Jehova varuje svoje ljudstvo na Madžarskem
MADŽARSKA, dežela osrednje Evrope, je v zgodovini doživela veliko preobratov. Ljudstvo je moralo marsikaj pretrpeti, čeprav je bilo predano devici Mariji, ker jih je pač njihov prvi kralj Štefan leta 1001 na silo pokristjanil.
V naslednjih stoletjih so Madžarsko oslabeli številni mednarodni spopadi, kar je omogočilo drugim narodom, da so si jo večkrat podjarmili. V teh spopadih so bile pobite cele vasi, da bi se kasneje lahko v njih naselili tujci. Tako je postala sestava prebivalstva narodnostno zelo mešana. Če pregledamo verski zemljevid dežele, vidimo, da je približno dve tretjini prebivalcev ostalo katoličanov, čeprav je kasneje v nekatera področja prodrla reformacija.
Skromen začetek
Leta 1908 je bilo na Madžarskem prvič posejano seme biblijske resnice. To je storila ženska, ki je izvedela za resnico od Preučevalcev Biblije, kot so se takrat imenovale Jehovove priče. Z oznanjevanjem je mnoge navedla, da so se pričeli zanimati za dobro vest. Kmalu zatem sta se iz Združenih držav Amerike na Madžarsko vrnila brata, ki sta bila polnočasna oznanjevalca dobre vesti, in sicer kot kolporterja. Resnica se je širila počasi, vendar zanesljivo. V tistem času so v Kolozsváru odprli majhno tiskarno.
Prvo popolno poročilo so sestavili leta 1922, ko je 67 Preučevalcev Biblije v desetih mestih obiskalo svečanost v spomin na Kristusovo smrt. Njihovo oznanjevanje je doživelo hiter odziv, kar je privedlo do nasprotovanja, ko je duhovščina nahujskala oblasti in tisk, naj ovirajo njihovo delovanje.
Napadi se stopnjujejo
Leta 1928 je katoliški duhovnik Zoltán Nyisztor izdal pamflet Milenistični preučevalci Biblije. V njem je o Preučevalcih Biblije trdil: »Hujši so od rdečih boljševikov, ki napadajo z orožjem, saj pod krinko Biblije zavajajo nič hudega sluteče ljudi. Madžarska kraljeva državna policija natančno nadzoruje njihovo delovanje.«
V tisih časih je občine obiskoval goreč brat Josef Kiss. Orožniki so mu stalno prikrito sledili. Leta 1931 je bil pri nekem bratu, ko ga je presenetila žandarmerija ter mu ukazala, naj takoj odide. Ko je brat Kiss pričel pospravljati svoje stvari, ga je eden od orožnikov udaril s puškinim kopitom ter mu zagrozil: »Pohiti, drugače te bom zabodel!« Brat Kiss se je nasmehnil in rekel: »Potem bom pa še prej prišel domov.« V mislih je imel nebeško upanje, saj je bil maziljeni kristjan.
Vojaki so odvedli brata Kissa na vlak. V občini Debrecen so ga pričakovali 20. junija 1931, vendar do tja ni nikoli prišel. Bratje so sklepali, da so ga ubili sovražniki, da je ,odšel domov‘ po svojo nebeško nagrado. Čeprav so oblasti njegovo delovanje zaustavile, pa nikoli niso mogle ugasniti luči resnice.
Iznajdljivost je bratom pogosto pomagala, da so lahko oznanjevali. Tako je denimo sredi 1930-ih let v Tiszakarádu umrl neki brat. Pogrebno svečanost se je tedaj lahko opravljalo samo s privoljenjem policije. Bratom so dovolili samo enominutno molitev in enominutno pesem. Orožniki, ki so prišli na pogreb oboroženi s puškami in bajoneti, naj bi poskrbeli, da bi se tega vsi natančno držali. Prišli so tudi mnogi meščani, ki so bili radovedni, kako bo potekal pogreb.
Brat je stal ob krsti ter uro in pol molil, vendar tako, da so ljudje rekli, da še nikoli niso slišali česa takšnega. »Tudi če bi šest duhovnikov vodilo pogreb,« so trdili, »ne bi bilo tako ganljivo.« Zatem je pričel brat z močnim glasom voditi petje, vendar mu je orožnik ukazal, naj utihne. Policist je pozneje priznal, da molitve ni mogel prekiniti, čeprav se je počutil nelagodno.
