Ali si preračunal stroške

»PROSIM vas! Tako odlično ponudbo zavračate?« Delovodkinja ni mogla verjeti svojim ušesom. Njena podrejena, gospa, ki jo je zelo cenila zaradi njenih sposobnosti in odličnega vedenja, je ravnokar zavrnila dveletni študij v tujini na stroške podjetja. Zakaj se je tako odločila?

Ženska je pojasnila, da bi se s sprejetjem ponudbe za dve leti ločila od moža in otrok. Zelo bi jih pogrešala. Kar je še pomembnejše, zanemarila bi od Boga dane obveznosti, ki jih ima kot žena in mati. Preveč bi trpela njena čustva in duhovnost. Ko je preračunala, koliko bi jo to stalo, je sklenila, da ponudbo zavrne.

Kaj bi naredil ti, če bi bil na njenem mestu? Seveda se ne bi vsi strinjali z odločitvijo te kristjanke. Nekateri bi tako kot njeni sodelavci bili prepričani, da je zapravila odlično priložnost za napredovanje v poklicu. Drugi bi jo celo obtožili, da ne razmišlja o prihodnosti svoje družine, saj navsezadnje dve leti hitro mineta. Vendar ni šlo za hitro ali čustveno odločitev. Ne, odločitev je bila dobro premišljena in temeljila je na modrih načelih. Katerih?

Več kot zdrava pamet

Najmodrejši človek, kar jih je kdajkoli hodilo po zemlji, Jezus Kristus, je v eni svojih prispodob poskrbel za temeljno načelo. »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, ne sede najprej in ne zračuna stroškov, ali ima dovolj, da bo zidavo končal?« je vprašal Jezus. »Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli smejati, češ: ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.« (Luka 14:28-30)

Vsakdo se bo strinjal, da je dobro, preden se odločimo storiti kaj pomembnega, izračunati, koliko nas bo to stalo. Vzemimo, da nekdo želi kupiti hišo. Ali bi na hitro podpisal pogodbo, ne da bi se prej vprašal za ceno in se prepričal, če ima dovolj sredstev za plačilo? Gotovo ga bi imeli za nespametneža, če ne bi ravnal tako. Da, zdrava pamet nam narekuje, da preračunamo stroške, preden se česa lotimo in se za kaj obvežemo.

Kaj je pravzaprav hotel Jezus povedati s to prispodobo? Preden jo je povedal, je rekel: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Luka 14:27) Sobesedilo odkrije, da Jezus ni samo modro svetoval, kako naj se lotimo običajnih, vsakodnevnih stvari. Govoril je o preračunavanju stroškov, ki so povezani s tem, da postanemo njegovi učenci.

S svojo prispodobo je Jezus poudaril, da postati njegov učenec pomeni, da se spremeniš in se žrtvuješ. Zakaj? Zato ker je zdajšnja stvarnost usmerjena h gmotnim stvarem in jo motivira zaverovanost v samega sebe. Mnogi so se v glavnem osredinili na zadovoljevanje mesenih želja in kaj malo ali pa sploh nič ne dajo na svoje duhovne potrebe, kaj šele na odnos do Boga (2. Timoteju 3:1-4). Takšno stališče ali miselnost je povsem nasprotna tistemu, kar je odkrival Jezus Kristus. »Kakor tudi Sin človekov ni prišel,« je rekel, »da njemu služijo, ampak da služi in da življenje svoje v odkupnino za mnoge.« Najdragocenejše so mu bile duhovne in ne gmotne stvari, saj je rekel: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« (Matej 20:28, AC; Janez 6:63)

Zato je Jezus, ko je svetoval tistim, ki hočejo postati njegovi učenci, naj preračunajo stroške, imel v mislih predvsem duhovne in ne gmotne stvari. Kaj je zanje pomembnejše, gmotne koristi, ki jih ponuja svet, ali duhovne prednosti, ki jih imajo kot njegovi učenci? Zato je zatem, ko je povedal prispodobo in vse, kar se nanjo navezuje, zaključil: »Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« (Luka 14:33) Ali bo nekdo, ki želi biti njegov sledilec, voljno pripravljen na takšne žrtve ali pa bo to zanj previsoka cena?

Biti uravnovešen

Čeprav morda gmotne dobrine bolj očitno in takoj koristijo, pa so prednosti duhovnih prizadevanj veliko trajnejše in bolj zadovoljujoče. Jezus je takole razmišljal: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja, in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo.« (Matej 6:19, 20) V naših dneh so inflacija, borzni zlomi ter bančni propadi in podobno že mnoge, ki so zaupali izključno gmotnemu bogastvu, pokopali. Zato nas apostol Pavel svari, naj »ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je bežno [začasno, AC], kar pa se ne vidi, je večno« (2. Korinčanom 4:18). Kako pa lahko pridemo do takšne miselnosti?

