Sočutno pasejo ovčice
OD VSEH živali, ki živijo ob človeku, ni niti ena povsem podobna domači ovci. Večina živali ima moč in nagon, da si poišče hrano in zbeži pred bitji, ki prežijo nanjo. Ovca pa je drugačna. Za roparice je lahek plen, saj se nima s čim braniti. Brez pastirja je ovca boječa in nebogljena. Če se loči od črede, se kaj hitro izgubi. Pokorne ovce se zato držijo svojega pastirja. Brez njega bi le težko preživele. Zaradi teh značilnosti Biblija preneseno uporabi ovce za opis nedolžnih, zlorabljenih ali nebogljenih ljudi.
Prepričani smo lahko, da si pastir svojo plačo pošteno zasluži. Njegovo življenje ni lahko. Prenašati mora tako vročino kot mraz, marsikatero noč mora prebedeti. Čredo mora varovati pred roparji, pogosto je tudi sam v nevarnosti. Ker mora pastir držati čredo skupaj, porabi kar veliko časa, da poišče ovce, ki so se izgubile ali so zašle. Negovati mora bolne in ranjene. Nositi mora slabotna ali izčrpana jagnjeta. Njegova stalna skrb je zadostna preskrba s hrano in vodo. Za pastirja ni nič neobičajnega, če noč prespi na prostem, da bi zavaroval čredo. Pastirjevo življenje je neusmiljeno, njegovo delo zahteva pogum, marljivost in iznajdljivost. Predvsem pa se mora iskreno zanimati za čredo, ki mu je zaupana v oskrbo.
Pasti Božjo čredo
Biblija opiše Božje ljudstvo kot pokorne ovce. Tiste, ki skrbijo zanje, pa kot pastirje. Sam Jehova je ,pastir in varuh naših duš‘ (1. Petrovo 2:25, EI). »Dobri pastir« Jezus Kristus je izrazil željo, da bi za ovce sočutno skrbeli, ko je rekel apostolu Petru: ,Pasi moja jagnjeta. Pastiruj mojim ovcam. Pasi moje ovčice.‘ (Janez 10:11; 21:15-17) Krščanskim nadzornikom je bilo slovesno naročeno, naj ,pasejo cerkev Božjo‘ (Dejanja apostolov 20:28). Duhovno pastirjevanje terja iste lastnosti, ki jih ima dober dobesedni pastir — pogum, marljivost, iznajdljivost, ter kar je najpomembnejše, iskreno skrb za blaginjo črede.
Za časa Božjega preroka Ezekiela večina pastirjev, ki je bila postavljena, da skrbi za potrebe Jehovovega ljudstva v Izraelu, ni izpolnjevala svojih nalog. Božja čreda je strahotno trpela; večina v njej je zapustila pravo čaščenje (Ezekiel 34:1-10). Danes duhovniki krščanstva trdijo, da so pastirji tako imenovane krščanske občine, vendar ta duhovno boleha, kar dokazuje da je duhovščina podobna hudobnim sleparjem, ki so v Jezusovih dneh zanemarjali in izkoriščali ljudi. Verski vodje krščanstva so kot ,najemniki, ki niso v skrbeh za ovce‘ (Janez 10:12, 13, EI). Zato niso ne sposobni ne zgledni, kaj šele pripravljeni pasti Božjo čredo.
Pastirji, ki zares skrbijo
Jezus je popoln zgled za vse, ki pasejo Jehovovo čredo. S svojimi učenci je bil vedno ljubeč, prijazen, sočuten in jim je pomagal. Na lastno pobudo je iskal stiskane in jim pomagal. Čeprav je bil Jezus zaposlen in velikokrat utrujen, si je vselej vzel čas, da je prisluhnil njihovim težavam in jih spodbudil. Njegova voljnost, da žrtvuje svojo dušo v njihovo dobro, je bila najmočnejši izraz njegove ljubezni (Janez 15:13).
