Zakaj nergač ni srečen

V NEKAJ tednih se je zmagoslavje spremenilo v obup. Prvotno slavje Izraelcev nad nedavno osvoboditvijo iz egiptovskega suženjstva se je izprevrglo v dlakocepsko godrnjanje nad hrano. Ta nezadovoljen narod je že dober mesec po odhodu iz Egipta trdil, da bi raje sužnjeval, kot prenašal tegobe življenja v pustinji. V naslednjih mesecih je zaradi pritoževanja povsem splahnela njihova odločnost, da poslušajo Jehova. Ta rod se ni mogel več nadejati vstopa v Obljubljeno deželo (2. Mojzesova 16:1-3; 4. Mojzesova 14:26-30).

Seveda pa pritoževanje ni omejeno samo na enega človeka ali eno generacijo. Kdo se kdaj pa kdaj ne pritožuje nad delom, hrano, vremenom, otroki, sosedi ali draginjo? Videti je, da nas že sama človeška nepopolnost rine v pritoževanje (Rimljanom 5:12; Jakob 3:2).

Zakaj se tako radi pritožujemo? Morda smo žalostni, razočarani ali pa bolni. Morda s pritoževanjem damo duška svoji malodušnosti, ali pa hočemo posredno reči: »To bi jaz bolje naredil!« Včasih pritožbe podžgejo osebnostne razlike. Morda je bila komu storjena krivica.

Zgornji zgled Izraelcev odkriva, da je stalno pritoževanje škodljivo, neglede na vzrok. Človeku lahko pritoževanje preide v navado, mrmrati prične celo nad tem, zakaj je treba kaj opraviti tako, kot Jehova to zahteva. Zakaj je to nevarno? Kako se prav lotiti upravičene pritožbe?

Upravičene pritožbe

Če ne gre za hudo krivico, bi se morali najprej vprašati, ali jo lahko iz ljubezni spregledamo? Morda se nad nekom upravičeno pritožujemo, morda celo nad sovernikom. Morda je bil z nami neprijazen in nepravičen. Ali se bodo stvari spremenile na boljše, če se bomo pred drugimi pritoževali nad brezobzirnim vedenjem? Kakšen odziv nam svetuje Biblija? V Listu Kološanom 3:13 piše: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« Celo če bi bila pritožba povsem upravičena, Sveto pismo priporoča, da stvar odpustimo, namesto da se pritožujemo (Matevž 18:21, 22).

Kaj pa če je zadeva preresna, da bi jo spregledali? Morda obstajajo tehtni razlogi za pritoževanje. Ko je utemeljeno »vpitje zoper« (EI) Sodomo in Gomoro prišlo do Jehova, je ukrepal in razrešil sramotno stanje teh dveh propadajočih mest (1. Mojzesova 18:20, 21). Do drugega upravičenega pritoževanja je prišlo kmalu po binkoštih 33. leta n.š. Ko so vdovam v stiski razdeljevali hrano, so bili bolj naklonjeni hebrejskogovorečim vdovam. Razumljivo, da so se zaradi tega grškogovoreče vdove pritoževale. Ko so za pritožbe izvedeli apostoli, so hitro organizirali skupino odgovornih mož, ki je odpravila težave (Dejanja apostolov 6:1-6).

Postavljeni krščanski starešine morajo danes podobno hitro ukrepati, ko izvejo za resne stvari. Knjiga pregovorov 21:13 piše: »Kdor si maši ušesa pred vpitjem siromaka, bo tudi sam vpil, a nihče ga ne usliši.« Namesto da starešine nočejo poslušati upravičenih pritožb, naj z razumevanjem prisluhnejo. Po drugi strani pa bi morali sodelovati s starešinami, tako da se o resnih pritožbah pogovorimo z njimi, ne pa da se pritožujemo vsakemu, ki nas je pripravljen poslušati.

Večina od nas mora odkrito priznati, da so trenutki, ko nas človeška nepopolnost navede, da se pritožujemo povsem brez potrebe. Podrobnejši pregled vedenja Izraelcev v pustinji nam bo pomagal uvideti nevarnost, ki grozi, če dovolimo, da se občasno godrnjanje sprevrže v stalno pritoževanje.

