Od mladosti zaupam v Jehova

PO PRIPOVEDI BASILA TSATOSA

Bilo je leta 1920; arkadsko gričevje na prelepem Peloponezu v Grčiji, jaz pa sem težko bolan ležal v postelji. Zbolel sem za špansko gripo, ki je takrat pustošila po svetu.

VSAKIČ ko je v cerkvi zazvonilo, sem vedel, da je padla nova žrtev. Ali bom jaz naslednji? Na srečo sem se pozdravil, milijoni pa se niso. Čeprav sem bil takrat star komaj osem let, se te strašne izkušnje še živo spominjam.

Prvi duhovni koraki

Kmalu zatem nam je umrl dedek. Spomnim se, da sva bila s sestrico po pogrebu na balkonu in da je k nama pristopila mama. Verjetno je hotela ublažiti najino žalost, zato je tiho rekla: »Ah otroka, vsi se moramo postarati in umreti.«

Čeprav je to dejala zelo nežno, sem postal žalosten. ,Kako žalostno! Kako nepravično!‘ sem si mislil. Oba s sestro pa sva se razveselila, ko je mama nadaljevala: »Ko se vrne Gospod, bo obudil mrtve, in nič več ne bomo umirali!« To je bila tolažba!

Od takrat me je zelo zanimalo, kdaj bo prišel ta srečni čas. Vprašal sem veliko ljudi, pa mi nihče ni znal povedati, poleg tega pa je bilo videti, da tak pogovor nikogar ne zanima.

Ko sem bil star približno 12 let, je oče od svojega brata iz Amerike dobil knjigo. Njen naslov je bil Harfa Božja, izdala jo je Watch Tower Bible and Tract Society. Pregledal sem kazalo in kar zažarel, ko sem opazil poglavje Vrnitev našega Gospoda. Prebral sem ga na mah, toda bil sem razočaran, ker ni nikjer pisalo, katerega leta se bo Gospod vrnil. No, v knjigi pa je vendarle pisalo, da ta čas ni daleč.

Potem sem šel v gimnazijo in se zakopal v učenje. Stric iz Amerike nam je kdaj pa kdaj še vedno poslal nekaj Stražnih stolpov in rad sem jih prebral. Redno sem tudi obiskoval nedeljsko šolo, kamor je večkrat prišel škof in nam govoril.

Neke nedelje je bil škof zelo razburjen in nam je rekel: »Obiskovalci zasipavajo naše mesto s krivoversko literaturo.« Potem je vzel v roko primerek Stražnega stolpa in zakričal: »Če kdo doma najde takšne časopise, naj jih prinese v cerkev, da jih bom sežgal.«

Njegov ton glasu me je motil, še bolj pa njegova maščevalnost. Zato nisem hotel ubogati njegovega ukaza. Vseeno sem pisal stricu in ga zaprosil, naj mi izdaj Watch Towerja ne pošilja več. Še vedno pa sem razmišljal o Kristusovi vrnitvi.

Postajam duhovno lačen

Ko so prišle poletne počitnice, sem vzel v roke kovček in vanj zložil oblačila. Na dnu pa sem našel tri knjižice družbe Watch Tower. Ne vem, kako da jih prej nisem opazil. Ena je imela naslov Kje so mrtvi.

,To pa mora biti zanimivo,‘ sem pomislil. Na škofovo opozorilo sem se sicer spomnil, toda vseeno sem se odločil, da knjižice preberem. V njih sem hotel najti napake. Vzel sem svinčnik in začel skrbno iskati. Na moje presenečenje pa je vse v knjižicah bilo videti pametno in v vsakem stavku je bil kakšen svetopisemski citat, tako da je bralec vsebino lahko preveril v Bibliji.

