Bog ne pozabi ,ljubezni, kakršno ste skazali njegovemu imenu‘

»BOG namreč ni tako krivičen, da bi pozabil na vaše delo in ljubezen, kakršno ste skazali njegovemu imenu, ko ste stregli in še strežete svetim.« (Hebrejcem 6:10, EI) Te besede apostola Pavla so se izkazale resnične za Jehovove priče v Vzhodni Evropi. Pod omejitvami, ki so jih narekovale bivše sovjetske oblasti, so si močno prizadevale in desetletja dolgo vztrajno služile v prid Božjega imena. Jehova se spominja njihovih dobrih del in jih obsipa s kraljestvenimi blagoslovi. Preglejmo poročilo za preteklo službeno leto iz samo treh območij.

Področja nekdanje Sovjetske zveze

S področij nekdanje Sovjetske zveze poročajo, da se je v službenem letu 1992 najvišje število kraljestvenih oznanjevalcev povečalo za 35 odstotkov — z 49.171 na 66.211! Toda to še ni vse, saj so bili ti oznanjevalci zelo dejavni. To se lepo vidi iz velikega števila razdeljene biblijske literature, vključno z revijami. Dobro so izkoristili brošure in knjižice, saj so jih razdelili kar 1,654.559. To je več kot trikrat toliko, kot so jih razdelili leto poprej, namreč 477.235. Kakšen je bil odziv na vse to? Število biblijskih preučevanj na domu se je podvojilo. Zdaj vodijo 38.484 preučevanj Biblije.

Število pomožnih pionirjev se je povečalo za 94 odstotkov. To je očitno prispevalo k osupljivo velikemu številu krščenih, krstilo se jih je kar 26.986, to je kar 311-odstotni porast v primerjavi z lanskim številom krščenih, 6570!

Kaj je pritegnilo nekatere novokrščene, da so se pričeli zanimati za dobro vest? Včasih je bilo to vneto prizadevanje Priče, ki je vodila preučevanje. Predsedujoči nadzornik iz Moldove pripoveduje:

»Z ženo sva obiskala žensko, ki se je zanimala za biblijsko resnico. Z njo sva pričela preučevati Biblijo, vendar pa njenega moža ni to nič kaj zanimalo. Nekega dne, ko sva bila na poti k njej na preučevanje, je bilo strupeno mrzlo, pa še snežilo je. Le redko koga si srečal na ulici, vendar sva prišla do njene hiše ob točno dogovorjenem času. Gospa je rekla svojemu možu: ,Ali vidiš, kako ta dva skrbita za nas. Kljub snegu sta točna.‘ Ta dogodek je možu dal misliti. Spremenil je mišljenje in se pridružil preučevanju. Zdaj sta oba z ženo krščeni Priči.«

Drugič je zbudila zanimanje za dobro novico vljudnost Priče. Drug starešina iz Moldove je doživel naslednje:

»Moškega, ki sem ga obiskal na svojem področju oznanjevanja, Jehovove priče niso zanimale. Rekel je, da je pravoslavec, tako kot sta bila že njegov oče in ded. Zato je zahteval, naj odidem. Vendar mi je še dovolil, da mu povem, zakaj sem ga sploh obiskal. Omenil sem Matejev evangelij 28:19, kjer piše: ,Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega duha.‘ Nato sem mu dal naslov kraja našega shajanja in odšel. Na moje presenečenje je moški naslednji teden prišel na naš shod! Ostal je vse do konca programa. Povedal mi je, da mu je ves teden očitala vest, ker je bil tako neprijazen z mano. Takoj sva pričela preučevati Biblijo in zdaj je naš brat.«

Druga pomembna značilnost tega službenega leta je bil ogromen odziv na potrebe bratov s tega območja. Pozimi 1991/92 se je poslalo potrebnim bratom 400 ton živil in veliko količino moških, ženskih in otroških oblačil. Pomoč se je razdelilo na celotnem področju nekdanje Sovjetske zveze. Prispela je celo do oddaljenega Irkutska v Sibiriji in Kabarovska blizu Japonske. To je zares prepričljiv dokaz, da Jehova ni pozabil ljubezni, ki jo naši bratje skazujejo njegovemu imenu! Ta dokaz bratovske ljubezni, ki ga je spodbudil Jehovov duh, je te naše brate še bolj povezal z njihovo svetovno družino. Sestra iz Ukrajine je na primer pisala podružnici:

