»Vrnite se k meni in jaz se vrnem k vam«

DRUŽINA je uživala na prijetnem izletu v gozdu. Potem pa je Peter, najmlajši, stekel proč. Po hribu navzdol je zasledoval veverico. Nenadoma so nebo prekrili oblaki in pričelo je deževati. Rahel dež se je postopoma sprevrgel v pravi naliv. Družina je hitro pospravila svoje stvari in odhitela proti avtu. Vse je skrbelo, kje je Peter.

Ta se je medtem poskušal vrniti k družini. Ni videl daleč naprej in pot po hribu navzor je postala zaradi dežja spolzka. Nepričakovano mu je zmanjkalo tal pod nogami, spodrsnilo mu je v globoko, skrito jamo. Poskušal je splezati iz nje, a kaj ko so bile stene tako spolzke.

Deževnica je drla po hribu in polnila jamo z blatom. Pretila je resna nevarnost, da bo Peter utonil. Vendar ga je oče le našel in z vrvjo potegnil ven. Kasneje je bil Peter strogo pokaran, ker se je potepal. Vendar mu v materinem naročju, zavitemu v odejo, karanja ni bilo težko sprejeti.

To doživetje dobro ponazori, kaj se dogaja nekaterim, ki so bili med Božjim ljudstvom. Padli so v globoko jamo te stvarnosti in zdaj si močno prizadevajo, da bi zlezli iz nje in se vrnili v zavetje Jehovove organizacije. Kako razveseljivo je vedeti, da je Jehova usmiljen in pripravljen ,spustiti vrv‘ ter jim pomagati, da se vrnejo na varno!

Jehova ravna usmiljeno

Za časa Izraela, ob dograditvi templja, je Salomon v molitvi posvečenja rotil Jehova, naj prisluhne prošnjam, usmerjenim proti templju. Potem je rekel: »Če se bodo [Izraelci] zoper tebe pregrešili — saj ni človeka, ki bi ne grešil — in se boš nad njimi razsrdil ter jih izročil sovražniku, . . . pa se bodo v svojem srcu premislili v deželi, kjer bodo ujeti, se bodo spreobrnili in te zaprosili v deželi svojih zmagovalcev, . . . poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico!« (1. kraljev 8:46-49)

Salomonova prošnja se je v zgodovini Izraela večkrat izpolnila. Vedno znova je Božje ljudstvo skrenilo in zapustilo Boga. Potem so uvideli svojo napako in se vrnili ter ga poiskali. In Jehova jim je odpustil. (5. Mojzesova 4:31; Izaija 44:21, 22; 2. Korinčanom 1:3; Jakob 5:11) Takole je po Malahiju Jehova ocenil svoje tisočletno ravnanje s svojim ljudstvom: »Od dni svojih očetov odstopate od mojih zapovedi in jih ne izpolnjujete. Vrnite se k meni in jaz se vrnem k vam.« (Malahija 3:7)

Zakaj so zašli

Tako kot za časa Izraelcev jih je tudi danes nekaj izmed Jehovovega ljudstva zašlo in se ločilo od Jehovove organizacije. Zakaj? Nekateri so šli za nečim, kar je bilo na prvi pogled nedolžno, tako kot je Peter zasledoval veverico. Isto se je primerilo tudi Adi, ki pripoveduje: »Običajno smo šli sodelavci v opoldanskem odmoru skupaj na kosilo v bližnjo restavracijo. Zato mi ob koncu dneva ni bilo težko sprejeti njihovega povabila na kavo. Mislila sem si, saj ne zapravljam čas, ki je namenjen shodom in oznanjevanju. Nisem uvidela, da pravzaprav nisem poslušala načela iz Prvega pisma Korinčanom 15:33.

Kmalu sem pričela hoditi z njimi na sobotno jahanje. Potem sem šla z njimi v kino in gledališče, zaradi tega sem spustila nekatere shode. Nazadnje me ni bilo več videti niti na enem shodu, pa tudi oznanjala nisem več. Ko sem spoznala, kaj se je zgodilo, nisem bila več povezana z organizacijo.«

V drugih primerih je morda vzrok resen skrit greh, zaradi katerega se človek ne čuti vreden služiti Bogu (Psalm 32:3-5). Ali pa se kdo spotakne nad nečem, kar je rekel ali naredil sokristjan, pri tem pa spregleda, kar je rekel sam Salomon: »Ni človeka, ki bi ne grešil.« (1. kraljev 8:46; Jakob 3:2)

Spet drugi postanejo malodušni, ko se jih pokara (Hebrejcem 12:7, 11). Mamljivost pridobitniškega življenja je mnoge odvrnila od služenja Bogu. Pogosto jih iskanje posvetne uveljavitve potegne tako globoko v posvetno delo, da v njihovem življenju ni več prostora za Božjo službo (Matej 13:4-9; 1. Timoteju 6:9, 10). Ali za takšne ni več nobenega upanja?

Ali se boš odzval Jehovovemu vabilu

Nekoč je rekel Jezus nekaj, kar je bilo težko razumeti in nekateri so se ob to spotaknili. Zapis govori: »Po tistem je precej njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.« Pa vendar se niso vsi odvrnili. Biblijska pripoved nadaljuje: »Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: ,Ali hočete tudi vi oditi?‘ Simon Peter mu je odgovoril: ,Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš [ti].‘ « (Janez 6:66-68) Jezusovi apostoli so modro dojeli, da bi bilo pogubno zapustiti Jezusa.