Danes so vsi postavljeni občinski starešine kot tudi pomočniki tako odgovorni za čredo. Celo morebitne gmotne prednosti v drugi državi velike večine teh odgovornih mož ne navedejo, da se preselijo in pustijo občino brez ustrezne pomoči in nadzora. Ker živimo v ,nevarnih časih‘, čreda potrebuje spodbude in vodstvo (2. Timoteju 3:1-5). Vselej obstaja nevarnost, da bo kdo postal žrtev Satana, ki »hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil« (1. Petrovo 5:8). Zdaj je bolj kot kdaj prej pomembno, da krščanski pastirji ,svarijo neredne, prigovarjajo malodušnim, podpirajo slabotne‘ (1. Tesaloničanom 5:14). Stalna budnost je bistvena, če želijo preprečiti, da ne bi nestanovitni odpadli od črede (1. Timoteju 4:1).
Kako lahko pastir ugotovi, kdaj ovca potrebuje pomoč? Nekaj najbolj očitnih znamenj je: neredno obiskovanje krščanskih shodov, neredno oznanjevanje na področju, težnja po čim manjšem druženju z drugimi. Slabosti se lahko zazna tudi s skrbnim opazovanjem vedenja in govora ovc. Morda se nagibajo k temu, da druge rade kritizirajo, morda je pri njih zaznati zamero. Njihovi pogovori se morda pretirano vrtijo glede pridobitniških teženj, namesto da bi se pogovarjali o duhovnih ciljih. Splošno pomanjkanje navdušenja, optimizma in veselja morda pomeni, da je njihova vera oslabela. Malodušna zadržanost je lahko znamenje, da nanje pritiskajo nasprotni sorodniki ali posvetni prijatelji. Če pastir opazi takšna znamenja, naj se potrudi odkriti, kako pomagati.
Ko krščanski pastirji obiščejo sovernika, da bi mu pomagali, morajo misliti na svoj glavni cilj. Niso ga samo prijateljsko obiskali, da bi se pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Apostol Pavel je obiskoval bratovščino zato, da ,jim je podelil kak duhovni dar v njihovo potrjenje, a to je, da se sredi njih porazveseli z njimi vred, po skupni, njihovi in svoji veri‘ (Rimljanom 1:11, 12). Da bi to dosegli, se je treba vnaprej pripraviti.
Najprej razmislimo o posamezniku, skušajmo ugotoviti, kako je z njegovo duhovnostjo. Ko enkrat to ugotovimo, razmislimo, kateri napotki, spodbude in nasveti bi mu najbolj koristili. Božja Beseda Biblija mora biti osnovni vir takšnih napotkov, saj je »krepka« (Hebrejcem 4:12). V Stražnem stolpu in Prebudite se! je mogoče najti članke, ki obravnavajo posebne potrebe ovce, ki se spopada z določenim problemom. Razveseljiva in navdušujoča doživetja najdemo v Letopisu Jehovovih prič. Cilj je povedati kaj duhovnega, kar bo »v dobro, za njegov napredek« (Rimljanom 15:2).
Pastirjevanje, ki krepi
Pastir dobesedne črede ovc se zaveda, da so te pod njegovo zaščito in skrbjo. Ovca najpogosteje zaide v težave, ker se oddalji od črede, zboli, je preutrujena, se poškoduje ali postane žrtev roparic. Podobno mora tudi duhovni pastir zaznati in se spoprijeti s podobnimi nevarnostmi, ki ogrožajo blaginjo črede. Sledi nekaj značilnih problemov ter predlogov, kaj se lahko reče, da bi se predstavilo misli, ki krepijo duhovnost.
1. Nekateri kristjani tako kot neprevidne ovce zaidejo od Božje črede, ker jih zapeljejo navidez nedolžne in privlačne vabe. Prizadevanja za cilji, ki so povezani s pridobitništvom, sprostitvijo ali zabavo, jih lahko premotijo ali celo odvrnejo (Hebrejcem 2:1). Takšne posameznike bi bilo treba spomniti na nujnost časa ter potrebo, da se tesno držimo Jehovove organizacije, pa tudi, kako pomembno je, da svoje življenje osredinimo na Kraljestvo (Matevž 6:25-33; Lukež 21:34-36; 1. Timoteju 6:8-10). Pri tem najdemo koristne nasvete v članku Keep Your Balance — How? v reviji The Watchtower od 15. maja 1984, str. 8-11.