Ker nismo imeli Biblije, sem se spraševal, ali niso citirani stavki morda napačno predstavljeni, da bi ustrezali namenu piscev. Tako sem pisal stricu in ga zaprosil, naj mi pošlje Biblijo. Takoj mi jo je poslal. Dvakrat sem jo prebral, in čeprav mnogih reči nisem razumel, sta me pritegnila Danielova knjiga in Razodetje. Rad bi bil razumel njune napovedi, pa ni bilo nikogar, ki bi mi lahko pomagal.

Leta 1929 sem pustil šolo in nedolgo zatem mi je stric iz Amerike spet poslal nekaj Stražnih stolpov. Vse rajše sem jih bral, zato sem ga prosil, naj mi jih redno pošilja. O upanju, za katerega sem zvedel iz teh revij sem začel govoriti tudi drugim. Potem pa se je moje življenje korenito spremenilo.

Duhovni napredek v Burmi

Materini bratje so se preselili v Burmo (zdaj Mjanmar), in družina se je odločila, da bi bilo za mojo razgledanost dobro, da grem z njimi, poleg tega pa bi se mi morda ponudile poslovne priložnosti. Vzhod me je vedno navduševal, zato sem rade volje šel. V Burmi sem še vedno dobival Stražni stolp od strica, toda nikoli se nisem srečal s Preučevalci Biblije, kakor so se tedaj imenovale Jehovove priče.

Nekega dne sem v Stražnem stolpu našel naročilnico za knjigo Light, dva zvezka, ki sta pojasnjevala Razodetje. Bil sem navdušen. Zraven tega sem še izvedel, da delo Preučevalcev Biblije v Burmi nadzoruje indijska podružnica družbe Watch Tower v Bombayu. Takoj sem naročil knjigi Light ter zaprosil, naj Preučevalci Biblije iz Indije pošljejo koga oznanjevat v Burmo.

Knjige sem nemudoma dobil po pošti, čez dober teden pa so me obiskali burmanski Preučevalci Biblije. Bil sem vesel, ko sem zvedel, da imajo tudi v mojem kraju, v Rangunu (zdaj Yangon) majhno skupino. Povabili so me k rednemu preučevanju Biblije pa tudi na oznanjevanje po hišah. Od začetka nisem bil ravno navdušen, toda kmalu sem se navadil biblijsko spoznanje deliti z budisti, hindujci, muslimani, pa tudi s kristjani; to delo mi je postalo veselje.

Indijska podružnica je zatem poslala v Rangun dva polnočasna služabnika (pionirja), Ewarta Francisa in Randalla Hopleya. Po rodu sta bila oba iz Anglije, vendar sta že več let delala v Indiji. Zelo sta me spodbudila, in 1934. leta sem svojo predanost Jehovu potrdil s krstom.

Pogumna Priča

Sčasoma je indijska podružnica poslala v Burmo še več pionirjev. Dva med njimi, Claude Goodman in Ron Tippin, sta na železniški postaji oznanjevala postajnemu načelniku, Sydneyu Cootu. Vzel je knjige, jih prebral in pisal svoji že poročeni sestri, Daisy D’Souza, v Mandalay. Tudi njo so knjige pritegnile in je zaprosila za več primerkov.

Daisy, sicer katoličanka, je bila izjemno pogumna. Začela je obiskovati sosede in jim govoriti o rečeh, ki se jih je naučila. Ko jo je obiskal župnik in jo vprašal, zakaj ne hodi več v cerkev, mu je pokazala, da Biblija ne podpira naukov, ki jih on uči, na primer peklenskega ognja.

Na koncu jo je vprašal: »Vsa leta sem jim govoril o ognjenem peklu, kako naj jim zdaj rečem, da ga ni? Nikogar ne bo več v cerkev.«

»Če ste pošten kristjan,« je odgovorila Daisy, »jim boste povedali resnico ne glede na posledice.« Zatem je še dodala: »Če ne boste vi, bom jaz!« Naredila je tako.

Dick in Daisy ter njuni starejši hčerki so se krstili v Rangunu takrat kakor jaz. Čez tri leta, leta 1937, sem se poročil z njuno drugo hčerjo, Phyllis.