Tako, da posnemamo svojega vzornika, Jezusa Kristusa. Ko je bil na zemlji, se ni obnašal kot asket, saj je včasih šel na poročno slavje in na slavnostno pojedino. Vseeno je povsem očitno dal prednost duhovnim rečem. Da bi izpolnil Očetovo voljo, se je prostovoljno odpovedal stvarem, za katere se misli, da so nujno potrebne. Nekoč je priznal: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Luka 9:58) Izpolnjevanje Očetove volje je bilo zanj življenjsko pomembno in prijetno delo, tako da je lahko iskreno in iz srca rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo.« (Janez 4:34)

Jezus je pokazal, kako vrednoti stvari, ko je zavrnil Satanovo zapeljevanje. Hudič je poskušal pridobiti Jezusa, da bi uporabil od Boga dano moč sebi v prid, da bi zadovoljil svoje telesne potrebe in da bi dosegel posvetno slavo in priljubljenost. Jezus je dobro vedel, da bi takšne dvomljive prednosti dosegel le za zelo visoko ceno, odpovedati bi se moral Božji naklonjenosti. To pa je bilo nekaj, kar ne bi hotel nikoli žrtvovati, kajti dober odnos s svojim Očetom je bolj cenil kot karkoli drugega. Zato je Satanove ponudbe nedvoumno in brez odlašanja zavrnil. (Matej 4:1-10)

Kot Kristusovi sledilci prav gotovo želimo enako vrednotiti stvari kot naš Gospodar. V zdajšnji stvarnosti, ki jo nadzira Satan, se morda za mnoge stvari zdi, da lahko koristijo, pa dejansko škodijo našemu odnosu z Bogom. Težnja za napredovanjem na delovnem mestu ter šolanjem na visokih šolah, da bi pridobili boljši položaj, dvorjenje nevernikom in sodelovanje v dvomljivih poslih nas lahko kaj hitro spravijo ob vero in na koncu nismo več v milosti pri Jehovu. Ko nas begajo takšne skušnjave, moramo stroške skrbno preračunati.

Ščiti nas prava modrost

Pred nekaj leti se je mlademu kristjanu v velikem mestu na Daljnem vzhodu ponudila priložnost, da gre na študijsko izpopolnjevanje v tujino. Čeprav je bil dobro izobražen in je imel dobro plačano zaposlitev, mu to ni bilo dovolj. Svoj položaj je hotel še izboljšati. Sokristjani so se poskušali pogovoriti z njim o svetopisemskih odlomkih, ki smo jih ravnokar pregledali, vendar je ostal nepopustljiv; storil je, kot je načrtoval. Čeprav se je najprej poskušal držati svoje vere, je biblijsko resnico postopoma prenehal ceniti. Porajali so se mu dvomi. Že po kakšnem letu mu je vera povsem opešala, postal je agnostik. Sicer je res, da je bil zadovoljen, ker je z izpopolnjevanjem dosegel višji položaj, vendar pomislimo, kako visoko ceno je moral plačati za to začasno slavo — »brodolom« vere in preti mu nevarnost izgube večnega življenja (1. Timoteju 1:19)!

Po drugi strani pa je tiste, ki niso dovolili, da bi karkoli ogrozilo njihov odnos z Bogom, Jehova bogato blagoslovil.

Za zgled si vzemimo mladeniča, ki je imel v prej omenjenem mestu biro za notranje oblikovanje. Le nekaj mesecev zatem, ko je pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, je dobil mamljivo ponudbo, prenovitvena dela v vrednosti 30.000 ameriških dolarjev. Vendar bi moral pri tem obiti gradbene predpise in merila. Nekaj konstrukcij bi moral postaviti na črno. Ker je spoznal, da morajo kristjani poslušati zakone, je uvidel, da če bo delo sprejel, bo izgubil Božjo milost (Rimljanom 13:1, 2). Ko je stvar skrbno pretehtal, je delo zavrnil. Rezultat? To dejanje iz vere se je izkazalo za preobrat v njegovem duhovnem napredovanju. V enem letu je napredoval do predanosti in krsta. Biro je prodal in si našel delo, pri katerem ima veliko več časa za duhovne stvari. Zdaj veselo in goreče služi Jehovu.

Oba mladeniča sta pretehtala ceno svoje odločitve. Zakaj sta se različno odločila? Zaradi Božje modrosti! Kako to? Kdor je moder, je sposoben znanje tako uporabiti, da mu trajno koristi. Kdor ima Božjo modrost, uporabi znanje v soglasju z namenom, ki ga ima z nami Bog. Čeprav sta oba mladeniča imela nekaj biblijskega znanja, pa ju je njegova uporaba pripeljala do različnih zaključkov. Knjiga pregovorov pravi: »Zakaj modrost pride v tvoje srce in znanje bo všeč tvoji duši; preudarnost te bo varovala in razumnost te čuvala; obvarovala te bo slabe poti.« (Pregovori 2:10-12)

Božja beseda, Biblija, je vir prave modrosti, h kateri se vedno lahko zatečeš po vodstvo, ko moraš odločati o čem pomembnem. Raje kot da bi se sam sebi zdel moder, poslušaj nasvet: »Upaj v Gospoda [Jehova, NW] iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.« (Pregovori 3:5, 6, AC) Biti moramo ponižni in pustiti se moramo poučiti. Izogibati se moramo svojeglavega duha neodvisnosti, ki zdaj prevladuje v svetu.

Da, ne moremo se izogniti žetvi tega, kar smo posejali. Tako je tudi prav, saj moramo sami nositi posledice svojih odločitev (Galačanom 6:7, 8). Zato preračunaj stroške, preden se česa lotiš. Ne dovoli, da bi te kakšne navidezne prednosti oropale duhovnosti in navezanosti na Boga Jehova. Moli za modrost in preudarnost, da bi se znal prav odločiti, kajti morda s svojimi zdajšnjimi odločitvami izbiraš med smrtjo in večnim življenjem (5. Mojzesova 30:19, 20)!

[Slika na strani 28]

Ali bo v svojem življenju dal prednost duhovnim dejavnostim ali posvetni karieri?