Kaj nas osrečuje

IZVOLJENI politiki se trudijo osrečiti svoje volivce. Konec koncev je njihova služba odvisna ravno od tega. Toda nek tednik piše o »razočaranih in odtujenih volivcih« na Poljskem. Nek novinar je pojasnil, da so Združene države Amerike družba, »ki ne zaupa formalističnim politikom«. Nek drug pisec pripoveduje o vse večji »brezbrižnosti do politike v Franciji«. Takšna na široko razširjena brezbrižnost in nezadovoljstvo, ki pa nista omejeni samo na te tri države, dajeta slutiti, da politikom ne uspeva osrečiti ljudi.

Tudi religiozni voditelji obljubljajo srečo, če ne v tem življenju, pa vsaj v prihodnjem. To utemeljujejo na predpostavki, da ima človek nesmrtno dušo, ki se seli iz telesa v telo. Takšno zamisel mnogi ljudje iz različnih vzrokov odklanjajo, pa tudi Biblija jo jasno spodbija. Prazne cerkve in osip članstva kaže, da milijoni menijo, da religija ni več nujno potrebna za srečo. (Primerjaj 1. Mojzesova 2:7, 17; Ezekiel 18:4, 20.)

Razočarani srebroljubci

Če ne v politiki ali religiji, kje naj potem iščemo srečo? Morda v trgovskem svetu? Tudi on trdi, da nas je sposoben osrečiti. To dokazuje z reklamami v javnih občilih, v katerih jasno pove: Porok za srečo so vse gmotne dobrine in storitve, ki jih lahko kupimo.

Videti je, da vse več ljudi išče srečo v tej smeri. Pred nekaj leti so poročali, da je vsaka druga družina v Nemčiji do vratu v dolgovih. Ne preseneča, da je prestižni nemški časopis Die Zeit napovedal, da »se mnogi [od teh] ne bodo nikoli izkopali iz dolgov«. Takole je pojasnil: »Tako preprosto je prekoračiti račun do višine bančnega limita, toda kako težko je izvleči vrat iz zanke dolgov.«

Položaj v drugih visoko razvitih industrijskih družbah je podoben. Pred nekaj leti je David Caplovitz, sociolog z newyorške mestne univerze, ocenil, da je v Združenih državah Amerike 20 do 25 milijonov družin do vratu v dolgovih. Takole je rekel: »Ljudje ne vidijo ven iz dolgov, ki uničujejo njihovo življenje.«

Le težko bi temu rekli sreča! Ali lahko pričakujemo, da bo trgovski svet dosegel to, kar druga dva (politika in religija) očitno ne moreta? Bogati kralj Salomon je nekoč zapisal: »Kdor ljubi srebro, ne bo nikoli srebra sit, in kdor ljubi bogastvo, ne dobi nikdar dosti. Tudi to je ničemurnost.« (Propovednik 5:10)

Iskanje sreče v gmotnih dobrinah je podobno zidanju gradov v oblakih. Kako vznemirljivo jih je graditi, vendar kaj hitro zaidemo v težave, če skušamo v njih tudi živeti.

Kako je mogoče doseči srečo

Apostol Pavel je rekel, da je Jehova »srečen Bog« (1. Timoteju 1:11, NW). Ker je srečen Bog ustvaril ljudi po svoji podobi, jim je podelil tudi zmožnost, da so srečni (1. Mojzesova 1:26). Vendar je njihova sreča odvisna od njihove službe Bogu, kot je to rekel psalmist: »Blagor ljudstvu, čigar Bog je GOSPOD.« (Psalm 144:15b). Da bi bolje razumeli, kaj vse obsega naša služba Bogu in kako nas služenje njemu vodi do prave sreče, preglejmo nekatera od 110 mest, na katerih se v angleškem biblijskem prevodu New World pojavita samostalnik sreča in pridevnik srečen.

Uvideti duhovne potrebe

Božji sin Jezus Kristus je v znamenitem Govoru na gori rekel: »Blagor tistim, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matej 5:3, NW) Trgovski svet nas skuša zapeljati v razmišljanje, da nas osreči že nakupovanje razkošnih stvari. Pravi nam, da smo srečni, če imamo hišni računalnik, videokamero, telefon, avto, najsodobnejšo športno opremo in obleko po zadnji modi. Vendar pa ne pristavi, da v današnjem svetu na desetine milijonov ljudi teh stvari nima, pa vendar ni nujno, da so nesrečni. Čeprav najbrž te stvari naredijo življenje bolj udobno in prijetno, pa niso nujno potrebne za srečo.

Tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, pravijo tako kot Pavel: »Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Timoteju 6:8) Zakaj? Ker zadovoljevanje duhovnih potreb vodi do večnega življenja (Janez 17:3).

Ali je kaj narobe, če se veselimo dobrih stvari, če pač imamo dovolj denarja, da jih lahko kupimo? Morda niti ni. Vendar pa nas duhovno okrepi, če se naučimo, da ne popustimo vsaki kaprici ter da si ne kupimo čisto vsega, kar si lahko privoščimo. S tem se naučimo biti zadovoljni in srečni. Tako je ravnal že Jezus, čeprav njegov gmotni položaj po merilih tega sveta ni bil najboljši (Matevž 8:20). Tudi iz naslednjih Pavlovih besed ni čutiti, da je bil nesrečen: »Ne da bi dejal to zaradi pomanjkanja; jaz sem se namreč naučil, zadovoljen biti s tem, kar imam. Znam se tudi ponižati, znam tudi v obilosti živeti; sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanju.« (Filipljanom 4:11, 12).

Zaupajmo v Jehova

Če se človek zaveda svojih duhovnih potreb, potem z veseljem zaupa Bogu. In ravno to osrečuje, saj je kralj Salomon pojasnil: »Kdor zaupa v Gospoda, blagor mu!« (Pregovori 16:20, EI)

Ali ni res, da mnogi bolj zaupajo v denar in bogastvo kakor v Boga? Če tako razmislimo o tej stvari, potem ne bi mogli najti bolj neprimernega mesta za geslo »V Boga zaupamo« kot ravno v denarju, čeprav se ta napis pojavlja na ameriških dolarjih.

Kralj Salomon, ki ni pogrešal ničesar, kar se da kupiti z denarjem, je spoznal, da nas zaupanje v gmotne dobrine ne more trajno osrečiti (Propovednik 5:12-15). Denar na bančnem računu nam lahko zaradi bankrota banke propade, požre pa ga lahko tudi inflacija. Nepremičnine lahko uniči hudo neurje. Zavarovalna polica sicer lahko delno nadomesti gmotne izgube, vendar pa nam nikoli ne more zapolniti čustvene praznine. Delnice in obveznice lahko zaradi borznih zlomov čez noč izgubijo vso vrednost. Celo dobro plačano delovno mesto lahko iz tisoč in enega razloga hitro izgubimo.

Kdor zaupa v Jehova, ga vsi ti razlogi prepričajo, kako modro je prisluhniti Jezusovemu svarilu: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer molj in rja razjedata in kjer tatovi podkopavajo in kradejo, temuč nabirajte si zaklade v nebesih, kjer ne molj, ne rja ne razjedata in kjer tatovi ne podkopavajo in ne kradejo.« (Matevž 6:19, 20)

Ali se človek ne počuti veliko bolj varnega in srečnega, če zaupa v Vsemogočnega Boga, ki vedno skrbi za nas? (Psalm 94:14; Hebrejcem 13:5, 6)

Sprejmimo Božje opomine

Nasvet, celo opomin, je dobrodošel, kadar nam ga izreče pravi prijatelj, ki nas ima rad. Navidezni prijatelj Božjega služabnika Joba je nekoč hinavsko rekel: »Blagor možu, ki ga Bog strahuje!« Čeprav so te Elifazove besede resnične, pa to, kar je z njimi hotel povedati, ni držalo, namreč, da je bil Job kriv resnega prestopka. Kakšen ,siten tolažnik‘! Ko je kasneje Jehova ljubeče opomnil Joba, je opomin ponižno sprejel, kar ga je še bolj osrečilo. (Job 5:17; 16:2; 42:6, 10-17)

Danes Bog s svojimi služabniki ne govori neposredno kakor je takrat govoril z Jobom. Vseeno pa jih opominja po svoji Besedi in po duhu vodeni organizaciji. Kristjani, ki si prizadevajo za gmotnimi stvarmi, pogosto nimajo ne časa, ne moči, kaj šele želje za redno preučevanje Biblije in obiskovanje vseh shodov, ki jih pripravlja Jehovova organizacija.

