Jehova me je podpiral v puščavskem zaporu

PRIPOVEDUJE IZAIJA MNVE

Nobenega sodnega procesa, pa tudi nič kaznivega nisem zagrešil. Kljub temu so me obsodili na prisilno delo v kazenski koloniji sredi puste Sahare. Da bi bila stvar še bolj črna, nihče od mojih prijateljev ni vedel, kje sem. To se je zgodilo pred dobrimi osmimi leti, poleti 1984. leta. Naj pojasnim, kako sem se znašel v tako strašnih razmerah.

LETA 1958, ko mi je bilo komaj 12 let, je moj starejši brat postal Jehovova priča. Oče in mati sta še naprej častila abijske plemenske bogove (Nigerija), kjer smo tedaj živeli.

Leta 1968 sem se pridružil biafrski vojski. V strelskem jarku sem razmišljal o nevtralnosti Jehovovih prič in prosil Boga za pomoč. Obljubil sem, da bom postal njegova Priča, če mi bo dovolil preživeti vojno.

Po vojni sem pohitel izpolniti svojo obljubo. Krstil sem se julija 1970 ter nemudoma pričel polnočasno pionirati. Čez čas sem bil v krščanski občini postavljen za starešina. Kmalu me je nigerijska podružnica povabila, naj bi misijonaril v bližnji državi, kjer delovanje Jehovovih prič še ni bilo uzakonjeno. Nalogo sem sprejel in januarja 1975 sem bil s potnim listom v rokah že na poti.

Prijetje

Leta 1978 so me določili, da po vsej državi obiščem Priče. Ker jih je bilo malo, sem moral prepotovati velike razdalje, da sem obiskal vsa mesta, v katerih so bile občine in kraje, kjer so živeli interesenti. Pogosto sem moral na policijskih kontrolnih točkah odgovarjati na mnoga vprašanja. Dvakrat so me priprli, obakrat za štiri dni, in me zasliševali o našem delovanju.

Potem pa nas je prijateljsko naklonjen policist neke junijske nedelje leta 1984, ko smo se ravno odpravljali na oznanjevanje, posvaril, da namerava policija pripreti Jehovove priče. Naslednji teden so me priprli, pa tudi Džaglija Kofivija iz Toga. Odpeljali so naju na policijsko upravo in nama ukazali, naj izdava imena vseh Jehovovih prič v mestu. »Dokler nam ne bosta povedala vseh imen,« so rekli, »vaju ne bomo izpustili.«

»Vi ste policija,« sem odgovoril, »vi ste dolžni najti ljudi, ki jih iščete. Jaz nisem vaš agent.« Kakšne pol ure smo se prerekali in policisti so nama grozili, da naju bodo pretepli. Kljub temu nisva izdala imen krščanskih bratov, zato so sklenili zaseči mojo obsežno zbirko biblijskih priročnikov.

V priporu

Ko sva se z Džaglijem vrnila na policijsko postajo, sva predala knjige. Pri tem je iz moje velike Biblije padel list papirja. To je bil program območnega kongresa, na katerem so bila natisnjena imena vseh krščanskih starešin v državi. Hitro sem ga pobral in zmečkal ter vtaknil v žep. Pa kaj ko je to opazil eden od policistov. Ukazal mi je, naj mu ga izročim. Spreletel me je srh.

Papir je ostal na mizi v sobi, v katero sva z Džaglijem znosila knjige. Ko sem naslednjič prinesel knjige, sem šel do mize, pobral papir ter ga stlačil v žep. Zatem sem zaprosil, da bi šel na stranišče. Do njega me je spremljal policist, ko pa sem zaprl vrata, sem program raztrgal in koščke vrgel v straniščno školjko ter potegnil vodo.

Ko so policisti dojeli, kaj se je zgodilo, so bili besni. Na svojo veliko žalost niso mogli ukreniti ničesar, saj bi jih lahko nadrejeni obdolžili malomarnosti, ker so mi nehote omogočili, da uničim papir. Po 17 dneh pripora nama je policijski inšpektor naročil, naj pobereva svoje stvari, ker naju bodo preselili. V polivinilasto vrečko sva spravila nekaj obleke, sam pa sem na dno dal majhno Biblijo, ki nama jo je naskrivaj prinesel obiskovalec.

Lahko sva obvestila Priče, da naju bodo preselili, vendar nisva vedela kam. Zgodaj zjutraj 4. julija 1984 naju je prebudil policijski inšpektor. Preiskal naju je in zahteval, da vso obleko iz vrečke vzameva v naročje. Ko sem segel po zadnji srajci, mi je rekel, naj vse skupaj dam nazaj v vrečko, tako Biblije ni odkril.

