Oznanjevanje v Maputu, mikavnem glavnem mestu Mozambika

Leta 1991 je Mozambik uradno priznal Jehovove priče. Od tedaj oznanjevanje dobre vesti o Božjem kraljestvu v tej tropski državi na jugovzhodni obali Afrike presenetljivo napreduje. Spodnja pripoved govori o biblijskem izobraževalnem delu Jehovovih prič v Mozambiku, še posebej v okolici glavnega mesta, Maputa.

V MOZAMBIKU je podnebje zaradi toplega Indijskega oceana blago. Ob obali je veliko koralnih grebenov in odličnih plaž, ki jih krasijo palme. Na jugu je velik miren zaliv, idealen kraj za glavno mesto, Maputo.

Lepoto in spokojnost v tej državi pa kali zgodovina, polna nasilja. Stoletja je bila dežela pod tujimi gospodarji, najprej Arabci, potem Portugalci. Ti zadnji so prišli z blagoslovom katoliške cerkve, da lahko plenijo bogastvo dežele: slonovino, zlato in sužnje. Po stoletjih kolonialnega zatiranja je izbruhnil upor in 1975. leta je država postala neodvisna. Na žalost pa ta sprememba ni prinesla varnejšega življenja, saj se je država pogreznila v državljansko vojno; ljudstvo spet trpi, najhujše je nedolžnemu podeželskemu prebivalstvu.

Maputo, glavno mesto

V zadnjem desetletju je na tisoče Mozambičanov pobegnilo v razmeroma varna mesta. To je posebej opazno v Maputu, kjer je mestni utrip zaradi mešanice slikovite portugalske arhitekture in pisane Afrike prav živahen. Če se boste sprehodili po širokih tripasovnih maputskih avenijah, boste najprej opazili množico ljudi, ki hitijo po vsakdanjih opravilih. Nekaj pa je drugače. »Kljub prenatrpanemu in težkemu vsakdanjiku se ljudje znajo vedno nasmejati,« opaža Rodrigo, ki je v Maputu misijonar. »Težko boš našel nevljudnega človeka.« Mozambičani so znani po svoji neprisiljenosti in prijaznosti.

Ljudi seveda, tako kot drugje v Afriki, najlaže srečaš na tržnici. Tja se lahko pripelješ s Chapa 100, tako domačini imenujejo množico tovornjačkov za javni prevoz. Ponavadi se na zunanji strani tovornjaka drži več ljudi, kakor jih je v njem. Zato je morda boljše iti peš.

Mozambičani so strastni podjetniki. Obiskovalec Maputa bo brez dvoma opazil, kako si mnogi najdejo delo tako, da si na pločniku ali uličnem voglu postavijo majhno stojnico. Ali bi radi kupili sveže sadje, zelenjavo, zelišča ali začimbe? Za vsakogar je dovolj tega. Ali morda žive kokoši, orehe cashew ali trstičje za hišo? Nič ni pretežko in vse napravijo prijazno. Na voljo je tudi čiščenje čevljev in pranje avtomobilov. Deček vam z vročo železno palico in kosom polivinila celo plastificira vaše dragocene dokumente.

Vsa ulična trgovina pa ni čisto legalna. Trgujejo na vse načine. Ilegalne krošnjarje imenujejo dumba nenge, kar pomeni »zanesi se na svoje noge«. Nedvomno zato, ker je, kadar pridejo naokrog možje postave, beg bistven za preživetje njihovega tveganega posla.

Po vonju sodimo, da moramo biti blizu ribarnice. Vsak večer je na bregovih Costa do Sol okrog ribiških čolnov, ki pripeljejo dnevni ulov, velik vrvež. Tu najdeš ribe vseh oblik in velikosti, rakovice, jastoge in seveda znane mozambiške kozice. Morda pa vas zanima drugačno ribarjenje v Maputu in okolici!

»Ribiči ljudi«

Javnost se po uradnem priznanju ugodno odziva na delo Jehovovih prič. Nek mož je takole izrazil cenjenje: »V Londonu sem na ulicah videl veliko vaših. Pravzaprav sem Jehovove priče videl povsod, koder sem hodil. Prav všeč mi je, da vas zdaj vidim tudi tukaj.«

Če sodimo po sprejemanju Biblij in biblijske literature v portugalščini in congščini, jezikih, ki sta tu v rabi, potem so to res duhovno usmerjeni ljudje. Misijonarka Paula pravi, da povprečno sobotno dopoldne na osrednji tržnici ali bazarju ni težko oddati tudi čez 50 revij. Knjiga Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih se je ljudem izredno priljubila. Veliko mladih je med vojno ostalo brez doma ali brez staršev in kaže, da zelo cenijo vrednote in smernice iz te knjige.

