Jehovova služba me je osrečila

PRIPOVEDUJE GEORGE BRUMLEY

Ravno sem v razredu mladih policijskih kadetov cesarja Haileja Selassija končal s poučevanjem o radiotehniki, ko mi je eden od kadetov zaupno omenil, da ve, da sem misijonar Jehovovih prič. Ves vnet me je vprašal: »Ali bi z menoj preučevali Biblijo?«

ČE BI oblasti izvedele zame, bi me, tako kot druge Priče, izgnale iz države, kajti naše delovanje je bilo v Etiopiji prepovedano. Skrbelo me je, ali so študentove namere iskrene ali pa je morebiti državni agent, ki naj bi me speljal na led. Kot očeta družine s tremi majhnimi otroki me je spreletaval srh ob misli, da sem lahko ob službo, da me lahko prisilijo, da moram zapustiti državo in prijatelje, ki sem jih vzljubil.

Morda boš vprašal: »Kako to, da si Američan, ki mora skrbeti za družino, želi živeti v severni Afriki, daleč stran od doma in sorodnikov?« Naj razložim.

Odraščanje v Združenih državah Amerike

V 1920-ih letih, ko sem še obiskoval osnovno šolo, se je ded naročil na revijo Stražni stolp ter si priskrbel zbirko Studies in the Scriptures. Ded je tudi sicer rad bral, toda te knjige je kar požiral. Bil je domiseln in nagajiv, rad je prelisičil goste, ki jih je ob nedeljah vabil k nam. Imel je lepo, v usnje vezano knjigo, ki je imela na hrbtni in prednji strani zlat napis Sveto pismo. Navadno je začel pogovor z besedami: »Nedelja je. Ali bi nam lahko prebrali nekaj vrstic?«

Gost je seveda s tem soglašal, toda ko je odprl knjigo, je presenečen ugotovil, da so vse strani prazne! Ded je potem navadno rekel, da pridigarji ne vedo ničesar o Bibliji ter jo vzel in prebral Prvo Mojzesovo knjigo 2:7. V tej vrstici Biblija opiše ustvaritev prvega človeka: »Tako je postal človek živa duša.« (AC)

Ded je potem razložil, da človek nima duše, ampak je duša ter da je plačilo za greh smrt, da je mrtvec zares mrtev, da se ničesar več ne zaveda (Pridigar 9:5, 10; Ezekijel 18:4; Rimljanom 6:23). Še preden sem se naučil dobro brati, sem Prvo Mojzesovo knjigo 2:7 znal na pamet. To je najstarejši spomin na pravo srečo, ki jo občutiš, če poznaš biblijsko resnico in jo deliš z drugimi.

Ker smo redno dobivali Stražni stolp, se je lahko vsa družina veselila te duhovne hrane. Babica po materini strani, ki je živela z nami, je v naši družini postala prva oznanjevalka dobre vesti. V Carbondalu v Illinoisu, kjer smo živeli, ni bilo skupščine, le tu in tam smo imeli kakšen priložnosten shod. Mama nas je, pet otrok, jemala s seboj na drugi konec mesta, kjer so starejše gospe vodile preučevanje Stražnega stolpa. Tudi mi smo pričeli oznanjevati na področju.

Od popravljanja radijskih sprejemnikov do zapora

Leta 1937 sem se pri 17 poročil. Skušal sem se preživljati s popravljanjem radijskih sprejemnikov in poučevanjem tega poklica. Po rojstvu dveh otrok, Peggy in Hanka, je moj zakon razpadel. Sam sem bil kriv za razvezo; nisem živel kot kristjan. Vse življenje z bolečino v srcu sprejemam dejstvo, da nisem vzgajal svoja najstarejša otroka.

Začela se je druga svetovna vojna, ki me je navedla na razmišljanje o marsičem. Vojaški krogi so mi ponudili, da postanem poročnik in poučujem nabornike o radiotehniki, vendar me je skrb, kaj Jehova uči glede vojne, spodbodla, da sem pričel vsak dan moliti. Moja naročnina na Stražni stolp se je iztekla. Obvestilo o tem je dobila Lucille Haworth, zato me je obiskala. Lucillejin oče, Perry Haworth, je skupaj z večino svoje velike družine postal Priča v 1930-ih letih. Z Lucille sva se zaljubila in decembra 1943 tudi poročila.

Leta 1944 sem se krstil ter pridružil ženi v polnočasni pionirski službi. Kmalu so me poklicali na nabor, vendar sem vpoklic v vojsko odklonil. Zato so me obsodili na triletno zaporno kazen v zvezni poboljševalnici v El Renu v Oklahomi. Srečen sem bil, da sem trpel zaradi Jehova. Vsako jutro, ko sem se zbudil in zavedel, kje sem in zakaj, sem čutil veliko zadoščenje; zahvalil sem se Jehovu. Po vojni so pogojno izpustili vse, ki smo dopolnili 25 let. Popolnoma svoboden sem bil od februarja 1946.