2. Pastir bi moral poskrbeti za zdravljenje ovce, ki boleha. Podobno morajo tudi duhovni pastirji pomagati kristjanom, ki zaradi negativnih dejavnikov v življenju duhovno zbolijo (Jakob 5:14, 15). Morda so brezposelni, imajo hude zdravstvene težave ali pa probleme v družini. Takšni morda ne hrepenijo kaj dosti po duhovni hrani ali druženju z Božjim ljudstvom. To jih vodi v osamljenost in malodušje. Treba jim je dopovedati, da Jehova skrbi zanje in da jih bo podpiral v težkih časih (Psalm 55:22; Matevž 18:12-14; 2. Korinčanom 4:16-18; 1. Petrovo 1:6, 7; 5:6, 7). Morda bi bilo dobro pregledati članek Kot kristjan gledati naprej iz Stražnega stolpa od 1. oktobra 1980, str. 5-8.
3. Pastir bi moral biti pozoren na ovce, ki so utrujene. Nekateri zvesto vztrajajo v Jehovovi službi že vrsto let. Spoprijeti so se morali z mnogimi preizkušnjami in stiskami. Zdaj pa kažejo znamenja popuščanja v dobrodelnosti ali celo dvomijo v nujnost intenzivnega oznanjevanja. Njihov duh je treba poživiti ter obnoviti njihovo cenjenje veselja in blagoslovov, ki izhajajo iz iskrenega služenja Bogu, posnemajoč Jezusa Kristusa (Galatom 6:9, 10; Hebrejcem 12:1-3). Morda jim lahko pomagamo uvideti, da Jehova ceni njihovo zvesto službo ter jih lahko utrdi za nadaljnje delovanje v slavo Njemu (Izaija 40:29, 30; Hebrejcem 6:10-12). Morda bi bilo dobro spregovoriti o mislih iz članka Ne prenehajmo delati dobro iz Stražnega stolpa od 1. novembra 1988, str. 19-23.
4. Kot se lahko poškoduje ovca, se lahko rani tudi kristjan; morda je zaradi česa užaljen. Toda če bomo mi odpuščali drugim, bo tudi naš nebeški Oče odpustil nam (Kološanom 3:12-14; 1. Petrov 4:8). Nekateri bratje ali sestre so bili morda po njihovem mnenju neupravičeno posvarjeni ali opomnjeni. Vseeno vsem nam koristi duhovni nasvet in opomin. Tolaži nas spoznanje, da Jehova kara tistega, katerega ljubi (Hebrejcem 12:4-11). Drugi so morda zamerili, ker jim niso bile dodeljene službene prednosti, za katere se morda čutijo sposobne. Nekateri so dovolili, da je zamera ustvarila prepad med njimi in občino. Toda če se kdo želi oddaljiti od Jehovove organizacije, se mora zavedati, da nikjer drugje ne bo našel rešitve in pravega veselja (primerjaj Janez 6:66-69). Koristne informacije o tem lahko najdemo v članku Maintaining Our Christian Oneness v reviji The Watchtower od 15. avgusta 1988, str. 28-30.
5. Ovce je treba zaščititi pred roparicami. Podobno lahko nekaterim nasprotujejo neverni sorodniki in sodelavci. Celo zastrašijo jih lahko. Morda je ogrožena njihova neoporečnost, ko se nanje pritiska, naj manj služijo Bogu ali prenehajo sodelovati v krščanski službi. Vendar jih opogumi, ko jim pomagamo spoznati, da lahko pričakujemo nasprotovanje in da je to eden od dokazov, da smo pravi učenci Jezusa Kristusa (Matevž 5:11, 12; 10:32-39; 24:9; 2. Timoteju 3:12). Morda bi bilo dobro poudariti, da Jehova zvestih ne bo nikoli zapustil ter jih bo nagradil za njihovo vztrajnost (2. Korinčanom 4:7-9; Jakob 1:2-4, 12; 1. Petrov 5:8-10). Članek Biti vesel kljub preganjanju v Stražnem stolpu od 1. avgusta 1982, str. 27-32 je vir dodatnih spodbud.
