Spodbujajte drug drugega

»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč če imate kakšno dobro, . . . v spodbudo.« (EFEŽANOM 4:29)

1., 2. a) Zakaj lahko upravičeno rečemo, da je govor čudež? b) Zakaj je opozorilo glede rabe jezika na mestu?

»GOVOR je magična vez, ki povezuje prijatelje, družino in družbo . . . Z razumom in usklajenimi gibi [jezikovega] mišičevja ustvarjamo zvoke, ki zbujajo ljubezen, zavist, spoštovanje; pravzaprav je moč z njim izraziti vsako človeško čustvo.« (Hearing, Taste and Smell)

² Naš jezik ni organ, ki bi ga rabili le pri požiranju in okušanju, z njim lahko namreč delimo z drugimi svoje razmišljanje in čutenje. ,Jezik je majhen ud,‘ je napisal Jakob. »Z njim hvalimo Gospoda in Očeta, in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po božji podobi.« (Jakob 3:5, 9) Svoj jezik lahko rabimo za hvalevredne reči, na primer, hvaljenje Jehova. Ker pa smo nepopolni, ga zlahka rabimo tudi za škodljive in negativne. Jakob je še napisal: »Moji bratje, tako ne sme biti!« (Jakob 3:10)

3. Na katera dva vidika govora bi morali biti pozorni?

³ Noben človek ne more popolno nadzorovati svojega jezika, zagotovo pa bi se morali prizadevati, da se popravljamo. Apostol Pavel svetuje: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč če imate kakšno dobro, da bo ob potrebi v spodbudo in je v prid tistim, ki poslušajo.« (Efežanom 4:29) Bodimo pozorni na to, da tale naredba obsega dva vidika: česa bi se morali ogibati in za kaj naj si prizadevamo. Premislimo o obeh!

Ne govorimo grdo

4., 5. a) Kako se kristjani borimo proti grdemu govorjenju? b) Katera podoba ustreza ,umazanemu govorjenju‘?

⁴ Pismo Efežanom 4:29 najprej svari: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust.« To morda ni lahko, saj je preklinjanje zelo razširjeno. Mnogi krščanski mladi vsak dan slišijo preklinjanje sošolcev, ki hočejo s kletvicami kaj poudariti ali se pokazati bolj drzni. Morda ni mogoče, da ne bi slišali nobene pokvarjene besede, morali pa bi se zavestno truditi, da jih ne privzemamo. V našem razumu in ustih nimajo kaj iskati!

⁵ V grščini se osnovna beseda Pavlovega opozorila nanaša na pokvarjene ribe ali gnilo sadje. Denimo, da opazuješ človeka, ki je nepotrpežljiv, potem pa že kar pobesni. Tedaj strese svojo jezo in iz ust mu prileti razpadajoča riba. Potem izpljuva še nekaj smrdljivega in gnilega sadja, ki popaca vse navzoče. Kdo je ta človek? Kako žalostno bi bilo, če bi bil to kdo izmed nas! Toda če ,iz naših ust prihajajo umazane besede‘, nam tale slika kar ustreza.

6. Kako se besede iz Pisma Efežanom 4:29 tičejo kritikastrskega in negativnega govorjenja?

⁶ Nasvet iz Pisma Efežanom 4:29 je uporaben tudi za to, naj ne kritiziramo. Seveda ima vsakdo svoje mnenje in okus, nekatere reči mu niso vseč in jih ne sprejema, toda ali si kdaj bil ob kom, ki je o vsakomur in o vsem imel pripomniti kaj negativnega? (Primerjaj Rimljanom 12:9; Hebrejcem 1:9.) Takšno govorjenje deluje razdiralno, povzroča potrtost oziroma uničuje (Psalm 10:7; 64:2-4; Pregovori 16:27; Jakob 4:11, 12). Morda se tak človek ne zaveda, kako je podoben kritikantom, ki jih je opisal Malahija (Malahija 3:13-15). Ali ga ne bi zgrozilo, če bi mu kdo izmed tistih, ki stojijo zraven, povedal, da mu iz ust letijo pokvarjene ribe ali gnilo sadje!