Kako na pritoževalce gleda Bog

Izraelsko mrmranje nad zalogami hrane odkriva svojevrstni nevarnosti pritoževanja. Najprej, pritoževanje je nalezljivo. Pripoved govori, da je »mrmrala . . . vsa občina sinov Izraelovih zoper Mojzesa in Arona v puščavi« (2. Mojzesova 16:2). Verjetno so se na začetku le nekateri pritoževali nad pomanjkanjem hrane, kmalu pa so to počeli vsi.

Drugič, pritoževalec pogosto problem napihne. Tako so Izraelci denimo trdili, da bi bilo boljše, če bi ostali v Egiptu, kjer so imeli kruha in mesa, kolikor so hoteli. Pritoževali so se, da so bili odvedeni v pustinjo, da bi od lakote umrli (2. Mojzesova 16:3).

Ali je bilo stanje teh Izraelcev res tako kritično? Verjetno je zaloga hrane počasi kopnela, vendar je Jehova to vedel in ob pravem času priskrbel mano, da bi zadovoljil njihovim telesnim potrebam. Njihovo pretirano pritoževanje je odkrivalo, da ne zaupajo v Boga. V Egiptu so se nad težkimi razmerami upravičeno pritoževali (2. Mojzesova 2:23). Ko pa jih je Jehova osvobodil iz suženjstva, so se pričeli pritoževati zaradi hrane. To je bilo neupravičeno mrmranje. Mojzes jih je svaril: »Ne zoper naju je mrmranje vaše, ampak zoper GOSPODA.« (2. Mojzesova 16:8)

Izraelci so se stalno pritoževali. Po enem letu celo nad mano (4. Mojzesova 11:4-6). Kmalu zatem so se zaradi slabega poročila desetih od dvanajstih izraelskih oglednikov razširile govorice, kako nevarno da je osvajanje Obljubljene dežele. Ljudje so šli tako daleč, da so rekli: »O da bi bili umrli v deželi Egiptovski ali da bi poginili v tej puščavi!« (4. Mojzesova 14:2) Kakšno pomanjkanje cenjenja! Ne preseneča, da je Jehova rekel Mojzesu: »Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? in doklej ne bodo verovali v me?« (4. Mojzesova 14:11) Ti nehvaležni pritoževalci so bili obsojeni na štiridesetletno tavanje po pustinji, dokler ni vsa generacija pomrla.

Apostol Pavel nas je spomnil nanje. Sokristjane je svaril, naj nikoli ne postanejo kot tisti Izraelci, ki so pričeli godrnjati in so pomrli v pustinji (1. Korinčanom 10:10, 11). Jasno je, da neupravičeno mrmranje in pritoževanje slabi vero in povzroči, da nam Jehova ni več naklonjen.

Vendar je Jehova potrpežljiv s tistimi svojimi služabniki, ki se morda včasih pritožijo nad razmerami, ki jim jemljejo pogum. Elija je moral zbežati na goro Horeb, ker ga je preganjala hudobna kraljica Jezabela. Prepričan je bil, da ne bo več prerokoval. Zmotno je domneval, da je edini Jehovov častilec, ki je ostal v deželi. Da bi Bog Eliju okrepčal vero, mu je najprej odkril svojo božansko moč. Potem pa mu je povedal, da je v Izraelu še 7000 zvestih Jehovovih služabnikov in da ga čaka veliko dela. Elija je pozabil na svoje pritoževanje in z novimi močmi nadaljeval delo (1. kraljev 19:4, 10-12, 15-18). Krščanski starešine pokažejo preudarnost, če se z zvestimi pogovorijo, jih potolažijo ter jim pomagajo uvideti, kakšno vlogo imajo pri izpolnjevanju Božjih namer (1. Tesaloničanom 5:14).

Premagati pritoževanje

Kako premagati pritoževanje? Kdor ve, kako zelo škodi tobak telesu, ima močan razlog, da neha kaditi. Če razumemo razloge, zakaj je pritoževanje škodljivo, nas bo to spodbudilo, da se bomo nehali pritoževati.