»Pomoč, ki ste nam jo poslali, nas je do srca ganila. Solze so nam stopile v oči. Zahvaljevali smo se Bogu Jehovu, da nas ni pozabil. Res je, zdaj doživljamo pomanjkanje, vendar nam je pomoč, ki so nam jo poslali bratje z Zahoda, pomagala, da smo se glede gmotnih dobrin postavili na noge. Tako bo lahko zaradi vaše pomoči naša družina še več časa namenila Jehovovi službi. Če bo Jehovova volja, bova s hčerko v poletnih mesecih pomožni pionirki.«

Poleg tega so bila prizadevanja, da bi se pomagalo, odlično pričevanje za posvetne ljudi, saj so se lahko očividci prepričali, kako Priče z deli kažejo ljubezen. Družina iz neke druge skupščine je pisala: »Prejeli smo pomoč v hrani in obleki. Toliko je tega! Vaša podpora in spodbuda nas učita, kako moramo tudi mi biti dobri z drugimi. To dejanje ljubezni ni ostalo neopaženo pri nevernikih, pa tudi pri interesentih in njihovih družinah ne; bilo je odlično pričevanje o resnični bratovščini.«

Pet območnih in en mednarodni kongres lanskega junija in julija pod motom »Nosilci luči«, so bili nadaljnji dokaz, da Jehova blagoslavlja marljivo delo svojih Prič in ljubezen, ki jo skazujejo njegovemu imenu, ko ga razširjajo med ljudi. Kongrese je obiskalo 91.673 ljudi, krstilo pa se jih je 8562. Največ obiskovalcev je bilo na mednarodnem kongresu v St. Petersburgu, kjer je bilo navzočih 46.214, skupaj z delegati iz 30 držav z vsega sveta, zbranih na Kirovem stadionu.

Sibirec, kakšnih 60 let star, ki je prišel na kongres v Irkutsku iz gole radovednosti, je rekel: »Vsi navzoči so lepo oblečeni in nasmejani; medseboj so prijazni. Ti ljudje so kot velika, enotna družina. Prepričaš se lahko, da niso prijatelji samo na stadionu, ampak vsak dan. Dobil sem izredno biblijsko literaturo in sedaj veliko bolje vem, kakšna organizacija je to. Želim ohraniti vezi z Jehovovimi pričami in z njimi preučevati Biblijo.«

Na tem kongresu v Irkutsku je bila med 5051 navzočimi tudi interesentka iz jakutske republike v Sibiriji, ki je povedala naslednje: »Opazujem te ljudi in najraje bi jokala od veselja. Zelo sem hvaležna Jehovu, da me je spoznal s temi ljudmi. Na kongresu sem prejela literaturo in o tem želim govoriti tudi z drugimi. Zelo si želim postati Jehovova častilka.«

Upravnik osrednjega stadiona v Alma Ati v Kazahstanu, kjer je bilo na kongresu navzočih 6605 ljudi, je rekel takole: »Navdušilo me je vaše obnašanje. Zdaj ste me prepričali, da ste vsi, mlajši in starejši, spoštovanja vredni ljudje. Ne morem sicer reči, da verjamem v Boga, verjamem pa v svete reči, ki jih sporoča vaše bratstvo, v vaš odnos do duhovnih in gmotnih vrednot.«

Policist na kongresu v Alma Ati je opazil: »Z vašimi ljudmi sem prišel v stik dvakrat, obakrat na kongresu. Nadvse prijetno je delati z Jehovovimi pričami.«

Romunija

Jehova tudi ni pozabil ljubezni, ki jo njegovemu imenu skazuje bratovščina v Romuniji. Preteklo službeno leto je bilo za tamkajšnje Priče polno srečnih doživetij. Prvič, v Bukarešti je bila spet odprta podružnica. Priče so v Romuniji prepovedali 1949. leta. Zdaj v novih prostorih dela kakšnih 20 bratov in sester. Podružnica skrbi za 24.752 oznanjevalcev, kar je novo najvišje število. To je hkrati 21-odstotni porast glede na lansko povprečje.