Polnočasna služba

Zopet sem se pridružil Lucille, ki je pionirala v mestecu Wagoner v Oklahomi. Ker nisva imela avta, sva se povsod odpravila peš; mesto sva prepešačila po dolgem in počez. Pozneje sva se preselila v Wewoke v Oklahomi. Kmalu sem se zaposlil na bližnji radijski postaji ter pričel delati na oddajniku. Delati šest ur na dan in hkrati pionirati, ni bilo lahko, vendar sva se veselila, da imava prednost služiti Jehovu. Leta 1947 nama je ravno še pravočasno uspelo kupiti star avto, da sva lahko obiskala kongres v Los Angelesu. Tam sva prvič pomislila, da bi zaprosila za misijonarsko šolanje na Stražnostolpni biblijski šoli Gilead.

Zavedala sva se, da bi to bil velik korak. Nisva se hotela prenagliti z odločitvijo, da zapustiva Združene države Amerike. Še vedno nisem mogel preboleti izgube otrok, zato sva še enkrat skušala dobiti skrbništvo nad njima. Zaradi mojega prejšnjega načina življenja in zapora je bilo vse zaman. Zato sva se odločila, da postaneva misijonarja. Povabili so naju v 12. razred Gileadske šole.

Diplomirala sva 1949. leta. Najprej so naju poslali obiskat skupščine v Tennesseeju. Po treh letih službe potujočega nadzornika v ZDA, sva dobila pismo iz pisarne predsednika družbe Watch Tower. Spraševal naju je, ali bi bila poleg oznanjevanja pripravljena poučevati v šoli v Etiopiji. Tamkajšnje oblasti so namreč zahtevale, da misijonarji poučujejo. Strinjala sva se in se poleti 1952. leta odpravila v Etiopijo.

V Etiopiji sva dopoldan učila v osnovni šoli, popoldan pa sva imela razrede, ki sva jih brezplačno poučevala o Bibliji. Kmalu jih je na biblijska preučevanja prišlo toliko, da sva pogosto učila o Bibliji do štiri ure na dan. Med učenci so bili tudi policisti, pa tudi učitelji ali diakoni iz misijonarskih in etiopskih pravoslavnih šol. Sčasoma jih je bilo v vsakem biblijskem razredu več kot 20! Mnogi učenci so zapustili krivo religijo in pričeli služiti Jehovu! Bila sva navdušena. Spet sem se vsako jutro, ko sem se zbudil, zahvaljeval Jehovu.

Starševstvo in oznanjevanje pod prepovedjo

Leta 1954 sva odkrila, da bova postala starša, zato sva se morala odločiti, ali odideva nazaj v ZDA ali pa ostaneva v Etiopiji. Če bi hotela ostati, bi si moral poiskati službo. Uspel sem se zaposliti kot tehnik na oddajniku, skrbel sem za radijsko postajo cesarja Haileja Selassija. Tako sva ostala.

Osmega septembra 1954 se nama je rodila hči Judith. Mislil sem, da imam zajamčeno službo, saj sem delal za cesarja, vendar sem jo po dveh letih izgubil. V manj kot enem mesecu me je vzela v službo policija. Z višjo plačo kot sem jo imel prej, sem poučeval mladeniče, kako se popravi radijski sprejemnik in oddajnik. V naslednjih treh letih sta se nama rodila še sinova Philip in Leslie.

Medtem so omejili svobodo oznanjevanja. Etiopska pravoslavna cerkev je prepričevala oblasti, naj izženejo vse misijonarje Jehovovih prič. Po nasvetu Družbe sem svoj misijonarski vizum spremenil v navadni delovni vizum. Naše misijonarsko delovanje so prepovedali, zato smo morali biti oprezni in preudarni. Nadaljevali smo z vsemi skupščinskimi shodi, vendar smo se shajali v majhnih preučevalskih skupinah.

Policija je preiskala več domov osumljenih Prič. Vendar pa nas je vedno pred tem policijski poročnik, ki je bil Jehovov častilec, opozoril, kdaj so načrtovali preiskavo. Za to niso nikoli izvedeli. Tako nam v tistem času niso zaplenili nobene literature. Ob nedeljah smo preučevali Stražni stolp v restavracijah na obrobju mesta, kjer so bile na razpolago mize za piknike na prostem.

Med tem časom sem policijske kadete poučeval o radiotehniki in ravno takrat me je na začetku omenjen učenec zaprosil, da z njim preučujem Biblijo. Domneval sem, da misli iskreno, zato sva začela. Po samo dveh preučevanjih se nama je pridružil še en učenec in potem še eden. Svaril sem jih, naj nikomur ne povejo, da preučujejo z mano, in res tega niso nikoli storili.