Pastirji — izpolnjujte svoje odgovornosti
Božja čreda marsikaj potrebuje in pravilna budna skrb zanjo je zahtevno delo. Krščanski pastirji morajo zato biti sočutni, iskreno skrbni ter pripravljeni pomagati. Pomembni sta potrpežljivost in preudarnost. Medtem ko je treba komu svetovati in ga opomniti, drugi potrebujejo le spodbudo. Morda je v nekaterih primerih dovolj nekaj zasebnih obiskov, medtem ko je treba v drugih poskrbeti za reden biblijski pouk. Vsekakor je osnovni cilj ponuditi duhovno okrepčujoče vodstvo ali ljubeč nasvet, ki bo motiviral posameznika, da si bo pričel privzgajati navado dobrega preučevanja, da bo začel redno obiskovati občinske shode ter se veselil aktivnega sodelovanja v krščanski službi. To so osnovni načini, kako pomagati soverniku, da si odpre pot za nemoten dostop Jehovovega svetega duha.
Pastirji, ki skrbijo za takšno pomoč, opravljajo najdragocenejšo službo v korist Božje črede. (Glej Stražni stolp od 1. aprila 1986, str. 16-20.) Delo duhovnih pastirjev, čreda zelo ceni. Potem ko so nekemu poglavarju družine tako pomagali, je rekel: ,Zatem ko smo sledili resnici 22 let, smo zabredli v pridobitništvo. Velikokrat smo želeli priti na shod, pa kaj, ko se nam je zdelo, da nimamo časa. Pravzaprav nismo povsem zabredli v Satanovo stvarnost, tako da nismo bili nikjer — bili smo povsem osamljeni. Zato smo bili razočarani in malodušni. Potrebovali smo nekaj spodbudnih besed. Ko nas je obiskal starešina, smo z veseljem sprejeli biblijski pouk. Zdaj smo vsi ponovno v Jehovovi varni organizaciji. Ne morem vam povedati, kako sem srečen!‘
Prav gotovo se veselimo, ko naš brat ali sestra, ki se je izgubil ali je postal malodušen, duhovno oživi in ponovno prične delovati (Lukež 15:4-7). Jehovov namen glede njegovega ljudstva je uresničen, ko so ti zedinjeni kot »ovce v staji« (Mihej 2:12, EI). V tem varnem zavetišču najdejo »spokojnost svojim dušam« s pomočjo Dobrega pastirja Jezusa Kristusa (Matej 11:28-30, EI). Zedinjena svetovna čreda je deležna vodstva, tolažbe in varstva skupaj z obiljem duhovne hrane.
Danes Jehova po pastirjih opravlja ljubeče delo, ki je v soglasju z njegovo starodavno obljubo: »Jaz sam bom skrbel za svoje ovce in bom gledal nanje, . . . jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile. . . . Na dobri paši jih bom pasel. . . . Izgubljene pokličem, ranjene obvežem, bolne pokrepčam.« (Ezekijel 34:11-16, EI) Kako tolažilno je vedeti, da je Jehova naš Pastir (Psalm 23:1-4)!
Zaradi božanske priprave pasenja Božje črede lahko Jehovovi služabniki delimo Davidove občutke: »V miru se uležem, hitro zaspim, ker ti sam, Gospod, skrbiš, da sem varen.« (Psalm 4:9, EI, v NW 4:8) Da, Jehovovo ljudstvo se čuti varno pod njegovo ljubečo zaščito ter je hvaležno, da krščanski pastirji sočutno pasejo ovčice.
[Navedba vira slike na straneh 20, 21]
Potter’s Complete Bible Encyclopedia