Po dolgih letih oznanjevanja na skrivaj so se oznanjevalci dobro prilagodili na pričevanje po hišah. Doživetje iz murešovega okraja odkriva, kako Priče vsako priložnost dobro izkoristijo za pričevanje, tudi med potovanjem. Podružnica piše:

»Oznanjevalec se je odločil, da bo v vlaku oznanjeval po kupejih. V glavnem so to ljudje dobro sprejeli, toda v zadnjem kupeju so se pojavile težave. Niti en potnik ni hotel sprejeti naših revij. Nazadnje je nek moški precej razburjen vstal in zakričal: ,Vse revije vam bom vrgel skozi okno! Zakaj nas tako nadlegujete s svojo religijo?‘ Oznanjevalec mu je prijazno odgovoril, da če bi revije vrgel skozi okno, bi morda to komu koristilo. Lahko bi se namreč pripetilo, da bi jih kdo prebral. Ko je moški videl, kako miren je ostal oznanjevalec, mu je vzel revije in jih razdelil potnikom v kupeju. Razdelil je vse revije, sam pa ni obdržal nobene. Zato ga je oznanjevalec vprašal: ,Gospod, ali ne bi tudi vi hoteli imeti kakšno zase?‘ Takrat je moški iztrgal revijo sopotniku, ki je imel dve in pristavil: »Zdaj imam tudi jaz svojo revijo!‘ «

V mnogih državah oznanjevanje Jehovovih prič občasno vznemirja nasprotovanje duhovščine krščanstva. V Romuniji je duhovščina pravoslavne cerkve pogosto besna na Jehovove priče. Vendar pa to ne more preprečiti Jehovu, da ne bi blagoslavljal svojega ljudstva zaradi ljubezni, ki jo skazuje njegovemu imenu. Okrajni nadzornik piše:

»S krajevno skupščino smo šli oznanjevat na podeželje. Bilo nas je kakšnih sto bratov in sester. Najeli smo avtobus in se odpeljali okrog 50 kilometrov na podeželje, do majhnega mesta. Mnoge smo povabili na javno predavanje v kulturni dom. Kmalu po začetku shoda je prišel pop, da bi nas motil. Policisti so ga skušali zaustaviti, vendar se ni hotel umiriti. Shod je prekinil tako, da je razbil steklo na glavnih vhodnih vratih. Toda večina tamkajšnjih prebivalcev se je zgražala nad popovim obnašanjem. Vsem navzočim smo nato lahko posredovali temeljito pričevanje, razdelili pa smo tudi veliko literature.«

Na žalost je v nekaterih predelih države le malo Prič. Ko je splošni pionir prvič prišel v oltski okraj, je v njem našel le devet bratov in sester ter veliko področje za oznanjevanje. Po enem letu je tamkajšnje število Prič naraslo na 27, med njimi je tudi pet oznanjevalcev, ki so spet dejavni. Pionir se je nastanil v Corabiju. V tem kraju je bil edina Priča. Priče so na tem področju delovale šele 45 dni, že je tamkajšnji paroh prek craovskega radia protestiral proti njihovemu delovanju. Rekel je, da so Priče na Corabijo ,navalile‘ s svojimi nauki, da skušajo ljudi spreobrniti v svojo religijo. Napadi so se nadaljevali. Hotel je uničiti ugled, ki so ga na tem območju imele Priče. Vse skupaj je doseglo višek, ko so bili bratje na območnem kongresu v Bukarešti. Corabski paroh je po maši odmevno najavil: »Vsi bomo šli na ulico in protestirali. S tem bomo prisilili policijo, da bodo ukrepali proti Pričam, ki so vse območje okužile s svojo literaturo in zastrupile ljudi.« Toda ponoči pred tem, ko naj bi prišlo do shoda, se je pripetilo nekaj nenavadnega. Skupina vandalov je porušila katedralo in mestni kulturni dom. Tako ni nikoli prišlo do protestnega shoda!