Napadi so se nadaljevali. Tako je leta 1935 duhovnik reformirane cerkve, Lajos Szabó, v svoji brošuri Antikrist z reke Tise napisal naslednje: »To je bila zares premetena zamisel, da ljudi pod krinko religije hranijo z boljševizmom. . . . Marks si je nadel Kristusov videz. Antikrist je tu v svoji rdeči obleki skupaj z Jehovovimi pričami.«
Leta pod prepovedjo
Leta 1939 so delovanje Jehovovih prič povsem prepovedali. Njihovo delovanje je bilo ožigosano kot delovanje »proti veri in proti družbi«. Adventisti, baptisti, evangeličani in prezbiterijanci so objavljali pamflete proti Pričam. Vendar Jehova ni zapustil svojih služabnikov, saj so zanje poskrbele Priče iz drugih držav. Poleg tega je Božje ljudstvo na Madžarskem doživelo marsikaj, kar krepi vero.
Tako je denimo neki brat nesel iz Češkoslovaške poln nahrbtnik revij in ko ga je carinik vprašal: »Kaj imate v nahrbtniku?« mu je brat pošteno odgovoril: »Stražne stolpe.« Nakar je uradnik zamahnil z roko, češ, ta je malo prismojen, ter ga spustil mimo. Tako je duhovna hrana varno prispela na Madžarsko.
Vendar nadlegovanje ni prenehalo. Vse več bratov so priprli ter jih zaprli za več časa. Potem so ustanovili posebno preiskovalno skupino, ki naj bi povsem zlomila odpor Jehovovih prič. Leta 1942 so zbrali može, žene in otroke ter jih strpali v konjušnice in izpraznjene židovske šole. Po dveh mesecih mučenja so jim sodili ter jih kaznovali. Nekatere so obsodili na dosmrtni zapor, druge pa na od dve- do petnajstletne zaporne kazni. Tri brate, Dénesa Faluvégia, Andrása Bartha in Jánosa Konráda, so obsodili na smrt z obešenjem, vendar so jim pozneje smrtno kazen spremenili v dosmrtno zaporno kazen. Nato so 160 bratov odpeljali v taborišče smrti Bor. Ko so prečkali mejo, jim je bilo rečeno, da se ne bodo vrnili živi. Od 6000 Židov, ki so jih deportirali v to taborišče, jih je preživelo le 83. Jehovove priče pa so, razen štirih, vse preživele.
Vendar so bile žrtve tudi med Pričami. Proti koncu druge svetovne vojne so nacisti usmrtili kar nekaj bratov. Bertalana Szabója, Jánosa Zsondora in Antala Hónisa so ustrelili, Lajosa Delija pa obesili (Matevž 24:9).
Ugodna sprememba je le začasna
Po drugi svetovni vojni so se stvari še enkrat spremenile. Koalicijska vlada je obljubljala človekove pravice. Bratje, ki so se vrnili iz taborišč, so takoj pričeli oznanjevati in organizirati občine. Vedeli so, da jim je Jehova podaril svobodo, da bi oslavili njegovo veliko ime, ne pa da bi pridobivali gmotne dobrine. Ob koncu leta 1945 so našteli že 590 aktivnih kraljestvenih oznanjevalcev. Leta 1947 so kupili vilo, v kateri so ustanovili podružnico družbe Watch Tower, v neki športni dvorani pa so imeli prvi kongres za Priče iz vse države. Navzočih je bilo kakšnih 1200. Madžarska državna železnica je vsem tistim, ki so potovali na kongres, priznala 50-odstotni popust.
Vendar svoboda ni dolgo trajala. Kmalu je prišla na oblast komunistična partija. Nova oblast je postala pozorna na naglo rast Jehovovega ljudstva, saj je število oznanjevalcev iz 1253 v letu 1947 naraslo na 2307 v letu 1950. Tega leta so pričele oblasti ovirati oznanjevanje. Za oznanjevanje so zahtevali posebno dovoljenje, ki pa ga ministrstvo ni hotelo izdati. Še več, tiste, ki so zaporosili zanj, je narodna garda pretepla. Časopisni članki so Priče stalno javno obtoževali, da so ,agenti imperialistov‘. Zanimivo, da so pred prihodom komunistov na oblast Priče pošiljali v internacijska taborišča z obtožbo, da so ,komunistično-židovski podrepniki‘.
Začetek terorja
Trinajstega novembra 1950 so priprli nadzornika podružnice in prevajalca (ki sta bila nekdaj že obsojena na smrt), pa tudi nadzornika prvega okraja. Odpeljali so jih v zloglasni podzemni zapor v Andrássyijevi ulici številka 60 v Budimpešti, da bi jih »omehčali«. Obsodili so jih drugega februarja naslednjega leta. Podružničnega nadzornika so obsodili na desetletno internacijo, prevajalca na devetletno, okrajnega nadzornika pa na osemletno. Vsem trem so zasegli vse imetje. Med sojenjem so obsodili še štiri občinske nadzornike, in sicer na zaporne kazni od pet do šest let. Obtožili so jih, da so skušali strmoglaviti vlado.