Puščavski zapor

Policisti so naju odpeljali na letališče, kjer sva se povzpela v vojaško letalo. Uro zatem smo pristali v mestu s kakšnimi 2000 prebivalci. Poleg mesta je stal zapor. Do najbližjega mesta je peljala 650 kilometrov dolga pot. Z letališča so naju odvedli v zapor in naju predali zaporniškemu upravniku. Ne družini ne prijatelji niso vedeli, kam so naju odpeljali.

Mesto, kamor so naju pripeljali, je oaza v Sahari. Tu in tam kakšen grmiček, pa nekaj dreves in hiš z zidovi iz posušenega blata. Do vode si prišel, če si kopal kakšen meter globoko. Enaintridesetletni domačin nama je pripovedoval, da je v življenju samo enkrat videl dež! Klima je bila skrajno vroča. Nek zapornik nama je povedal, da se je enkrat termometer v zaporu povzpel na 60° C! Stalno je pihal močan veter in raznašal pesek, ki je dražil kožo in žgal oči.

Vsakdo, ki je prišel sem, je uvidel, da je prišel v najstrožjo državno kaznilnico. Zapor so obdajali visoki zidovi, ki so nudili nekaj zavetja pred vetrom in soncem. Sicer pa sploh niso bili potrebni, saj nismo imeli kam zbežati. Niti eno drevo ni rastlo zunaj oaze, nikjer nobenega kritja za ubežnika.

Preden sva vstopila, naju je upravnik zapora preiskal. Zahteval je, da izprazniva svojo vrečko. Srajco za srajco sem vlekel na dan. Ostala mi je samo še ena, ki je zakrivala Biblijo, zato sem mu vrečko pomolil pod nos, tako da je lahko videl zadnjo srajco, ter rekel: »To je vse, kar so nama pustili vzeti s seboj.« Zadovoljen naju je poslal na dvorišče. Od literature sva imela samo Biblijo.

V zaporu

Bilo nas je 34 zapornikov. To so bili najbolj zloglasni in nevarni zločinci v državi. Mnogi so bili nepopravljivi morilci. Spali smo v dveh velikih celicah, ki ju je ločevala umivalnica na prostem. V umivalnici je bil nepokrit sod, ki smo ga imeli za stranišče. Čeprav so ga vsako jutro zaporniki izpraznili, se nam je zdelo, da so priletele vse puščavske muhe, da bi uživale v njegovem hladu in umazaniji.

Jedli smo samo sirek. Eden od zapornikov ga je zmlel, skuhal in odmeril na krožnike, ki jih je postavil na rogoznice, na katerih smo spali. Hrane ni pokril. Ko smo se vrnili z dela, se je na vsakem krožniku paslo na stotine muh. Ko smo pobrali krožnike, so muhe bučno brenčale. Prva dva dneva nisva jedla nič. Tretjega dne sva muhe odgnala in s sirka odstranila posušeno skorjo ter ga pojedla. Prosila sva Jehova, naj naju ohrani pri zdravju.

Delali smo na soncu, podirali smo star zid na zaporniškem dvorišču in postavljali novega. To je bilo zelo težaško delo. Delali smo brez prestanka od šestih zjutraj do poldneva, potem smo nekaj pojedli in nadaljevali z delom do šestih zvečer. Noben dan nismo počivali. Poleti smo morali prenašati vročino, pozimi pa mraz. Veliko gorja so nam povzročali tudi kruti pazniki.

Ostati duhovno močen

Z Džaglijem sva na skrivaj brala Biblijo ter se pogovarjala o prebranem. Nisva mogla brati drugim na očeh, saj bi nama Biblijo vzeli in naju kaznovali. Zapornik, ki sem ga poučeval o Bibliji, je imel petrolejko, ki mi jo je posojal. Pogosto sem se zbudil ob enih ali dveh ponoči in bral Biblijo vse do petih zjutraj. Tako sem jo prebral od začetka do konca.

Oznanjevala sva tudi drugim zapornikom in eden od njih naju je naznanil glavnemu pazniku. Tedaj je paznik dal zaporniku Prebudite se!, ta pa ga je prinesel nama. Vedno znova sem ga prebiral. Branje in oznanjevanje nama je pomagalo, da sva ostala duhovno močna.