7. Glede česa bi se morali vsi preiskati?

⁷ Res ni težko opaziti, ko kdo drug stalno daje negativne ali kritične pripombe, zato pa se vprašaj: ,Ali nemara postajam sam takšen? Da ni morda res tako?‘ Bilo bi pametno, da od časa do časa premislimo, kakšen je duh naših besed. So povečini negativne, kritične? Ali zvenijo kot govori Jobovih treh hinavskih tolažnikov (Job 2:11; 13:4, 5; 16:2; 19:2). Zakaj ne bi pri stvari našli kaj pozitivnega in omenili to? Zakaj ne bi kritikastrskega pogovora speljali v spodbudne teme?

8. Kaj nas glede govorjenja uči Malahija 3:16 in kako lahko pokažemo, da se nas je ta nasvet prijel?

⁸ Malahija je predstavil to nasprotje: »Tako so se bogaboječi med seboj pogovarjali: Gospod je prisluhnil in slišal. In pred njim so napisali spominsko knjigo za te, ki se ga boje in njegovo ime spoštujejo.« (Malahija 3:16) Ali si opazil, kako se Bog odziva na spodbudno govorjenje? Kako tak pogovor verjetno vpliva na sogovornike? Lahko se kaj naučimo za svoje vsakodnevno govorjenje. Koliko boljše je za nas same in za druge, če je naš pogovor značilen po ,hvalni daritvi Bogu‘ (Hebrejcem 13:15)!

Spodbujati druge

9. Zakaj so skupščinski shodi odlična priložnost za spodbujanje?

⁹ Skupščinski shodi so odlična priložnost, da govorimo, kar je ,dobro, . . . ob potrebi v spodbudo in v prid tistim, ki poslušajo‘ (Efežanom 4:29). To lahko storimo v biblijskem govoru, prikazu ali komentarju pri člankih z vprašanji in odgovori. S tem potrjujemo besede iz Knjige pregovorov 20:15: ,Razumne ustnice so najdragocenejši okras.‘ In kdo ve, koliko src lahko ganemo ali spodbudimo?

10. Kaj bi bilo morda prav popraviti, ko premislimo, s kom se ponavadi pogovarjamo (2. Korinčanom 6:12, 13)?

¹⁰ Čas pred shodi in po njih je prav prikladen za spodbudne pogovore, ki koristijo poslušalcem. Seveda ni težko ta čas prijetno klepetati s sorodniki in nekoliko prijatelji, ob katerih smo sproščeni (Janez 13:23; 19:26). Zakaj ne bi v duhu nasveta iz Pisma Efežanom 4:29 iskali priložnosti, da se pogovarjamo tudi z ostalimi? (Primerjaj Luka 14:12-14.) Že vnaprej se lahko odločimo, da ne bomo le formalno in mimogrede pozdravili nekaterih novih, starejših in mladih, temveč bomo z njimi spregovorili nekaj več besed, z najmlajšimi pa bomo celo sedli, da bomo veliki približno toliko ko oni. Če se bomo za druge iskreno zanimali in se z njimi spodbudno pogovarjali, se bodo raje pridružili Davidovemu vzkliku v psalmu 122:1.

11. a) Česa so se mnogi navadili glede sedežev? b) Zakaj nekateri namenoma ne sedijo vedno na istem mestu?

