»Zvesta priča na nebu«

ŽE MNOGO prej, preden je prvi človek hodil po zemlji, je mesec jasno sijal na nočnem nebu. Nekdaj so ga mnogi častili kot boginjo. Grški pisec Plutarh je trdil, da je mesec končni cilj brezmadežnih duš po smrti. V baltski mitologiji je bil mesec moški, sončev mož. Zakonca sta se prepirala in mesec je zbežal od žene, zato se na nebu le redko pojavita skupaj!

Danes mladi, pa ne samo mladi, zaljubljenci romantično zrejo v mesec. V 1960-ih letih so znanstveniki porabili ogromno denarja, da so poslali ljudi na mesec. Ti so se od tam vrnili z nekaj kilogrami kamenja za raziskave. Zagotovo pa velja za mesec naslednje: vsak dan točno ob predvidenem času vzide in zaide. Tako zvesto se drži svojega cikla, da lahko izračunamo njegove mene in mrke za tisočletja nazaj.

Izraelce je opazovanje meseca spomnilo na nekaj čudovitega. Bog je obljubil, da Davidova kraljevska rodovina ne bo nikoli izumrla: »[Davidovo seme bo] kot luna, ki ostane na veke, zvesta priča na nebu.« (Psalm 89:35-37, EI). Ta obljuba se je spolnila na Jezusu, ,Davidovem sinu‘ (Luka 18:38, EI). Po smrti je bil Jezus obujen kot nesmrten duh in je šel v nebesa (Apostolska dela 2:34-36, EI). Sčasoma je bil postavljen za kralja Božjega nebeškega kraljestva (Razodetje 12:10, EI). To kraljestvo pa zdaj že vlada in »bo obstalo na veke« (Danijel 2:44, EI). Tako bo Jezus, nesmrtni predstavnik Davidove kraljevske dinastije, živel tako dolgo kot »zvesta priča na nebu«.

Zato se vsakič, ko opazuješ jasen mesec na nočnem nebu, spomni Božje obljube Davidu ter se zahvali, da zdaj vlada Božje kraljestvo in da bo vladalo na veke, Bogu na slavo in v večen blagoslov zvestemu človeštvu. (Razodetje 11:15, EI)

[Navedba vira slike na strani 32]

Frank Zullo