Človek, ki ga Bog opominja, se po Knjigi Pregovorov 3:11-18 (EI) zaveda, kako pametno je sprejeti takšen opomin: »Blagor človeku, ki najde modrost, in možu, ki dobi razumnost! Zakaj nje pridobitev je boljša ko pridobitev srebra, in njen sad boljši kot zlato. Dragocenejša je kakor biseri, nobena dragocenost ji ni enakovredna. Dolgo življenje je v njeni desnici, v njeni levici sta bogastvo in čast. Vsa njena pota so prijetna pota, vse njene steze so mirne. Drevo življenja je onim, ki se je oprimejo, kdor jo obdrži, je srečen.«

Bodimo čistega srca in miroljubni

Jezus je rekel, da so srečni tisti, ki so »čistega srca« ter »miroljubni« (Matevž 5:8, 9). Toda kako hitro se v tem pridobitniškem svetu v našem srcu ukoreninijo sebične, morda celo nečiste želje! Če nas ne vodi božanska modrost, zlahka zapademo celo v dvomljivo iskanje finančnih koristi na račun miroljubnega odnosa z našimi bližnjimi! Biblija ne svari brez razloga: »Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Temu so se nekateri vdali in tako krenili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.« (1. Timoteju 6:10, EI)

Hrepenenje po denarju spodbuja sebičnost, ki pestuje nezadovoljstvo, nehvaležnost in pohlep. Da bi se obvarovali takšnega napačnega razmišljanja, se nekateri kristjani pred večjimi finančnimi odločitvami vprašajo: Ali to res potrebujem? Ali potrebujem to drago stvar ali dobro plačano službo, ki mi bo vzela veliko časa, bolj kot milijoni, ki živijo brez tega? Ali ne bi raje bolje izkoristil svoj čas in denar, tako da še več sodelujem v pravem bogočastju, v svetovnem oznanjevanju, ter pomagam ljudem, ki niso tako srečni kot jaz?

Zdržimo

Ena od preizkušenj, ki jih je moral Job prestati, je bila izguba gmotnih dobrin (Job 1:14-17). Njegov zgled odkriva, da je treba zdržati v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Nekateri kristjani morajo prenašati preganjanja; drugi preizkušnje; spet drugi nič kaj zavidanja vredne gmotne razmere. Vendar bo Jehova vsakršno vztrajanje nagradil, saj je krščanski učenec Jakob glede Joba zapisal: »Blagrujemo tiste, ki so vztrajali.« (Jakob 5:11)

Zapostavljanje duhovnih stvari na račun izboljšanja gmotnih razmer se lahko sicer konča s trenutno osvoboditvijo finančnih skrbi, toda ali nam to pomaga ohraniti jasno v mislih trajno rešitev vseh finančnih skrbi pod Božjim kraljestvom? Ali je vredno tako tvegati? (2. Korinčanom 4:18)

Biti srečen zdaj, pa tudi vso večnost

Nekateri ljudje očitno oporekajo temu, kar z Jehovovega stališča osrečuje ljudi. Ker so spregledali veliko pomembnejše daljnosežne prednosti, v ravnanju po Božjih nasvetih ne vidijo takojšnjih osebnih koristi. Niso spoznali, kako ničevo in prazno je zaupati v gmotne dobrine, ki na koncu povsem razočarajo. Biblijski pisatelj je prav vprašal: »Ko se množi imovina, se množe tudi tisti, ki jo uživajo; in kakšen užitek ima posestnik, nego da jo z očmi gleda?« (Propovednik 5:11; glej tudi Propovednik 2:4-11; 7:12.) Kako hitro pozabimo na kakšno stvar, ki smo jo po vsej sili hoteli imeti, nato pa smo jo odložili na police, kjer se na njej samo še nabira prah in nam zapolnjuje prostor!

Pravi kristjan se ne bo nikoli pustil zapeljati miselnosti ,to kar je kupil Janez, moram kupiti tudi jaz‘, saj ve, da se nekoga ne meri po tem, kar ima, marveč po tem, kar je. Pravi kristjan jasno ve, kaj ga zares osrečuje: dober odnos z Jehovom in marljivost v Njegovi službi.

[Slika na strani 20]

Samo gmotne dobrine nas ne morejo trajno osrečiti

[Slika na strani 22]

Biblija pravi: »Srečni so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.«