¹¹ Pri spodbudnem pogovarjanju nam bo pomagalo tudi to, če bomo na shodih sedeli na različnih mestih. Mati z majhnim otrokom bo morda morala sedeti blizu sobe za otroke, kakšen bolnik bo morda potreboval sedež na koncu vrste, kaj pa ostali? Mogoče nas navada vleče vedno na isti sedež; celo ptice se nagonsko vračajo v svoje gnezdo (Izaija 1:3; Matej 8:20). Odkrito povedano lahko sedimo kjersibodi, zakaj ne bi torej menjavali svojega mesta: na desni, na levi, spredaj, zadaj — tako se lahko bolje spoznamo z različnimi brati in sestrami. Čeprav ni pravila, da bi morali delati tako, pa se je starešinam in drugim zrelim, če sedijo na različnih mestih, lažje pogovarjati o rečeh, ki so zanimive za mnoge in ne samo za razmeroma malo zaupnih prijateljev.

Bogaboječe spodbujati

12. Katero nezdravo težnjo je opaziti že vso zgodovino?

¹² Kristjana bi morala želja po spodbujanju drugih navesti, da v tem pogledu ne sledi človeški težnji po postavljanju množice pravil, temveč da posnema Boga.a Nepopolni ljudje že dolgo težijo za tem, da bi vladali ljudem okrog sebe, tej težnji so podlegli celo nekateri Božji služabniki (1. Mojzesova 3:16; Pridigar 8:9). V Jezusovem času so judovski verski voditelji ljudem ,vezali težka in neznosna bremena, sami pa jih še s prstom niso hoteli premakniti‘ (Matej 23:4). Neškodljive običaje so spremenili v obvezujoče tradicije. V pretirani skrbi za človeška pravila so prezrli reči, ki so bile pred Bogom pomembnejše. S svojimi mnogimi nebiblijskimi pravili niso spodbudili prav nikogar, niso ravnali po božje (Matej 23:23, 24; Marko 7:1-13).

13. Zakaj si ni primerno izmišljati številnih pravil za sokristjane?

¹³ Kristjani se iskreno želimo držati božanskih zakonov. Kljub temu pa lahko tudi mi postanemo žrtve postavljanja mnogih nadležnih pravil. Zakaj? Okusi so različni, in kar se nekomu zdi sprejemljivo, morda drugemu ni všeč in bi prepovedal. Kristjani tudi različno hitro napredujemo k duhovni zrelosti. Ali pa je postavljanje mnogih pravil Božji način pomoči drugim, da bi napredovali k zrelosti (Filipljanom 3:15; 1. Timoteju 1:19; Hebrejcem 5:14)? Celo če bi kdo počel kaj ekstremnega ali nevarnega, ali bi bila prepoved najboljša rešitev? Božji način je, da usposobljeni tistega, ki je zašel, obrnejo na pravo pot s krotkim dopovedovanjem (Galačanom 6:1).

14. Čemú je Bog dal Izraelcem zakone?

¹⁴ Res je, da je Bog svojemu bivšemu ljudstvu Izraelu dal stotine zakonov o tempeljskem čaščenju, daritvah in celo zdravstvu. To je bilo za ločen narod primerno in mnogi zakoni so imeli preroški pomen in so pomagali voditi Jude do Mesija. Pavel je napisal: »To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico.« (Galačanom 3:19, 23-25) Ko je bila postava ukinjena na mučilnem kolu, Bog ni dal kristjanom obsežnega seznama pravil za večino področij življenja, ko da bi jih to utrjevalo v veri.

15. Kakšno vodstvo je Bog priskrbel krščanskim častilcem?

¹⁵ Seveda nismo brez zakonov. Bog nam ukazuje, naj ne malikujemo, nečistujemo, prešuštvujemo in ne zlorabljamo krvi. Posebej prepoveduje umor, laž, spiritizem in druge grehe (Apostolska dela 15:28, 29; 1. Korinčanom 6:9, 10; Razodetje 21:8). V svoji besedi jasno svetuje glede mnogih reči. Veliko bolj od Izraelcev smo se dolžni učiti in živeti po biblijskih načelih. Starešine lahko izgrajujejo druge tako, da jim pomagajo najti ta načela in premišljevati o njih, ne pa s pravili.