Nekateri, ki odidejo, sčasoma pridejo do podobnega spoznanja. Uvidijo, da je zapustitev Božje organizacije poguben korak in da se le pri Jehovu in Kristusu najde besede, ki vodijo v življenje. Ko to spoznajo, bi se morali tudi zavedati, da ni nikoli prepozno za ponovni premislek, da prosijo Jehova za odpuščanje in se vrnejo k njemu. Sam Jehova vabi: »Vrnite se k meni in jaz se vrnem k vam.« (Malahija 3:7)

Saj res, kje naj bi iskren kristjan našel srečo, če ne v Jehovovi službi? Če se je nekdo ločil od Božje organizacije, katere del je bil, kaj ga zdaj čaka v svetu, zunaj nje? Kaj hitro bo spoznal, da je postal del vse nasilnejšega sveta. Odkril bo, da je vpleten v stvarnost, ki je polna hinavščine, laži, prevar in nemorale, v svet, ki je tako nevaren in neprijeten kot blatna jama, ki je ogrožala Petrovo mlado življenje. Ko se zave in spozna, da je njegovo večno življenje v nevarnosti, ne bi smel izgubljati časa. Takoj bi moral poiskati pomoč, da se izkoplje iz takšnega položaja. Kljub temu se je morda težko vrniti.

Ali si se tudi ti poskušal vrniti k Jehovu, pa si spoznal, da je to težko? Tedaj vedi, da potrebuješ pomoč. Verjemi, da so ti tvoji bratje in sestre v Božji organizaciji pripravljeni pomagati. Toda sam se moraš potruditi in odkriti Jehovu svojo željo. Čas je, da ,se premisliš‘ in se zares ,vrneš k Jehovu‘ (1. kraljev 8:47).

Pomagalo se jima je, da sta se vrnila

Ada pojasnjuje, kaj ji je pomagalo, da se je vrnila k Jehovu: »Ravno ob pravem času me je sestra, ki je nekoč preučevala z mano, povabila, naj grem z njo na okrajni zbor. Tako ljubezniva je bila! Ničesar mi ni očitala! Toliko ljubezni je bilo v njenem ravnanju. Leto je že minilo od mojega zadnjega obiska shoda. Razmišljala sem o puhlosti sveta in o dejstvu, da se za njegovim bliščem skriva sama žalost, razočaranje in nemorala. Odločila sem se, da pridem na zbor. Ko sem prišla v gledališče, kjer je bil zbor, sem odšla do zadnje vrste sedežev in sedla v temačen kot. Nisem hotela, da bi me videli bratje, da bi me spraševali.

Program mi je dal nasvet, ki sem ga hudo potrebovala. Ko se je končal, sem bila odločena, ne samo, da se vrnem k Jehovovemu ljudstvu, marveč da se iz vsega srca predam Jehovu. Bratovščina me je pričakala z odprtimi rokami in ,izgubljenec‘ se je vrnil (Luka 15:11-24).« Vse to se je dogajalo pred leti in Ada zdaj že več kot 25 let polnočasno služi.

Nek drug primer, v katerem se je človek oddaljil, se je podobno srečno končal. Nasvet, ki so ga nekateri starešine dali Joséju, je bolj odseval njihovo razmišljanje kot pa biblijska načela. Joséja je to potrlo in užalilo, sčasoma je postal nedejaven. Osem let je bil ločen od Božjega ljudstva in med tem se je poročil z nevernico in postal oče. Enega od otrok so z njegovo privolitvijo krstili v katoliški cerkvi.

Končno mu je pomagal okrajni nadzornik, ki je bil pri njem na pastirskem obisku. Le-ta je spodbudil tudi starešine, da naredijo isto. José si je opomogel in srečen je bil, ko je videl, da se njegova žena zanima za resnico. Zdaj služi v skupščini kot starešina. Ti doživetji odkrivata, da Jehova ne odreka blagoslova tistim, ki se odzovejo njegovemu ljubečemu vabilu, naj se vrnejo.

Da bi nekdo občutil takšne blagoslove, mora najprej ceniti ponujeno pomoč in se nanjo odzvati. V večini skupščin bratje mislijo na tiste, ki so postali nedejavni in jih od časa do časa obiščejo ter jim skušajo pomagati. Če se odzoveš na takšno pomoč, pokažeš, da ceniš Jehovovo usmiljenje. (Jakob 5:19, 20)

Da, zdaj je čas, da se odzoveš na Jehovovo vabilo: »Vrnite se k meni.« (Malahija 3:7; Izaija 1:18) Nikar ne čakaj. Svetovni dogodki se očitno vse hitreje odvijajo. Najboljše zavetje v razburkanih časih, ki so pred nami, bomo našli v Jehovovi organizaciji; varni bomo pod njegovo zaščito. Samo tisti, ki se zatečejo k Jehovu, lahko trdo upajo, da bodo skriti pred njegovim srdom ob velikem dnevu njegove jeze (Sofonija 2:2, 3).

[Slika na strani 30]

Ali se boš odzval na Jehovovo vabilo »vrnite se k meni«?