Beg v Indijo

Med drugo svetovno vojno je Burmo zasedla japonska vojska in 8. marca 1942 je Rangun padel. Tuji civilisti so morali nemudoma v Indijo. Več sto jih je skušalo zbežati skozi džunglo, toda mnogi so na poti umrli. Po naključju sem poznal dežurnega uslužbenca na uradu za evakuacijo in tako sem lahko rezerviral karti za eno od zadnjih tovornih ladij, ki so iz Ranguna odplule proti Kalkuti. Tako na hitro pustiti hišo in skoraj vse imetje je bilo za vse nas v Burmi žalostna izkušnja. Burma je bila pod japonsko okupacijo od 1942. do 1945. leta.

Ko sva prišla v Indijo, sva imela zelo malo denarja in službe ni bilo lahko najti. To je preskusilo najino vero. Srečal sem britanskega uradnika in ta mi je ponudil dobro plačano civilno službo, toda spadala je v vojaški sistem. Z Jehovovo pomočjo sem lahko odklonil to delo in ohranil čisto krščansko vest (Izaija 2:2-4). Tudi drugače sva občutila Jehovovo ljubečo roko.

Naselila sva se v glavnem mestu Indije New Delhiju, kjer je bilo skorajda nemogoče najti stanovanje. Prav v centru sva našla prostorno stanovanje. Imelo je veliko dnevno sobo s posebnim vhodom in ta soba je bila naslednjih pet let kraljestvena dvorana za delhijsko občino Jehovovih prič. Ker pa so bile vse izdaje Družbe prepovedane že leta 1941, nismo mogli dobiti biblijske literature.

Preklic prepovedi

Neke nedelje 1943 so obiskovalci delhijskih cerkva dobili letak, ki ga je podpisalo 13 duhovnikov različnih cerkev. Na njem je pisalo: »MEŠČANI DELHIJA, VARUJTE SE JEHOVOVIH PRIČ.« Besedilo nas je obtoževalo, da je naše delovanje v Indiji prepovedano zaradi političnih razlogov.

Z dovoljenjem podružnice v Bombayu smo hitro natisnili in razdelili letak, ki je razgaljal duhovščino. Besedilo je bilo ostro. Ker sem bil predsedujoči nadzornik, je bilo na dnu letakov natisnjeno moje ime in naslov. Ko sva z Margrit Hoffman delila letake, naju je policija aretirala in zaprla. Kmalu so naju proti kavciji izpustili.

Margrit je pozneje na oznanjevanju srečala Sira Srivastava, znanega ministra v kabinetu indijskega podkralja. Gostoljubno jo je sprejel in med pogovorom mu je omenila, da je naša literatura v Indiji po krivici prepovedana. Istega dne je Margrit po naključju srečala tudi parlamentarca iz države Madras. V mestu je bil zaradi zasedanja parlamenta. Omenila mu je krivičnost prepovedi naše literature in obljubil ji je, da bo na zasedanju parlamenta postavil to vprašanje.

Takrat sem delal kot fizioterapevt v lokalni bolnišnici. Sir Srivastava se je prav takrat poškodoval in bolnišnica me je poslala pogledat, ali bi mu morda pomagala fizioterapija. Odkril sem, da je Sir Srivastava družaben človek, in ko sva kramljala, sem mu mimogrede povedal, da so naju z gospodično Hoffman na temelju kavcije izpustili iz zapora. Pojasnil sem mu, da sva bila zaprta zaradi pritiska duhovščine, češ da je naša literatura prepovedana zaradi političnih razlogov, in mu povedal, da se v resnici sploh ne mešamo v politiko. Dejal sem še, da je naš podružnični predstavnik Edwin Skinner že večkrat zaprosil za pogovor, da bi pojasnil naše gledišče, pa je bila prošnja vedno zavrnjena.