Leta 1958 je bil na newyorškem stadionu Yankee in na Polo Groundsu mednarodni zbor pod motom Božja volja. Medtem sta Peggy in Hank, kot tudi mnogi drugi iz moje velike družine, postala aktivni Priči. Kako vesel sem bil, da sem bil navzoč! Nisem se razveselil samo snidenja z dvema najstarejšima otrokoma in ostalimi člani družine, marveč sem navdušeno opazoval ogromno množico več kot četrt milijona ljudi, ki so se zbrali zadnji dan kongresa!

Naslednje leto nas je v Etiopijo prišel obiskat predsednik Družbe, Nathan H. Knorr. Odlično nam je svetoval, kako delati pod prepovedjo, zanimala pa ga je tudi moja družina, kako je z našo duhovnostjo. Pojasnil sem, da otroke učiva moliti. Vprašal sem ga, ali bi hotel poslušati, kako moli Judith. Bil je za to. Po molitvi ji je rekel: »Judith, to je bilo zelo dobro.« Preden smo začeli jesti, sem prosil brata Knorra, da bi se pomolil za nas in ko je končal, je Judith rekla: »Brat Knorr, to je bilo zelo dobro!«

Vzgajanje otrok v Združenih državah Amerike

Moja pogodba s policijo se je leta 1959 iztekla. Želeli smo ostati, vendar oblasti niso dovolile podaljšanja pogodbe. Kam naj bi šli? Poskušal sem priti v kakšno drugo državo, kjer je bilo malo bratov, vendar mi to ni uspelo. Nekoliko žalostni smo se vrnili v Združene države Amerike. Po prihodu smo imeli veselo družinsko snidenje; vseh pet otrok se je medseboj spoznalo in v trenutku so vzljubili drug drugega. Vse do danes jih vežejo močne vezi.

Naselili smo se v Wichitu v Kansasu, kjer sem se zaposlil kot radiotehnik in napovedovalec. Lucille se je posvetila gospodinjstvu, otroci pa so obiskovali šolo blizu doma. Vsak ponedeljek zvečer sem vodil družinsko preučevanje Stražnega stolpa. Trudil sem se, da bi bilo čimbolj živahno in zanimivo. Vsak dan sva se z ženo pogovarjala z otroki, da bi videla, ali imajo v šoli težave.

Ko so se otroci vključevali v teokratično šolo oznanjevanja, jim je to šolanje pomagalo pri njihovem šolanju. Od ranega otroštva sva jih usposabljala za oznanjevanje na področju. Naučili so se, kako pri vratih ponuditi biblijsko literaturo, z nama pa so hodili tudi na biblijska preučevanja na domove ljudi.

Otroke sva skušala naučiti tudi osnovnih življenjskih resnic, pojasnila sva jim, da če eden od njih kaj ima, to še ne pomeni, da bi isto stvar morala dobiti tudi ostala dva. Tako na primer vselej nisva mogla vsem podariti istega darila. Dopovedovala sva jim: »Ali je prav, da se pritožuješ, če tvoj brat ali sestra dobi igračko, ne moreš pa je dobiti tudi ti?« Seveda sta kdaj drugič kaj dobila ostala otroka, tako ni bil nihče zapostavljen. Vedno sva imela rada vse tri, nikoli nisva bila enemu bolj naklonjena kot ostalima dvema.

Včasih so drugi starši dovolili svojim otrokom nekaj, česar midva svojim nisva dovolila. Pogosto sem slišal: »Ta in ta to lahko počne, zakaj pa jaz ne smem?« Skušal sem pojasniti, vendar sem včasih preprosto odgovoril: »Ti nisi v tisti družini, ti se pišeš Brumley. Pri nas veljajo drugačna pravila.«

Delovanje v Peruju

Od najine vrnitve iz Etiopije sva si z Lucille želela, da bi spet misijonarila. Končno se nama je 1972. leta ponudila priložnost, da greva v Peru v Južno Ameriko. Nisva mogla izbrati boljšega kraja za vzgajanje svojih otrok v najstniških letih. Druženje z misijonarji, posebnimi pionirji in drugimi, ki so prišli delovat v Peru, jim je pomagalo na kraju samem uvideti, kako srečni so tisti, katerih življenje se zares vrti okrog Kraljestva. Philip je svoje druženje z njimi imenoval pozitiven pritisk sovrstnikov.

