Govorjenje jezikov — vse pogostejši pojav

»MOČ JE prevzela moj jezik in besede so kot voda vrele na dan. Kakšno nepopisno veselje! Imel sem občutek nenavadne čistosti. Od takrat nisem več isti,« je vzkliknil človek, ki je izkusil nenavadno govorjenje »neznanega jezika«.

Zgoraj je navedena izjava človeka, kaj je občutil, ko je prvič govoril »neznan jezik«. »Za kaj pravzaprav gre?« bi morda kdo upravičeno vprašal. Gre za pojav ali verovanje v nekaterih cerkvah, v katerih možje in žene trdijo, da jih je Božji duh navedel, da govorijo v tujih, nenavadnih jezikih, ki jih ne poznajo.

To je naraščajoč verski pojav. Včasih so menili, da se kaj takšnega lahko zgodi samo pripadnikom binkoštne cerkve, vendar je zdaj govorjenje jezikov prešlo meje tradicionalne veroizpovedi, tako da je ta pojav opaziti tudi pri baptistih, pripadnikih episkopalne cerkve, evangeličanih, metodistih, prezbiterjancih in rimokatoličanih. Stanje človeka v takšnih okoliščinah je opisano kot zamaknjenost, blaznost, trans in hipnoza. Nekateri temu celo pravijo histerično doživetje. Z govorjenjem jezikov ali glosolalijo je povezan misticizem in karizma.

Zakaj danes hrepenijo po daru jezikov

Cyril G. Williams v svoji knjigi o jezikih duha, Tongues of the Spirit, namiguje, da morda obstoji »povezava med občutkom neuspeha in željo po ,jezikih‘ «. Govorjenje jezikov opiše kot sprostilno reakcijo, ki »terapevtično učinkuje kot zmanjševalec napetosti« ter »rešuje notranje boje«. Razočaranje pri cerkvenem delu, čustvene težave, zavožena kariera, izguba ljubljenega človeka, pritiski doma ter bolezen v družini so navedeni kot dejavniki, ki pripomorejo k takšnemu zanesenemu govorjenju.

Podobno John P. Kildahl v knjigi o psihologiji govorjenja jezikov, The Psychology of Speaking in Tongues, pravi, da je »zaskrbljenost predpogoj za razvoj sposobnosti govorjenja jezikov«. Ko je stvar osebno raziskoval in ljudi skrbno izprašal, je odkril, »da je več kot 85 odstotkov tistih, ki govorijo jezike, očitno bilo močno zaskrbljenih, preden so odkrili to sposobnost.« Neka mati si je na primer želela govoriti jezike, da bi lahko molila za sina, ki je zbolel za rakom. Nek možakar je pričel govoriti jezike, ko ga je skrbelo glede napredovanja v službi, neka ženska pa teden zatem, ko je mož odšel na zdravljenje zaradi alkoholizma.

Kaj nekdo občuti

Nekdo, ki je prvič govoril jezike, je pripovedoval: »Ves sem gorel, tresla me je mrzlica in oblival me je pot. V rokah in nogah sem čutil drhtavico in nekakšno šibkost.« Z doživetjem govorjenja jezikov je pogosto povezano nenavadno obnašanje, ki je za nekatere moteče. »Neko dekle« se je »skoraj zadušilo z lastno slino, ko se je raztegnilo na stolu, vrat ji je omahnil nazaj, s petami je bila oprta ob tla, noge pa so ji otrdele.« Na nekem občestvenem shodu »je moški prevračal kozolce z enega konca cerkve do drugega«.

»Za nekatere ljudi,« piše prof. William J. Samarin, »je govorjenje jezikov pogoj za krst v svetem duhu.« Brez tega »imajo občutek, da jim nekaj manjka«. Na to se gleda kot na »odgovor na molitev, na potrditev božanske ljubezni in naklonjenosti«. Drugi so povedali, da jih navdaja z notranjo harmonijo, veseljem in mirom, z »večjim občutkom moči« in »močnejšim občutkom identitete«.

Ali je zaneseno govorjenje res dokaz delovanja svetega duha? Ali takšno doživetje označi človeka za pravega kristjana? Ali je govorjenje jezikov del čaščenja, kakršnega danes sprejema Bog? Ta vprašanja zahtevajo več kot le bežen odgovor. Zakaj? Zato ker hočemo, da je našemu čaščenju Bog naklonjen in ga blagoslavlja.