»Tukaj sem, pošlji mene!«

PRIPOVEDUJE WILFRED JOHN

Z obeh rečnih bregov naju je napadla oborožena burmanska straža. Puške z bajoneti so uperili v naju ter do pasu zabredli v reko in naju obkolili pod mostom glavne ceste.

S TOVARIŠEM sva bila čisto iz sebe. Kaj se je dogajalo? Čeprav nisva razumela njihovega jezika, nama je kmalu postalo jasno, da so naju priprli. Brez kakršnegakoli postopka so naju s samo brisačo okrog pasu odvedli na bližnjo policijsko postajo, kjer naju je zaslišal častnik, ki je znal angleško.

Pisalo se je leto 1941, divjala je druga svetovna vojna in osumljena sva bila sabotaže. Ko sva na častnikovo zadovoljstvo razložila najino krščansko delovanje, nama je rekel, da sva imela srečo, ker sva odnesla celo glavo. Večino osumljencev kar brez zaslišanja postrelijo. Zahvalila sva se Jehovu in resno vzela častnikovo svarilo, naj v prihodnje ne pohajkujeva okrog mostov.

Kako sem se znašel v takšnem položaju v Burmi (zdaj Mjanmar)? To vam bom razložil, še prej pa bi vam rad odkril nekaj dogodkov iz svojega življenja.

Že zgodaj v življenju sem se odločil

V Walesu sem se rodil leta 1917. Ko mi je bilo šest let, smo se s starši in mlajšim bratom preselili na Novo Zelandijo, kjer sem odraščal na očetovi mlekarski farmi. Nekega dne je oče prinesel domov sveženj starih knjig, ki jih je kupil v starinarni. Med njimi sta bila tudi zvezka Studies in the Scriptures, ki ju je izdala biblijska in traktatna družba Watch Tower. Postala sta dragocena last mame, ki je tako kot Timotejeva mati Evnika v meni zbudila željo, da uporabim svojo mladost v službi za Jehovovo kraljestvo. (2. Timoteju 1:5).

Leta 1937 sem bil pred izbiro: ali naj prevzamem očetovo mlekarsko farmo ali naj rečem Jehovu enako kot Božji prerok Izaija: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Izaija 6:8, EI) Bil sem mlad, zdrav in brez obveznosti. Veselil sem se življenja na farmi, ki sem ga dobro poznal. Po drugi strani pa s polnočasno pionirsko službo nisem imel nobenih izkušenj. Kaj bom izbral — delo na farmi ali pioniranje?

Govorniki avstralske podružnice Jehovovih prič so bili pravi vir spodbud. Obiskali so naše kraje na Novi Zelandiji in me spodbudili, naj svojo dragoceno mladost uporabim v Božji službi (Propovednik 12:1). Pogovoril sem se s starši. Strinjali so se, da je modro dati prednost Božji volji. Razmišljal sem tudi o besedah Jezusa Kristusa iz Govora na gori: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:33)

Odločil sem se! Ker takrat na Novi Zelandiji še ni bilo podružnice Jehovovih prič, so me povabili, naj pomagam v avstralski podružnici v Sydneyu. Tako sem se leta 1937 vkrcal na ladjo za Avstralijo, deželo, v kateri sem postal polnočasni služabnik Boga Jehova.

,Le kaj bom delal?‘ sem se spraševal. Ali pa je to sploh pomembno? Saj sem rekel Jehovu: ,Tukaj sem. Uporabi me po svoji volji.‘ Tako sem dve leti pomagal izdelovati gramofone, s katerimi so v tistih časih Jehovove priče stanovalcem predvajale posnetke biblijskih govorov. Vendar sem se v podružnici predvsem izučil za delo v skladišču literature.

V Singapurju

Leta 1939 so me poslali na Daljni vzhod, kjer naj bi skrbel za Družbino skladišče v Singapurju. To skladišče je bilo nekakšno središče za sprejem literature iz Avstralije, Velike Britanije ter Združenih držav Amerike in odpošiljanje v mnoge azijske države.

Singapur je bil mnogojezično mesto, stičišče evropske in orientalske kulture. Ljudje so se sporazumevali v malajščini in če je hotel tujec oznanjevati od vrat do vrat, se je moral naučiti tega jezika. S seboj smo nosili oznanjevalske kartice v mnogih jezikih. Na njih je bila natisnjena kratka predstavitev kraljestvenega sporočila.

Najprej sem se na pamet naučil kratko predstavitev z oznanjevalske kartice v malajščini in nato postopoma večal svoj besedni zaklad v tem jeziku. Vendar smo nosili s seboj tudi literaturo v mnogih drugih jezikih. Za indijsko prebivalstvo smo imeli naše izdaje v bengalščini, gudžaratiju, hindijščini, malajščini, tamilščini in urdujščini. Srečanje z ljudmi tako raznolikih jezikovnih skupin je bila zame nova izkušnja.

