Si zadovoljen s tem, kar imaš?

ISKANJE sreče je prirojena človeška želja. Ta želja je pravilna in primerna. V človeška srca jo je vsadil Stvarnik. Kot »srečen Bog« želi, da bi bila srečna vsa njegova stvarjenja. (1. Tim. 1:11, NS)

Vendar je vprašanje: kako lahko človek doseže srečo? Ker se danes poudarja materialne udobnosti, izgleda, da veliko ljudi srečo istoveti z materialno posestjo. Če se jih vpraša, ali bi radi vedeli, kako v življenju doseči srečo, pogosto odgovarjajo: ‚Če bi imel denar, bi bil srečen.‘

Prevladovanje takšnega mnenja nas ne bi smelo presenetiti. S pomočjo vseh vrst reklam in propagiranja — vsiljivega ali komaj opaznega — trgovski deli sveta stalno spodbujajo ljudi k večjim nakupom in potrošnji. Ljudi se navaja na mišljenje, da pravzaprav štedijo denar z nakupom novih proizvodov, kljub dejstvu da že imajo enake predmete — čeprav so morda starejši ali drugačne oblike. V Hong Kongu na primer neka reklama spodbuja: »Če že imate velik avto, imejte še tega,« trdnejši model. Druga reklama vprašuje: »Vam sobna hladilna naprava pogoltne veliko energije?« Nato predlagajo: »Zamenjajte jo z napravo večje učinkovitosti ... enkratno.«

Ljudje so delno nezadovoljni tudi zaradi takega bombardiranja s trgovskimi reklamami. Mnogi poskušajo najti načine, kako zaslužiti več denarja, da bi si lahko nakupili več materialnih stvari, misleč, da jim bo to prineslo srečo in varnost, ki bi jo radi. Toda kako pogosto se njihov trud konča v neuspehu in razočaranju! Nekateri si željeno bogastvo pridobivajo na nezakonit način — s krajo, z oboroženimi napadi, prodajo mamil in podobno. To poudarja resničnost biblijskega izreka: »Kdor hiti, da obogati, ne bo brez kazni.« (Preg. 28:20, EI)

Toda nekateri ljudje morda govore: ‚Mar ni res, da so nekateri lahko obogateli, drugi pa ne?‘ Da, v vsaki deželi so takšni, ki so obogateli s težkim delom ali z iznajdljivostjo, čeprav jih je sorazmerno malo. Vendar je mnogo važnejše vprašanje: »Ali so zadovoljni in srečni?« Priznati se mora, da so celo tisti, ki uspešno kopičijo bogastvo, često nezadovoljni, nenehno si želijo še več. Človekov Stvarnik to nagnjenje nepopolnih ljudi dobro pozna. Njegova beseda odločno izjavlja: »Kdor ljubi srebro, ne bo nikoli srebra sit, in kdor ljubi bogastvo, ne dobi nikdar dosti.« (Propov. 5:10) Kako točna je ta izjava!

Stvarnik tudi ve, kakšno škodo in nesrečo lahko prinese materialistični način življenja. Zaradi svoje ljubeče skrbi za človeštvo je dal v svoji besedi veliko nasvetov, ki človeka opominjajo pred to zanko. Če še tako uspešno kopiči materialno bogastvo, je ob svoji smrti prisiljen, da zapusti vse premoženje. Gotovo je jalovo, osredotočiti ves svoj trud na zbiranje bogastva, ki ga je treba zapustiti drugim. To stanje je spretno opisal kralj Salomon z naslednjimi besedami: »Kakor je prišel nag iz telesa matere svoje, prav tako zopet odide in za trud svoj ne vzame še kaj malega ne, kar bi v roki odnesel s seboj.« Zato je imel Modri mož dober razlog, da sklepa: »Pa tudi to je hudo zlo, da mora oditi prav tako, kakor je prišel; in kaj ima dobička od tega, da se trudi za veter?« (Propov. 5:15, 16)

Razen tega tisti, ki jih razjeda želja po bogatenju, pogosto trpijo zaradi bolezni, ki jih izzovejo takšna škodljiva razburjenja, kot so zaskrbljenost, strah in zavist. Salomon, ostri opazovalec življenja v starih časih, je primerno izjavil: »Vrhu tega mora vse svoje dni jesti v temi in ima dosti nejevolje, bolezni in jeze.« Tu gre očitno za bolezni prebavnih organov. (Propov. 5:17) Sodobne medicinske raziskave so potrdile, da negativni občutki lahko škodljivo vplivajo na človekovo telesno zdravje. Mar slabo zdravje ni previsoka cena za materialno bogastvo?

Nebrzdana želja za večjo materialno udobnostjo in posestjo lahko prav tako uniči človeško srečo. Mnogi ljudje na primer delajo čez delovni čas ali si poleg rednega dela vzamejo še dodatne službe, da bi si privoščili razkošje, toda nazadnje so preutrujeni ali prezaposleni, da bi lahko uživali v pridobljenih stvareh. Drugi kupujejo luksuzne predmete ali gredo na draga potovanja, za katera so vzeli posojila, se tako zadolžijo in nakopljejo težka finančna bremena. Mnogi so prišli v stečaj, ker niso mogli zadostiti svojim finančnim obveznostim in tako nakopali bolečino in sramoto sebi in svojim družinam. Če bi bili ti ljudje zadovoljni z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, mar bi povzročili takšno bol in žalost sebi in svojim dragim?