Okrog misijonarja se po značilni neprisiljeni afriški navadi zbere cela gruča ljudi, ki jih zanima, kaj bo misijonar povedal. Takale srečanja na pločniku se nemalokrat razvijejo v živahne svetopisemske razprave. Neka sestra se spominja ene takšne vznemirljive izkušnje.

»Ko sem nekoč oznanjevala na ulici, se je blizu ustavil vojaški džip. Prestrašila sem se. Mlad vojak je zavpil ljudem, ki so stali zraven: ,Ej, vi, recite tisti gospe, naj pride sem!‘ Ko sem prišla bliže, se je na široko zasmejal in dejal: ,Vi ste dobri ljudje. Veseli smo, da vas vidimo tukaj. Prepričan sem, da imate s seboj knjigo o mladih. Rad bi jo imel.‘ Povedala sem mu, da nimam nobene, hkrati pa obljubila, da mu jo bom prinesla domov takoj, ko bo spet na zalogi.«

Dostava iz skladišča

Podružnica Watch Towerja v Južnoafriški republiki pošilja novo zalogo literature v maputsko skladišče vsaka dva tedna, da bi zadovoljila vse večje povpraševanje po literaturi. Za skladišče skrbi misijonar Manuel, organizira pa tudi razdeljevanje literature.

Nekega jutra je prišel mimo moški srednjih let in vprašal, kaj je v tej stavbi. Manuel je odgovoril, da je to skladišče biblijske literature. Mož je odšel, toda v slabi minuti je bil že nazaj.

»Rekli ste, da so tole biblijske knjige, ali ne?« je vprašal.

»Tako je,« je odvrnil Manuel.

»Katera organizacija pa je to?« je spet vprašal.

»Jehovove priče,« je odgovoril Manuel in dodal, »s to literaturo oskrbujemo svoje krajevne skupščine.«

»O, Jehovove priče!« Možev obraz je zasijal. »Tako rad imam vaše ljudi. Nekaj mi pa ni všeč.«

»Kaj pa vam je pri nas všeč?« je obzirno vprašal Manuel.

»Všeč so mi zanimive in poučne knjige, ki jih izdajate,« je pojasnil moški. »Ni pa mi všeč, da jih nikoli ne morem dobiti dovolj. Sploh ne veste, kako lačni smo v Maputu takšne literature, kakršna je vaša!« Potem je pokazal seznam izdaj Watch Towerja, v njem je imel napisane tudi starejše številke Stražnega stolpa in Prebudite se!, ki so mu manjkale.

»Vedno nosim ta seznam s seboj,« je povedal Manuelu. »Kadar srečam kakšno Jehovovo pričo, skušam dobiti te izdaje. Če mi lahko pomagate, da dobim literaturo s svojega seznama, vam plačam tudi toliko ko za zlato!«

Pogovor se je nadaljeval. Manuel je zvedel, da je človek prvič srečal Jehovove priče v 1950-ih letih in takrat je prebral knjigo Creation. Toda ker je bilo delo Jehovovih prič pod portugalsko upravo prepovedano, je le malo napredoval.

Ko ga je Manuel pozneje obiskal v njegovi pisarni, je opazil, da ima vso literaturo Watch Towerja ovito v polivinil in zgledno urejeno. Prinesel mu je izdaje, ki jih je potreboval, da bi dopolnil svojo zbirko, poskrbel pa je tudi, da je z možem in njegovo družino pričel preučevati Biblijo.

Vse to duhovno sejanje in zalivanje je začelo rojevati veliko sadu, Bog ,daje rast‘. Vse kaže, da bo žetev dobrosrčnih ljudi v Mozambiku bogata (1. Korinčanom 3:6; Janez 4:36)!

Teokratični napredek kljub oviram

Zdaj je v Maputu in okolici čez 50 skupščin. Toda nimajo niti ene kraljestvene dvorane. Kako to? Zaradi težkih ekonomskih razmer skupščine ne morejo zidati, čeprav so nekatere že pred leti kupile parcelo.a

Toda takšne ovire jih ne zadržujejo pred napredovanjem. Trenutno v južnem Mozambiku vodijo dobrih 5000 biblijskih preučevanj. Preučevati si želi tako veliko ljudi, da so morali določiti prednostno pravilo: če kdo zaprosi za preučevanje, se od njega pričakuje, da bo obiskoval vse skupščinske shode.