Čez nekaj dni mi je Sir Srivastava povedal: »Čez par dni bo gospod Jenkins [vladni uradnik, ki ni bil naklonjen našemu delu] upokojen, njegovo delo bo prevzel Sir Francis Mudie. Recite gospodu Skinnerju, naj pride, in jaz ga bom seznanil s Sir Francisom.«

Sir Srivastava je organiziral srečanje, kakor je bil obljubil. Sir Francis Mudie je bratu Skinnerju dejal: »Nič vam ne morem obljubiti, bom pa preiskal zadevo.« Ker naj bi bilo zasedanje parlamenta čez nekaj dni, je brat Skinner ostal v mestu, da vidi, kaj se bo zgodilo. Parlamentarec iz Madrasa je držal besedo; vstal je in vprašal: »Ali je prav, da so izdaje Watch Tower Bible and Tract Societyja prepovedane zaradi političnih vzrokov?«

»Ne, prepoved je bila sprejeta iz preventivnih razlogov,« je odgovoril Sir Francis Mudie, »vlada pa se je zdaj odločila, da prepoved prekliče.«

Kako vesela novica je bila to za nas! Čez en teden je podružnica v Bombayu dobila pismo, ki je potrjevalo preklic prepovedi.

Nazaj v razdejano Burmo

Po drugi svetovni vojni je Britanija ponovno prevzela upravo nad Burmo in nekaj mesecev pozneje se nas je deset Prič vrnilo v Rangun. Veseli smo bili, da smo spet videli peščico krajevnih prič, ki so med vojno ostale tam. Država je bila v težkem položaju. Javne službe, tudi elektrika in javni prevoz, niso delovale. Zato smo od vojske kupili džip in z njim vozili ljudi na shode, ki smo jih organizirali kmalu po naši vrnitvi.

Interesent nam je ponudil parcelo in s pomočjo prijaznih sosedov smo postavili precejšnjo kraljestveno dvorano. Med debele bambusove kole smo napeli bambusove rogoznice, streho pa prekrili s slamo. Tukaj sta aprila 1947 Nathan H. Knorr, tedanji predsednik družbe Watch Tower, in njegov tajnik Milton G. Henschel, imela predavanja med svojim obiskom Ranguna. Takrat je bilo v celi Burmi 19 Prič. Toda na javno predavanje brata Knorra v New Excelsior Theatru je prišlo 287 ljudi!

Nastanitev v Avstraliji

Četrtega januarja 1948 je Burma postala neodvisna od Velike Britanije in večina Evropejcev je menila, da je najboljše, če se izselijo. S Phyllis sva o tem razmislila v molitvi in se odločila, da se s hčerko preselimo v Avstralijo. Naselili smo se v Perthu, glavnem mestu Zahodne Avstralije.

Oditi iz Burme, in to za zmeraj, je bilo za nas zelo težko. Občasno smo slišali kakšno novico o naših dragih v Burmi in veselili smo se, da je v tej državi delo Kraljestva stalno napredovalo.

V zadovoljstvo nama je bilo, da sva od leta 1978 lahko štiri leta služila vsem grškim občinam v večjih avstralskih mestih. To je pomenilo veliko potovanja, saj je od zahodne do vzhodne obale te velike dežele 4200 kilometrov. Podnebje se po zveznih državah zelo razlikuje, to pa je tudi povzročilo, da sva sčasoma postala bolehna. Zato sva se spet naselila v Perthu, kjer sem starešina v eni od 44 mestnih občin.

Z leti mi je vid opešal in zdaj težko berem. Kljub zdravstvenim težavam pa sva z ženo po srcu še zmeraj mlada. Z zaupanjem pričakujeva srečni dan, ko bodo vsi, ki se bojijo Jehova, videli sonce njegove naklonjenosti »in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi, in izhajali boste [bomo] in skakali kakor pitana teleta« (Malahija 4:2).a

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 24]

Moja družina z bratoma Henschlom in Knorrom v Burmi (Mjanmaru) leta 1947

[Slika na strani 25]

Basil Tsatos z ženo Phyllis v Avstraliji