivom (1. Korinčanom 5:3-7, 11-13).
Tudi v tem je Bog Jehova popoln zgled usmiljenega ravnanja z izgubljeno ovco. Naš sočutni Pastir pravi: »Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam.« (Ezekiel 34:15, 16; Jeremija 31:10) Današnji duhovni pastirji so posnemajoč ta izreden zgled ljubeče obiskali izobčene, ki se bodo morda zdaj odzivali na njihovo pomoč. Takšni sočutni napori, da bi pomagali takšnim izgubljenim ovcam, so obrodili odlične rezultate. Sestra, ki se je vrnila v občino, je rekla: »Obisk starešin je bil ravno tista spodbuda, ki sem jo potrebovala za vrnitev.«
Nedvomno so Pavlove besede efeškim starešinam v Miletu izredno pomembne — tako za tedanje kot za današnje nadzornike. S tem ko je omenil pastirje, je spomnil na privlačne lastnosti, ki bi jih morali imeti nadzorniki — tako denimo zgledno ponižnost in pogum pastirja in kralja Davida; osebno odgovornost, zaščito in skrb, kar vse je bilo očitno za Jakobovo službo, ki jo je opravljal neprekinjeno noč in dan, pa tudi potrpežljivo voljno sprejemanje nadaljnjega usposabljanja, kar je veljalo za Mojzesa. Zares bodo ti biblijski zgledi pomagali občinskim starešinam, da si bodo privzgojili ter izkazovali lastnosti, ki jih potrebujejo, da bi rahločutno ,pasli cerkev [občino, NW] Božjo, ki si jo je pridobil s . . . krvjo‘ svojega Sina.