PRAVA SREČA IN ZADOVOLJSTVO

V svoji vzvišeni modrosti človekov Stvarnik pozna pot k pravemu zadovoljstvu in sreči. Po krščanskem apostolu Pavlu ljubeče svetuje: »Je pa velik dobiček pobožnost, združena z zadovoljnostjo ... če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Tim. 6:6—8) Kdor je zadovoljen z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ga ne žene pohlep ali častihlepnost, da bi povečeval svojo materialno posest. Prihranjeni sta mu velika skrb in nesreča, ki ju rodi nezadovoljstvo. Zadovoljen s tem, kar ima, lahko troši svoj čas in moč za stvari, ki so mnogo važnejše in koristnejše kakor materialno bogastvo.

Da bi bili zares srečni, moramo biti v dobrem odnosu z Bogom. To je mogoče samo tedaj, če imamo točno spoznanje o Stvarniku in mu služimo z vsem srcem. Toda nekdo lahko vpraša: ‚Zakaj pa mora biti človek predan Bogu, da bi bil srečen? Mar ni na svetu veliko ljudi, ki sploh niso verni, pa kljub temu izgleda, da materialno napredujejo in imajo vse najboljše?‘ Točno, toda zapomniti si moramo, da je prava sreča globlja od samega ugajanja ali trenutnega ugodja. Vključuje globok občutek zadovoljstva in notranjega miru. Človeku bi naj njegova posest bila v zadovoljstvo, toda kako more biti prepričan, da bo enako užival tudi jutri pri tako negotovem življenju? Celo če je srečen, mar se lahko nekaj, kar ima zelo minljivo osnovo, imenuje prava sreča?

Biblija takole opisuje osebe, ki so menile, da so srečne zaradi svojega materialnega napredka: »Naše žitnice naj bodo polne, bogate vsakovrstnih sadov; naše ovce, tisočkrat rodovitne, naj se desettisočkrat pomnožijo na naših poljih; naša goved naj bo s tovori obložena. Naj ne bo vrzeli v obzidju, ne izgona, ne jadikovanja po naših ulicah. Blagor ljudstvu, ki ima to.« Vendar Biblija zatem poudari večjo srečo: »Blagor ljudstvu, čigar Bog je Jehova.« (Ps. 144:13—15)

Kdor je predan Bogu in je v tesnem odnosu s Stvarnikom, ima globok občutek varnosti in miru, kar je neobhodno za pravo srečo. Takšen ve, da mu je, neglede na to, kakšna nesreča bi ga zadela, zagotovljena Božja ljubeča skrb. (Hebr. 13:5, 6) Ker je Božji služabnik, tudi smiselno živi in ima veliko upanje za bodočnost. Ve, da namerava Najvišji odstraniti sovraštvo in zlobnost, ki sta povzročili na Zemlji toliko bolečin in žalosti. Sedanji sestav stvari bo zamenjan s pravično vladavino, pod katero se ljudje »ne bodo trudili brezuspešno in rodili ne bodo otrok za naglo smrt«, temveč bodo lahko večno uživali sadove svojega dela. (Iza. 65:17—25)

Danes je po vsem svetu na tisoče ljudi, ki prej niso našli sreče v materialnih prizadevanjih, pač pa so dosegli pravo srečo in zadovoljstvo, ko so spoznali resnico Božje besede in pričeli živeti v skladu z njo.

V neki državi jugovzhodne Azije je mladenič iz bogate družine poskušal najti srečo v prizadevanju za politično reformo. To ga je pripeljalo edino v težave z vladajočo oblastjo. Zatem se je obrnil v poslovno življenje in uspel v presenetljivo kratkem času zbrati znaten znesek denarja. Ampak sreča se ga je izognila. Tudi mamila mu niso prinesla zadovoljstva. Končno je v obupu poiskal pomoč pri Jehovinih pričah in kmalu spoznal, da je našel resnico. Po krajšem času intenzivnega preučevanja se je predal Najvišjemu, da bi izvajal njegovo voljo. To je popolnoma spremenilo življenje tega mladega človeka. Ko je razumel, da se lahko resnična sreča doseže samo z nerazdeljenim služenjem Bogu, je postal polnočasni oznanjevalec dobre vesti o Božjem Kraljestvu. Od takrat uživa mnoge blagoslove v svojem novem poklicu, vključno tudi duševno zadovoljstvo, občutil je srečo, kakršne ni našel, ko je težil za materialističnimi cilji.

Da, pravo zadovoljstvo in sreča se lahko doseže samo, če se na materialne stvari gleda s pravilnega gledišča. Čeprav jih je naš ljubeči Stvarnik priskrbel za naše ugodje, one nikakor niso glavni izvor sreče. Dejansko lahko prizadevanje za njimi brez upoštevanja Božje volje vodi samo do izgube sreče. Prava sreča in zadovoljstvo izhajata iz služenja velikemu Stvarniku in izvajanja njegove volje. To nam omogoča, da popolnoma uživamo v Božjem materialnem stvarstvu in dosežemo največjo srečo iz duhovnih stvari.