Starešine, ki spodbujajo

16., 17. Kakšen odličen vzorec glede postavljanja pravil sočastilcem so postavili apostoli?

¹⁶ Pavel je napisal: »Sicer pa napredujmo v isti smeri od tam, kamor smo prispeli.« (Filipljanom 3:16) V skladu s to pobožno predstavo je apostol z drugimi ravnal tako, da jih je spodbujal. Pojavilo se je, na primer, vprašanje, ali naj jejo meso, ki je bilo pred tem mogoče v malikovalskem svetišču. Ali je ta starešina, ker bi to pač bilo dosledno ali preprosto, kar postavil pravilo, ki bi veljalo za vse zgodnje skupščine? Ne. Vedel je, da imajo kristjani različno mero spoznanja, so različno zreli in se bodo zato verjetno različno odločili. Zase pa je bil odločen, da bo zgleden (Rimljanom 14:1-4; 1. Korinčanom 8:4-13).

¹⁷ Krščanski grški spisi odkrivajo, da so apostoli glede oblačenja, pričesk in nekaterih drugih osebnih zadev koristno svetovali, niso pa postavljali pravil za vsako reč, obveznih za vse. To je odličen zgled za današnje krščanske nadzornike, ki želijo spodbujati čredo. Očitno je to bil osnovni način Božjega ravnanja že celo v starodavnem Izraelu.

18. Kakšna pravila glede obleke je Jehova postavil Izraelcem?

¹⁸ Bog Izraelcem ni dal zamotanih zakonov glede obleke. Moški in ženske so se očitno podobno oblačili, nosili so podobna vrhnja oblačila, morda so bila ženska okrašena ali bolj pisana. Ljudje obeh spolov so nosili spodnje oblačilo, sadhín (Sodniki 14:12; Pregovori 31:24; Izaija 3:23). Kaj je Bog zapovedal glede obleke? Ne moški ne ženske niso smeli nositi oblek, značilnih za nasprotni spol, to bi namreč kazalo na homoseksualne namere (5. Mojzesova 22:5). Izraelci so morali, da bi se ločili od sosednjih narodov, na robu svojih oblek imeti prišite resice in modro vrvico nad njimi, na voglih ogrinjala pa morda še čopke (4. Mojzesova 15:38-41). To pa je tudi vse, kar je postava določila o oblačenju.

19., 20. a) Katere smernice daje Biblija kristjanom glede obleke in lepšanja? b) Kako bi morali starešine gledati na postavljanje pravil, ki zadevajo osebni videz?

¹⁹ Ali imamo kristjani, ker nismo pod postavo, v Bibliji kakšna druga podrobna pravila o oblačenju ali lepšanju? Pravzaprav ne. Bog je priskrbel uravnovešena načela, ki se jih lahko držimo. Pavel je zapisal: »Prav tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s spoštljivostjo in skromnostjo. Ne s kodranjem in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko.« (1. Timoteju 2:9) Peter je svaril, naj kristjanke ne skrbijo predvsem za zunanji videz, temveč za ,notranjost srca z neuničljivim okraskom krotkega in miroljubnega duha‘ (1. Petrovo 3:3, 4). Verjetno je bil nekaterim kristjankam v prvem stoletju ta nasvet, naj bodo pri obleki in ličilih zmerne in obvladane, potreben, zato je zapisan. Toda apostoli niso zapovedovali ali prepovedovali modnih smeri, temveč so le spodbudno svetovali.

²⁰ Jehovove priče bi morale biti in na splošno tudi so znane po svojem spodobnem videzu. Stil oblačenja se po deželah in celo v enem okolju ali skupščini razlikuje. Starešina, ki zagovarja stroga merila ali ima svoj okus za oblačenje in ličenje, lahko seveda odloča zase in za svojo družino. Toda ko gre za čredo, mora misliti na tole Pavlovo misel: »Ne, kakor da gospodujemo nad vašo vero, ampak smo sodelavci pri vašem veselju; kajti v veri ste trdni.« (2. Korinčanom 1:24, Jere, Pečjak, Snoj) Da, s tem, ko se starešine zdržujejo vsakršnega postavljanja pravil za skupščino, spodbujajo vero drugih.