Stiki s prijatelji

Niso nama dovolili pisati pisem. Vendar je človek, ki nama je bil naklonjen, pomagal. Po kakšnih šestih tednih sem 20. avgusta napisal dve pismi, eno nigerijski ambasadi, drugo pa Pričam. Zakopal sem ju v pesek in kraj označil z velikim kamnom. Potem je prišel moj prijatelj in ju odkopal.

Tedni so tekli, a od nikoder nobenega glasu. Sčasoma sem izgubil upanje, da sta pismi prispeli na prava naslova. Vendar sta in Priče so si prizadevale, da bi dosegle najino izpustitev. Za primer se je zanimalo tudi nigerijsko zunanje ministrstvo, ki je zahtevalo od vlade države, v kateri sem bil zaprt, pojasnilo, zakaj so me vtaknili v takšen zapor.

Zjutraj 15. novembra 1984 sva morala čistiti. Mene so pazniki odpeljali v stranišče srednje šole, ki so ga že nekaj tednov uporabljali, čeprav je bilo zamašeno. Bilo je polno iztrebkov. Ukazali so mi, naj ga očistim. In to z golimi rokami! Ko sem tuhtal, kako naj se lotim tega ogabnega dela, je prišel pome glavni paznik, ker bi me rad videl območni načelnik.

Ko sem prišel, mi je območni načelnik povedal, da je pred nedavnim govoril s predsednikom države, ki je izvedel za moj neprijetni položaj. Predsednik je pojasnil, da me bodo takoj izpustili in mi dovolili poleteti z naslednjim letalom, če bom odkril imena vseh Jehovovih prič v državi. Ponovil sem, da je iskanje Jehovovih prič delo policije. Območni načelnik mi je rekel, naj o ponudbi resno razmislim. Za premislek mi je dal štiri do pet dni. Nato sem lahko odšel, paznik me je na moje veliko olajšanje spremljal nazaj v zapor in ne v stranišče!

Po petih dneh me je poklical območni načelnik in me vprašal, kako sem se odločil. Povedal sem mu, da sem v zaporu samo zato, ker sem pričeval za pravega Boga, to pa ni kaznivo. Pojasnil sem, da imam veljaven potni list in vizum. Vsi moji dokumenti so v redu in vsakič, ko sem potoval v katero od mest, sem preveril na policiji, da bi bilo vse po zakonu. Ker nisem zagrešil ničesar kaznivega, sem vprašal: »Zakaj sem kaznovan? Zakaj me ne izženete, če sem v državi nezaželen? Zakaj ste me obsodili na bivanje v tem kraju?«

Govoril sem približno 15 minut. Ko sem končal, so od mene zahtevali, da to, kar sem ravnokar povedal, tudi napišem. Rekli so mi, da bodo moje pojasnilo posredovali predsedniku. Dali so mi papir in napisal sem štiri strani.

Končno izpuščen!

Potem o stvari nisem izvedel ničesar novega vse do januarja 1985. Zaprt sem bil že kakšnih sedem mesecev, ko je prišel k meni glavni paznik in me vprašal, ali sem pisal nigerijski ambasadi. »Da, sem,« sem odgovoril.

»Zakaj ste to storili? Zakaj me niste obvestili?« me je vprašal.

Rekel sem mu, naj ne bo v skrbeh, ter mu zagotovil, da nisem pisal nič proti njemu, saj nima ničesar opraviti z mojo zaporno kaznijo. »Celo mati ne ve, kje sem,« sem pristavil. Hotel je še vedeti, kako sem poslal pismo, vendar mu tega nisem odkril.

Naslednji dan so pazniki pripravili landroverja in nama z Džaglijem rekli, da se bova preselila. Odpeljali so naju ven, naju slekli in preiskali. Že prej sem Biblijo dal zaporniku, ki sem ga poučeval iz nje, ker sem vedel, da bi mi jo pazniki vzeli, če bi jo našli pri meni. Ta mož nama je obljubil, da se bo po izpustitvi potrudil in postal Jehovova priča. Moliva, da bi mu to uspelo.

Kmalu zatem so me izgnali v Nigerijo in februarja 1985 sem v tej državi ponovno pričel delati kot potujoči nadzornik. Od leta 1990 služim v Nigeriji kot območni nadzornik. Džagli pa zdaj zvesto služi v Slonokoščeni obali.

Ta izkušnja me je izučila, da nas Bog Jehova podpira tudi v najtežjih nadlogah. Vedno znova sva z Džaglijem v zaporu občutila, kako naju je njegova roka varovala. Najina osvoboditev mi je dala vedeti, da Jehova dobro ve, kje so njegovi služabniki in kako trpijo, pa tudi to, kako jih rešiti iz preizkušnje (2. Petrov 2:9).