Dobro se še spominjam zastrašujoče vesti v septembru 1939, da je v Evropi objavljena vojna. Skrbelo nas je: ,Ali se bo razširila in prizadela tudi Daljni vzhod?‘ Zdelo se mi je, da je to uvod v Harmagedon — po mojem mnenju ravno ob pravem času! Zadovoljen sem bil, da sem mladost povsem pravilno izkoristil.

Poleg tega, da sem delal v skladišču, sem tudi oznanjeval in sodeloval na občinskih shodih. Vodili smo biblijske pouke in nekaj posameznikov se je odzvalo ter se krstilo. Odpeljali smo jih na bližnjo obalo in jih potopili v toplo vodo singapurskega pristanišča. Odločili smo se celo, da bomo imeli zbor, ter interesentom neupadljivo razdelili vabila. Na naše veliko veselje nas je bilo na zboru kakšnih 25. Mislili smo, da je to naš zadnji zbor pred Harmagedonom.

Vojna je zelo otežila komunikacijo med Družbinimi podružnicami. Tako je denimo do našega singapurskega skladišča pricurljala skopa novica, da se bodo z neznano ladjo ob neznanem času v Singapurju ustavili trije nemški pionirji na poti v neznan kraj. Nekaj tednov zatem so zares prišli in z njimi smo preživeli deset nepozabnih ur. Čeprav nam je jezik povzročal preglavice, smo lahko razbrali, da so namenjeni na dodeljeno področje v Šanghaju.

Pošljejo me v Šanghaj

Leto zatem so tudi mene poslali v Šanghaj. Nobenega naslova nisem imel, samo številko poštnega predala. Potem ko so me na pošti temeljito navzkrižno zaslišali, da bi preverili mojo identiteto, so mi dali naslov Družbine podružnice. Tam pa mi je kitajski stanovalec povedal, da se je podružnica preselila neznano kam.

,Kaj naj naredim?‘ sem se spraševal. Na tihem sem se pomolil za vodstvo. Pogledal sem naokrog in v oči so mi padli trije moški, nekoliko višji od ostale množice, pa tudi nekoliko drugačne zunanjosti. Videti so bili kot trije Nemci, ki so se za nekaj bežnih ur ustavili v Singapurju. Odhitel sem za njimi.

»Oprostite prosim,« sem razburjen zajecljal. Ustavili so se in me boječe ter vprašujoče pogledali. Vprašal sem: »Singapur. Jehovove priče. Se me spomnite?«

Čez nekaj trenutkov so odgovorili: »Ja! Ja! Ja!« Skočili smo si v objem in od veselja so mi v oči stopile solze. Le kako se je primerilo, da je v milijonski množici ta trojica šla mimo mene ravno ob pravem času? Preprosto sem se zahvalil: »Hvala ti, Jehova!« Takrat smo bili v Šanghaju edine Priče tri kitajske družine, trije Nemci in jaz.

Hongkong in potem Burma

Po nekajmesečnem delovanju v Šanghaju so me poslali v Hongkong. Ker pionirju, ki bi moral delovati z menoj, ni uspelo priti iz Avstralije, sem ostal sam. Tako sem bil edina Priča v koloniji. Zopet sem se moral spomniti, da sem rekel Jehovu: »Tukaj sem, pošlji mene!«

Oznanjal sem predvsem med angleško govorečimi Kitajci, vendar sem pogosto naletel na težave ob vhodu v stanovanjske zgradbe, saj so vratarji znali samo kitajsko. Zato sem se naučil nekaj kitajskih besed v dveh najbolj razširjenih dialektih. Uspelo je! Stopil sem k vratarju, mu dal svojo vizitko in spregovoril nekaj besed v kitajščini. Običajno me je potem spustil v hišo.

Ko sem nekoč obiskal šolo, sem upal, da bom s tem postopkom prišel do ravnatelja. V avli me je srečala mlajša učiteljica. Sledil sem ji skozi nekaj učilnic in se zahvalil za spoštljiv pozdrav učencev ter se pripravil na sprejem pri ravnatelju. Učiteljica je potrkala, odprla vrata ter stopila vstran in mi namignila, naj vstopim. Na moje veliko presenečenje me je vljudno pospremila do stranišča! Videti je bilo, da ni dobro razumela moje kitajščine in kot mi je kasneje povedal ravnatelj, me je zamenjala za sanitarnega inšpektorja.