21. Kako lahko starešine spodbudno pomagajo, če kdo pri oblačenju zaide v skrajnost?

²¹ Tudi danes se tako kakor v prvem stoletju zgodi, da se kak nov ali duhovno slaboten vprašljivo ali nemodro oblači, liči ali nosi preveč nakita. Kaj tedaj? Pismo Galačanom 6:1 tudi v tem pogledu ponuja vodstvo krščanskim starešinam, ki želijo iskreno pomagati. Preden se starešina odloči za svetovanje, bo morda modro, da se posvetuje s sostarešinom, če se le da, ne s tistim, za kogar ve, da deli isto mnenje. Če posvetni način oblačenja, pričeske in ličenja vpliva že na mnoge v skupščini, se starešine lahko pogovorijo, kako bi najbolje pomagali s prijaznim in spodbudnim govorom na shodu ali z osebno pomočjo (Pregovori 24:6; 27:17). Njihov cilj bo spodbuditi k stanju, kakršno je opisano v Drugem pismu Korinčanom 6:3: »V ničemer ne dajemo nobenega pohujšanja, da se naša služba ne bi grajala.«

22. a) Zakaj majhne mnenjske razlike ne bi smele motiti? b) Kako zgleden je bil v tem Pavel?

²² Krščanski starešine hočejo ,pasti Božjo čredo, ki jim je zaupana‘, tako, kot je poudaril Peter, namreč »ne gospodovalno do« Božje dediščine (1. Petrovo 5:2, 3). V njihovem ljubečem delu se lahko pojavijo vprašanja o zadevah, o katerih menijo različno. Morda krajevni običaj narekuje, da bralec odstavkov pri preučevanju Stražnega stolpa stoji. Priprave za oznanjevanje v skupinici in mnoge druge podrobnosti glede oznanjevanja samega se uredi tako, kot je za neko okolje običajno. Ali pa se bo podrl svet, če kdo to napravi rahlo drugače? Ljubeči starešine želijo, da bi ,vse potekalo spodobno in urejeno‘. Pavel je te besede uporabil v zvezi s čudežnimi darovi, vendar sobesedilo pokaže, da je zanj bilo najvažnejše ,spodbujanje skupščine‘ (1. Korinčanom 14:12, 40, JPS). Pri njem ni bilo opaziti nagnjenja k neskončnemu postavljanju pravil, saj njegov prvi cilj ni bila uniformiranost ali popolna učinkovitost. Takole je napisal: »[Oblast] je dal Gospod v vaše napredovanje in ne v vaše uničenje.« (2. Korinčanom 10:8).

23. Kako lahko, na primer, posnemamo Pavlov zgled utrjevanja drugih?

²³ Pavel se je nedvomno trudil utrjevati druge s pozitivnim in spodbudnim govorjenjem. Ni se družil samo z nekoliko prijatelji, temveč se je prizadeval obiskovati veliko bratov in sester, duhovno močne in tiste, ki so bili zelo potrebni spodbude. In poudarjal je ljubezen — ne pravila — ker ,ljubezen zida‘ (1. Korinčanom 8:1).

[Podčrtne opombe]

Točke za obnovo

◻ Zakaj je, če se nagibamo k negativnemu ali kritikastrskemu govorjenju, na mestu sprememba?

◻ Kaj lahko storimo, da bi bili v skupščini bolj spodbudni?

◻ Kakšen je Božji vzorec glede postavljanja mnogih pravil drugim?

◻ Kaj bo pomagalo starešinam, da čredi ne bodo nalagali človeških pravil?