V neki skupščini v barakarski mestni četrti je zadnje čase na nedeljskih shodih 189 navzočih, čeprav je samo 71 oznanjevalcev dobre vesti. Ta velika skupina se shaja na odprtem hišnem dvorišču. Ograjeno je z valovito pločevino in trstičjem, tako da se ne vidi noter. Pred vsakim shodom dvorišče počistijo in veliko navzočih, tudi mnogi odrasli, posede po rogoznicah na tleh. Kako pozorno poslušajo program! Ker mnogi novi nimajo Stražnega stolpa, ki se na shodu preučuje, pazljivo poslušajo, ko se bere odstavek, in ko voditelj postavi vprašanje, se dvignejo skoraj vse roke.

V drugi skupščini, ki ima 59 oznanjevalcev, je redno navzočih čez 140 ljudi. Običajno se zberejo na odprti terasi. Kadar pa dežuje, se skupščina nagnete v dve sobi majhnega stanovanja. Kar jih ne more v sobi, jih ostane v veži, kuhinji in na balkonu. Njihovega cenjenja in pozornosti ni moč prezreti. Tudi mnogi mladi pozorno sledijo programu.

Nikjer niso možnosti za nadaljnjo rast v Mozambiku tako očitne kot na zborih. Pred kratkim je bil v stari bikoborski areni v mestnem središču okrajni zbor. Ali si lahko zamislite, kako presenečenih je bilo približno 3000 oznanjevalcev, ko je prireditev obiskalo 10.000 ljudi?

»Žetev je velika«

Take izkušnje jasno odkrivajo, da je v Mozambiku še veliko dela. Nekatere skupščine je šele pred kratkim prvič obiskal potujoči nadzornik, ki ga je poslala podružnica. Dobili so prepotrebno pomoč glede pravilnega urejanja organizacijskih zadev v skupščini.

Skupščine so zelo hvaležne tudi za to, da so pred nedavnim prišli misijonarji Gileada. Francisco, starešina iz Maputa, opaža: »To je za nas velik korak naprej. Imeli smo navdušenje. Imeli smo ljubezen. Pri mnogih organizacijskih zadevah pa nismo bili na tekočem. Potrebovali smo nekoga, ki bi nas iz prve roke naučil urejati te reči. Tako smo srečni, da so zdaj z nami misijonarji.«

Veseli pa so tudi misijonarji, veseli, da lahko pomagajo svojim bratom. Hans, ki je po 20 letih službe v Braziliji pred kratkim prišel v Mozambik, je to povzel takole: »Delo na mozambiškem polju je velika prednost! Čutimo, da je na obzorju mogočen porast. Tu je še toliko dela! Samo v Maputu bi potrebovali še 10 ali 20 misijonarjev.«

Vse večja teokratična dejavnost spominja na Jezusovo gorečo prošnjo: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« (Matej 9:37, 38) Zaupamo lahko, da bo Jehova odgovoril na to nujno prošnjo v prid svojih služabnikov v Mozambiku.

Tisoče Jehovovih prič je 12 ali več let preživelo v internacijskih centrih v severozahodnem Mozambiku. Ko so se nekateri pred kratkim vrnili v Maputo, je bila vsa njihova gmotna posest kos blaga, ki so ga imeli na sebi. Toda imeli so obilo vere! Bratje iz bližnjih držav so jim radodarno priskrbeli hrano in obleko, tako da so lahko znova zaživeli.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Skupščine se veselijo odlične priprave za krščansko oznanjevanje ob sobotah dopoldan

[Slika na strani 24]

Petletni Jaimito. Rodil se je v ujetniškem taborišču. Njegovi starši so srečni, da so spet v Maputu. Jaimitov oče Francisco z vso družino vsak teden preučuje Biblijo. Oba starša si vzameta veliko časa za poučevanje otrok, da bi bili na oznanjevanju uspešni učitelji. Jaimito rad deli literaturo na osrednji tržnici

[Slika na strani 25]

Skupščin pri napredku ne zaustavi niti to, da nimajo kraljestvenih dvoran. Ponajvečkrat je na shodih navzočih dvakrat toliko ljudi kot je oznanjevalcev.