Kako nekomu koristi, če premaga pritoževanje? Kdor se izogiba pritoževanja, je v pomembni prednosti, saj lahko gleda na stvari bolj objektivno in tako kot Sveto pismo. Pritoževalec si le redko vzame čas za premislek, kako na stvar gleda Jehova. Izraelski nergači so pozabili, da jih je Bog Jehova osvobodil iz suženjstva in čudežno razdelil vode Rdečega morja. Negativno razmišljanje jih je zaslepilo, da niso videli Božje moči, pa še radosti jih je oropalo. Rezultat: niso več zaupali v Jehova.

Poleg tega človek, ki lahko objektivno presodi svoje probleme, uvidi, kdaj si je težave nakopal sam, ker ga je pač kaj polomil. Najbrž napake ne bo več ponovil. Jeremija je svaril Izraelce, naj se ne pritožujejo nad nadlogami, ki so jih pestile po razrušenju Jeruzalema. Trpeli so zaradi svojih grehov, to so morali razumeti, da bi se pokesali in se vrnili k Jehovu (Žalostinke 3:39, 40). Tudi učenec Juda je grajal ,brezbožneže‘, ki so se uprli Jehovovemu vodstvu in ,godrnjače, ki so tožili nad svojo usodo‘ (Juda 3, 4, 16, Jere, Pečjak, Snoj).

Modri kralj Salomon je nekoč opazil: »Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši.« (Pregovori 17:22) Pritoževanje nas čustveno siromaši in nam jemlje veselje. Odseva črnogledost, ne pa optimizma. Kdor se nauči razmišljati in govoriti o tem »karkoli je hvale vredno« (JPS), ima veselo srce, pa tudi počuti se boljše (Filipljanom 4:8).

Prav gotovo bomo imeli več od življenja, če bomo pri ljudeh iskali vrline in ne slabosti. Poživilo nas bo, če bomo v težkih trenutkih ohranili vedrost in ne bomo godrnjali nad svojimi težavami. Celo preizkušnje nam lahko prinesejo veselje, če gledamo nanje kot na priložnost za krepitev vere in utrjevanje vztrajnosti (Jakob 1:2, 3).

Vredno si je tudi zapomniti, da z mrmranjem ne škodimo samo sebi. S stalnim pritoževanjem lahko oslabimo vero drugih. Slabo poročilo desetih izraelskih oglednikov je navedlo ves narod, da je gledal na osvajanje Obljubljene dežele kot na brezupno dejanje (4. Mojzesova 13:25-14:4). Zopet drugič je Mojzesa neprestano mrmranje ljudstva tako potrlo, da je prosil Jehova, naj mu vzame življenje (4. Mojzesova 11:4, 13-15). Če o stvareh govorimo spodbudno, lahko drugim okrepimo vero in jih razveselimo (Dejanja apostolov 14:21, 22).

Čeprav nas mika, da bi se pritoževali čez sodelavce, prijatelje in družino ali celo občinske starešine, Jehova od nas pričakuje, da ,imamo iskreno ljubezen med seboj‘. Takšna ljubezen nas navaja, da napake drugih spregledamo, ne pa da jih obešamo na veliki zvon (1. Petrov 4:8). Na srečo Jehova ve, da smo samo prah in zato ne gleda na naše napake (Psalm 103:13, 14; 130:3). Če bomo skušali ravnati po njegovem zgledu, se bomo brez dvoma veliko manj pritoževali.

Ko bo človeštvu vrnjena popolnost, se nihče več ne bo mogel pritoževati nad razmerami. Do takrat pa se moramo ogibati pritoževanja nad drugimi ali zaradi lastnih težkih razmer. Da bi dokazali, da zaupamo v Jehova in zares ljubimo sovernike, ,delajmo vse brez godrnjanja‘ (Filipljanom 2:14). To bo ugajalo Jehovu, pa tudi nam bo nadvse koristilo. Za naše dobro in za blagor bližnjih si zapomnimo, da so nergači nesrečni.

[Slika na strani 20]

Pritoževali so se celo nad mano, ki jim jo je po čudežu priskrbel Bog