Po štirimesečnem delovanju me je hongkonška policija obvestila, da so naše oznanjevanje prepovedali in da moram zato z njim prenehati; ali pa me bodo izgnali iz države. Odločil sem se za izgon, saj so mi s tem ostala odprta vrata za oznanjevanje kje drugje. Med bivanjem v Hongkongu sem razdelil 462 knjig in pomagal dvema človekoma, da sta postala oznanjevalca.

Iz Hongkonga so me poslali v Burmo. Tu sem pioniral in pomagal v skladišču v Rangunu (zdaj Yangon). Eno najzanimivejših doživetij je bilo oznanjevanje po mestih in vaseh, raztresenih vzdolž glavne ceste med Rangunom in Mandalayem ter nasproti kitajskega obmejnega mesta Lashio. S pionirskim tovarišem sva se omejila na angleško govorečo skupnost in pridobila več sto naročnin na Tolažbo (zdaj revija Prebudite se!). Sicer pa je glavna cesta iz Ranguna v Mandalay znana kot burmanska pot, po kateri so na Kitajsko pošiljali ameriško vojaško pomoč.

Ker sva pešačila po do gležnja segajočem blatu, sva si pogosto zaželela poštene kopeli. To je pripeljalo do neljubega dogodka, o katerem sem vam pripovedoval na začetku, ko so naju namreč med kopanjem v reki pod mostom prijeli. Kmalu zatem so naju vojaški spopadi in bolezen prisilili, da sva se vrnila v Rangun. V Burmi sem ostal vse do leta 1943, ko sem se zaradi širjenja vojnih spopadov moral vrniti v Avstralijo.

Spet v Avstraliji

Medtem so v Avstraliji prepovedali delovanje Jehovovih prič. Vendar so prepoved kmalu preklicali in sčasoma sem dobil vabilo, naj pridem delat v podružnico. Kasneje leta 1947 sem se poročil z Betty Moss, ki je delala v Družbini podružnici v Avstraliji. Bettyni starši so bili pionirji, zato so Betty in njenega starejšega brata Billa spodbujali, naj si za poklic izbereta pioniranje. Betty je pričela pionirati pri 14-ih letih, na dan, ko je končala šolo. Prepričan sem bil, da sva za skupaj, saj je tudi ona rekla Jehovu: »Tukaj sem. Pošlji me!«

Leto dni po poroki so me povabili, naj kot potujoči nadzornik obiskujem občine Jehovovih prič. Delovanje na grmičastem avstralskem področju je bil pravi podvig. Nenadne krajevne poplave so nama pogosto oteževale potovanje, še posebej po spolzkih blatnih cestah. Poletne temperature so se povzpele tudi do 43° C v senci. Ker sva živela v platnenem šotoru, je bila za naju poletna pripeka domala neznosna, zime pa ostre.

Veselil sem se tudi v službi območnega nadzornika. Takrat sta bili v Avstraliji samo dve območji. V enem je deloval Donald MacLean, v drugem pa jaz. Potem sva si ju zamenjala. Navdušena sva, ko bereva o občinah, ki so zdaj tam, kjer sva nekoč delovala. Prav gotovo je seme biblijske resnice vzklilo in obrodilo!

Nazaj tja, kjer se je vse skupaj začelo

Leta 1961 sem imel prednost obiskovati prvi razred Gileadske misijonarske šole po njeni preselitvi v Brooklyn, New York. V to šolo so me sicer že prej povabili, vendar se iz zdravstvenih razlogov nisem mogel odzvati. Po opravljenem desetmesečnem tečaju so me poslali na Novo Zelandijo.

Tako sva od januarja 1962 z Betty na Novi Zelandiji. Pogosto se to deželo omenja kot enega od pacifiških biserov. Zaradi teokracije sem vesel, da sem deloval v okrajni in območni službi. Zadnjih štirinajst let, od aprila 1979, z ženo delava v novozelandski podružnici.

Z Betty sva že med sedemdesetletniki, skupaj imava 116 let neprekinjene polnočasne kraljestvene službe. Betty je pričela pionirati januarja 1933, jaz pa aprila 1937. Srečna sva, ko vidiva, kako najini duhovni otroci in vnuki delajo to, kar sva v mladosti delala že midva, namreč, poslušajo nasvet iz Propovednika 12:1: »In spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje.«

Veseliva se prednosti, da sva vse življenje posvetila oznanjevanju dobre vesti o Božjem kraljestvu in pridobivanju učencev, kot je to zapovedal naš Gospod Jezus Kristus (Matej 24:14; 28:19, 20). Vesela sva tudi, da sva se odzvala na Božje vabilo, tako kot se je že pred davnimi časi Izaija: »Tukaj sem, pošlji mene!«