Čez čas je nekaj naših starih prijateljev iz Kansasa izvedelo, kako uspešni smo v kraljestveni službi, zato so se nam pridružili v Peruju. Naš dom sem organiziral kot misijonarski dom. Naloge sem razporedil tako, da je lahko vsakdo sodeloval v oznanjevanju na področju. Vsako jutro smo za mizo pregledali dnevni stavek. Za vse nas je bil to srečen čas. Spet sem se vsako jutro, ko sem se zbudil in ugotovil kje sem in zakaj, natihoma globoko zahvalil Jehovu.

Čez čas se je Judith poročila in vrnila v ZDA, kjer je nadaljevala s polnočasno službo. Po treh letih posebne pionirske službe je Philip zaprosil za sprejem v brooklynski betel v New Yorku. Prošnji so ugodili. Nazadnje se je tudi Leslie vrnil v ZDA. Vsi so naju zapustili z mešanimi občutki, pogosto nama zatrjujejo, da je bilo življenje v Peruju nekaj najboljšega, kar sva lahko storila zanje.

Ker se je gospodarstvo v Peruju vse bolj slabšalo, sva uvidela, da bova tudi midva morala oditi. Ko sva se leta 1978 vrnila v Wichito, sva tam našla skupino špansko govorečih Prič. Prosili so naju, da ostaneva pri njih in jim pomagava, kar sva z veseljem storila. Ustanovili smo skupščino in kaj hitro sva jo tako vzljubila kot vse prejšnje, kjer sva že služila.

Ekvador se nama nasmiha

Kljub kapi, ki me je delno ohromila, sem si želel, da bi lahko z Lucille spet delovala v kakšni drugi državi. Leta 1984 nama je potujoči nadzornik pripovedoval o napredku v Ekvadorju in kako nujno tam potrebujejo krščanske starešine. Opozoril sem ga, da zaradi ohromelosti le malo oznanjujem na področju, vendar me je prepričal, da lahko tudi delno paraliziran 65-letni starešina pride prav.

Po njegovem odhodu vso noč nisva mogla zaspati; pogovarjala sva se o tem, da bi šla v Ekvador. Oba z Lucille sva si to goreče želela. V oglas sva dala, da prodajava najino majhno podjetje za zatiranje škodljivcev ter ga v dveh tednih tudi prodala. V desetih dneh sva prodala še hišo. Tako sva se v najinih zrelih letih vrnila k misijonarjenju v tujini, najinemu največjemu veselju in sreči.

Nastanila sva se v Quitu. Tam je bilo prav prijetno oznanjevati, z vsakim novim dnem sva doživela kaj novega, veliko novih dogodivščin. Potem so 1987. leta odkrili, da imam raka na debelem črevesu; potrebna je bila takojšnja operacija. Vrnila sva se v Wichito, kjer so me uspešno operirali. Nato sva še dve leti živela v Quitu, ko pa se je rak spet pojavil, sva se morala za stalno vrniti v ZDA. Naselila sva se v Severni Karolini, kjer sva še zdaj.

Bogato, izpolnjeno življenje

Moje prihodnje zdravstveno stanje je negotovo. Od leta 1989 imam kolostomijo, pa vendar lahko tudi kot tak služim kot starešina ter vodim nekaj biblijskih preučevanj z ljudmi, ki pridejo k meni domov. V vseh teh letih smo dobesedno stotinam ljudem pomagali tako, da smo sejali seme resnice, ga zalivali in negovali. To je radost, ki nikoli ne zbledi, neglede na to, kolikokrat se ponovi.

Poleg tega sem zelo srečen, ker vidim, da vsi otroci služijo Jehovu. Peggy že 30 let spremlja svojega moža Paula Moska, ki v ZDA služi kot potujoči nadzornik. Philip in njegova žena Elizabeth ter Judith služijo v posebni polnočasni službi v brooklynskem betelu v New Yorku, Hank in Leslie pa sta s svojima tovarišicama aktivni Priči. Moji štirje bratje in sestre ter njihove družine, več kot 80 sorodnikov, vsi služijo Jehovu. Lucille pa je zgledna krščanska žena že skoraj 50 let najinega zakona. Zadnja leta mi je brez pritoževanja pomagala skrbeti za moje bolno telo, pa čeprav je bilo velikokrat potrebno narediti kaj neprijetnega.

Pa vendar je bilo moje življenje polno veselja in sreče. Da, svoje sreče ne morem opisati z besedami. Služenje Jehovu mi je v takšno veselje, da si iskreno želim, da bi ga tu na zemlji častil večno. Vedno mislim na 59. psalm, 16. vrstico (AC): »Jaz pa bom pel o moči tvoji in veselo pel o milosti tvoji, ker ti si mi bil grad visoki in pribežališče ob dnevi stiske.«

[Slika na strani 23]

George Brumley z etiopskim cesarjem Hailejem Selassijem

[Slika na strani 25]

George in Lucille Brumley