Brate so poslali v strogo varovan zapor, kjer niso smeli prejemati ne pisem, ne paketov, pa tudi obiskati jih ni smel nihče. Njihove družine niso imele nikakršnih informacij o njih. Še pazniki jih niso smeli klicati po imenu. Vsak zapornik se je identificiral s številko, napisano na leseni ploščici, ki jo je nosil okrog vratu. Na steni je bil celo napis: »Zapornike ne samo pazite — sovražite jih!«
Priče so prešle v ilegalo ter nadaljevale z oznanjevanjem. Naloge zaprtih Prič so prevzeli drugi bratje. Sčasoma pa so tudi te priprli. Do leta 1953 so več kot 500 bratov obsodili na zaporno kazen, vendar pa oznanjevanja dobre vesti niso mogli zadušiti. Le nekaj bratov so premamile vabljive obljube paznikov, tako da so klonili.
Svetlejši obeti
Jeseni leta 1956 so se pričeli ljudje upirati oblasti. Vendar je sovjetska armada revolucijo zatrla in spet je prišla na oblast komunistična partija.
Vse zaprte Priče so najprej spustili na prostost, vendar so nekaj dobro znanih bratov kmalu spet poslali na prestajanje preostale zaporne kazni. Ni pa prišlo do novih obsodb. Končno so se leta 1964 pričele stvari spreminjati na boljše. Oblasti niso več motile pogrebov in porok. Okrajne zbore so organizirali v gozdovih. Čeprav so nakatere od njih prekinili, niso nobene Priče zaradi tega zaprli.
Leta 1979 so bratom dovolili obiskati kongres na Dunaju. Tistega leta so oblasti obljubile, da bodo Jehovove priče uradno priznale, vendar je minilo nadaljnjih deset let, preden so to tudi storile. Leta 1986 so v mladinskem parku v Kamarskem gozdu z vednostjo oblasti organizirali prvi območni kongres. Postavili so celo napis, na katerem je pisalo: Božji mir — območni kongres Jehovovih prič. Naslednje leto so organizirali kongres Zaupajmo v Jehova, leta 1988 pa so se bratje veselili kongresa Božja pravičnost.
Končno svobodni!
Sedemindvajseti junij 1989 je bil čudovit dan, saj so bratje tega dne prejeli dokument, s katerim so bile Jehovove priče na Madžarskem uradno priznane kot religiozna organizacija. Julija je prekrasna Budimpeština športna dvorana gostila 9477 obiskovalcev območnega kongresa Vdanost Bogu. V isti dvorani je bil naslednje leto območni kongres Čisti jezik. Kongrese pa so imeli še v treh večjih mestih na Madžarskem.
Zdaj, ko je bila prepoved v celoti ukinjena, je bilo mogoče organizirati prvi mednarodni kongres. Kljub slabemu vremenu se je na Népstadionu v Budimpešti 40.601 navzočih veselilo prisrčne bratovske ljubezni. Kongres so obiskali tudi člani upravnega organa, ki so s svojimi govori bratom okrepili vero, izšle pa so tudi nove knjige in brošure z barvnimi ilustracijami.
Kaj se dogaja danes
Madžarska izdaja Stražnega stolpa in Prebudite se! zdaj izhaja istočasno z angleško izdajo in to v povsem enaki prijetni obliki. Leta 1992 je pričel v madžarščini izhajati tudi Letopis. Število oznanjevalcev dobre vesti je poskočilo s 6352 v letu 1971 na 13.136 v januarju leta 1993.
Danes imajo Jehovove priče na Madžarskem svobodo verovanja in oznanjevanja po hišah. V državi je 205 občin. Sedemnajstega aprila 1992 je bilo na spominski svečanosti kar 27.844 navzočih. Dokler ne bo dovolj primernih kongresnih dvoran, se bodo občine zbirale v šolah, kulturnih centrih, praznih vojašnicah in celo v izpraznjenih pisarnah komunistične partije. Leta 1992 je deset občin dokončalo in posvetilo lastne kraljestvene dvorane, druge dvorane pa še gradijo.
Kljub vsem tem spremembam in preobratom so bratje ostali zvesti na strani Boga Jehova in njegovega sina Jezusa Kristusa ter nadaljevali z oznanjevanjem. Nevihte časa jih ne morejo uničiti, saj Jehova varuje svoje ljudstvo na Madžarskem (Pregovori 18:10)!
[Zemljevid na strani 9]
(Lega besedila — glej publikacijo)
AVSTRIJA
Dunaj
MADŽARSKA
Budimpešta
Debrecen
ROMUNIJA
[Slika na strani 10]
Jehovovo ljudstvo se je zbralo v Budimpešti