Vprašanja bralcev
Kakšno odgovornost imajo kristjani pri zmanjševanju onesnaževanja okolja — zemlje, vode in zraka?
Jehovove priče smo zelo zaskrbljene zaradi mnogih ekoloških problemov, ki ogrožajo naš zemeljski dom. Bolj kot večina ljudi se zavedamo, da je bila zemlja ustvarjena kot čist in zdrav dom za popolno človeško družino (1. Mojzesova 1:31, EI; 2:15-17, EI; Izaija 45:18, EI). Bog tudi zagotavlja, da bo ,pokončal tiste, ki uničujejo zemljo‘ (Razodetje 11:18, EI). Zato je prav, da se uravnovešeno in razumno trudimo, da ne bi po nepotrebnem pristavljali svojega lončka k vse večjemu človekovemu uničevanju zemlje. Vendar bodimo pozorni na besedo »razumno«. Tudi Sveto pismo nas svari, da ne bi postala ekološka vprašanja naša glavna skrb.
Tudi s povsem običajnim življenjem povzročamo odpadke. Tako na primer pridelovanje, predelovanje in uživanje hrane pogosto ustvarja odpadke, čeprav se večina od njih naravno razgradi (Psalm 1:4, EI; Luka 3:17, EI). Ko je obujeni Jezus za svoje učence pripravil pečeno ribo, je verjetno s tem povzročil nekaj dima in pepela, ostale pa so tudi ribje kosti (Janez 21:9-13, EI). Toda organski in anorganski sistemi ali cikli zemlje so tako oblikovani, da se takšne stvari razgradijo.
Božje ljudstvo ne bi smelo pozabiti na ekologijo. Jehova je od svojega starodavnega ljudstva zahteval, da poskrbi za odpadke, to je bilo pomembno tako iz ekološkega kot tudi iz higienskega stališča (5. Mojzesova 23:10-15, EI, v NW 9-14). Ker vemo, kako Bog gleda na tiste, ki uničujejo zemljo, prav gotovo ne bi smeli prezreti stvari, ki jih lahko storimo za ohranitev čistega okolja. To lahko storimo tako, da primerno odstranimo smeti ali odpadke, še posebej strupene. Vestno sodelujemo pri prizadevanjih za reciklažo; če to zahteva »cesar«, je to samo še dodatni razlog (Rimljanom 13:1, 5, EI). Poleg tega nekateri v lastno zadovoljstvo raje izbirajo biološko razgradljive izdelke kot pa tiste, ki bi prispevali h gori odpadkov na zemlji ali v morju.
Kako daleč bo glede tega šel kristjan, je njegova osebna zadeva, razen če tega ne zahteva zakon. Iz javnih občil se lahko razbere, da nepopolni človek zlahka zapade v skrajnosti. Zagotovo je primeren Jezusov nasvet: »Ne sodite, da ne boste sojeni! . . . Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne opaziš?« (Matej 7:1, 3, EI) Če bomo to ohranili v mislih, ne bomo pozabili na druge bistvene dejavnike.
Prerok Jeremija je zapisal: »Vem, o Gospod, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Ker se človeštvo ne meni za to načelo, se spopada s ,hudimi časi‘, kot piše v Drugem pismu Timoteju 3:1-5 (EI). To, kar je Bog dal zapisati v Razodetje 11:18 (EI), dokazuje, da človeški napori, da rešijo zemljo največjih ekoloških problemov, vključno z onesnaženjem, ne bodo povsem uspešni. Tu in tam bo videti napredek, vendar pa je edina trajna rešitev Božji poseg.
Zato raje osredinimo naše napore in sredstva na božansko razrešitev problemov, kot da skušamo reševati površinske simptome. S tem bomo posnemali Jezusa, ki je velik del svojega delovanja posvetil ,pričevanju za resnico‘ (Janez 18:37, EI). Namesto, da bi Jezus nahranil svet ali odstranil velike družbene tegobe, tudi onesnaženje, je usmeril pozornost na celovito rešitev težav, ki pestijo človeštvo (Janez 6:10-15, EI; 18:36, EI).
Medtem ko iz ljubezni do bližnjega po nepotrebnem ne onesnažujemo zemlje, ozračja in zalog vode, še naprej pričujmo za resnico. To obsega tudi poučevanje ljudi, kako naj se ravnajo po biblijskih resnicah ter se varujejo uničevanja svojega telesa s cigaretnim dimom, prekomernim uživanjem alkohola in pogubnimi mamili. Milijoni novih so se, ko so postali učenci, oprijeli čistih navad, postali so pozorni tudi na bližnje. Tako je oznanjevanje učinkovito pripomoglo k zmanjševanju splošnega problema onesnaženja. Še pomembnejše pa je, da se krščanski učenci že zdaj trudijo spremeniti osebnost in navade, da bi bili pripravljeni za čisto, rajsko zemljo, ki jo bo Bog kmalu pripravil za svoje prave častilce.