Področja nekdanje Jugoslavije

Službeno leto 1992 je bilo za bratovščino s področij nekdanje Jugoslavije eno najtežjih. Istočasno pa so doživeli marsikaj prijetnega. Hvaležni so Jehovu, da ni pozabil njihovih del in ljubezni, ki so jo skazovali njegovemu imenu.

Najprej so vojno občutili v Sloveniji, nato pa na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. V enem letu je iz ene države nastalo pet novih držav s svojimi mejami, zakoni in denarjem. Na stotine Jehovovih prič je moralo zbežati s svojih domov in se nastaniti pri svojih duhovnih bratih v drugih krajih. Tako kot v državah Vzhodne Evrope so v večjih mestih ustanovili odbore za nujno pomoč, ki so poskrbeli za nastanitev, hrano in obleko bratovščine v potrebi. V preteklem službenem letu so bratovščini v skupščinah na prizadetih območjih razdelili 55 ton hrane. Za to so prejeli veliko zahvalnih pisem.

Bratje in sestre iz Dubrovnika so pripovedovali, kako hvaležni so bili za prejeto pomoč: Ko je sestra nesla domov svoj paket hrane, jo je soseda vprašala, kje je kupila jajca. Sestra ji je povedala, da so jih poslali njeni bratje iz nekega drugega mesta. Soseda je osupnila. Drugič je neznanec iz Slovenije poklical starešina in rekel: »Slišal sem, da Jehovove priče pošteno razdelijo hrano, ki jo dobijo od svojih bratov. Ljudem sem poslal že kar nekaj paketov, pa kaj, ko niti enega niso dobili. Ali lahko takšno pomoč pošljem vam, pa jo boste vi posredovali njim?« Tudi časopisi in radio so o teh človekoljubnih akcijah ugodno poročali.

Brat, ki se je 1991. leta krstil na mednarodnem kongresu v Zagrebu, se je zavedal naraščajočih težav in je zato kupil kar celo trgovino s hrano. Hrano je spravil v svojo hišo, ki je zelo blizu bojišča. Ko je bilo vse manj hrane, se je ta zaloga izkazala kot pravi blagoslov za bratovščino.

Bratje so dobili dovoljenje za prevoz pomoči s tovornjakom, ki je bratovščini v obleganem Sarajevu pripeljal najnujnejšo hrano. Srečni smo, ker lahko povemo, da so hrano dobili.

Boji pobirajo davek tudi med civilisti. Do konca službenega leta je izgubilo življenje šest bratov in sester ter dva interesenta, nekaj pa je bilo ranjenih.

Prenekatero doživetje odkriva, da nam je v zaščito, če smo Jehovove priče. Ko so bratje potovali na območni kongres v Beograd, so avtobus ustavili vojaki ter vprašali, ali so med njimi pripadniki določene veroizpovedi. Bratje so odgovorili, da med njimi ni nikogar, ki bi bil takšne vere. Morali so pokazati svoje osebne izkaznice. Nekateri od njih so imeli imena, ki so odkrivala, da bi lahko pripadali iskani religiji. Vojaki so jih obtožili, da so se zlagali, vendar so imeli bratje s seboj potrdila, da so se izpisali iz cerkve. Trdili so, da so se sicer rodili v tej religiji, zdaj pa so Jehovove priče in potujejo na svoj kongres. Tedaj so jih vojaki spustili naprej.

Pionirji delujejo z nezmanjšano gorečnostjo in to se je izkazalo kot prava spodbuda za delo. Stražni stolp se simultano prevaja v vse jezike tega območja. Tiska se v barvah. Po njem ljubitelji resnice in pravičnosti redno dobivajo svojo duhovno ,odmerjeno hrano o pravem času‘ (Luka 12:42, EI). V službenem letu 1992 se je krstilo 674 novih bratov in sester.

Zanesljivo Bog ni pozabil dela in ljubezni, ki so jo bratje v Vzhodni Evropi skazali njegovemu imenu. Poleg tega Jehova želi, da vsi njegovi častilci, neglede kje živijo, ubogajo Pavlov nasvet iz Lista Hebrejcem 6:11, kjer piše: »Želimo pa, da vsak izmed vas kaže isto gorečnost, da ohrani popolno gotovost upanja do konca.«