Opravila sem s ponosom in našla srečo

LETA 1970 mi je bilo 23 let. Hotela sem se uveljaviti. V avtomobilskem klubu v Ivrei (Italija), kjer sem bila v službi, so me postavili za glavno knjigovodkinjo. Prepričana sem bila, da bom postala »nekdo«. Kljub temu pa sem bila zelo potrta in žalostna. Zakaj?

Moj mož je večino svojega časa prebil po gostilnah, kjer je kvartal s prijatelji. Večino družinskih obveznosti pa je padlo na moje rame. Najin zakon se je krhal. Že za najmanjšo stvar sva se sprla. Na koncu je bil moj razum povsem prepreden s črnimi mislimi.

,Nihče se iskreno ne zanima zate,‘ sem si govorila. ,Radi bi le izkoristili tvoj položaj.‘ Mislila sem si: ,Boga ni, kajti če bi bil, ne bi dopustil toliko trpljenja in hudobije. Življenje je le tek proti smrti in čisto nič drugega.‘ Nisem mogla razumeti, zakaj je bilo tako.

Pričnejo se spremembe

Nekega dne leta 1977 sta dve Jehovovi priči potrkali na najina vrata. Moj mož, Giancarlo, ju je povabil, naj vstopita. Odšli so v dnevno sobo, da bi se pogovorili. Hotel ju je prepričati, da bi postala takšna evolucionista kot on, pa je sam pričel drugače razmišljati!

Kmalu se je v Giancarlovem življenju marsikaj spremenilo. Postal je bolj potrpežljiv, vse več svojega časa in pozornosti je posvečal nama s hčerko. Z mano se je poskušal pogovoriti o stvareh, ki jih je spoznal, vendar sem vedno pogovor pikro zaključila.

Potem sem nekega dne, ko sta prišli Priči, tudi sama prisedla in prisluhnila. Govorila sta o koncu te stvarnosti in o Božjem kraljestvu, o raju na zemlji ter o vstajenju mrtvih. Osupnila sem! Naslednje tri noči nisem mogla spati! Še več sem hotela izvedeti, vendar mi ponos ni dovolil, da bi o tem povprašala moža. Potem mi je nekega dne odločno rekel: »Danes me boš poslušala. Imam odgovore na vsa tvoja vprašanja.« Potem mi je kar natrosil biblijskih resnic.

Giancarlo mi je povedal, da je Stvarniku ime Jehova, da je njegova glavna značilnost ljubezen, da je poslal svojega sina kot odkupnino in nam s tem omogočil, da lahko pridemo do večnega življenja in da bo Jezus Kristus po uničenju hudobnih v Harmagedonu med svojim tisočletnim vladanjem obujal mrtve. Povedal mi je, da bodo obujeni napredovali do telesne in duševne popolnosti in bodo lahko večno živeli v raju na zemlji.

Naslednji dan sem moža prvič spremljala v kraljestveno dvorano. Zatem sem mu rekla: »Ti ljudje se ljubijo med seboj. Še naprej bom prihajala semkaj, kajti oni so zares srečni.« Redno sem začela obiskovati shode in z mano se je pričelo preučevati Biblijo. Veliko sem razmišljala o tem, kar sem spoznala in bila sem prepričana, da sem našla pravo Božje ljudstvo. Leta 1979 sva se z možem krstila v simbol predanosti Jehovu.

Polnočasna služba

Kasneje istega leta je bil na okrajnem zboru govor, ki je spodbujal k polnočasnemu oznanjevanju. Čutila sem se spodbujeno, da bi lahko stopila v to službo, zato sem se glede tega obrnila k Jehovu v molitvi. Vendar sem zanosila in moji načrti so se izjalovili. V naslednjih štirih letih sem rodila tri otroke. Dva od njih sta se ob različnem času tako telesno poškodovala, da sta bili ogroženi njuni življenji. Vesela sem, da sta oba povsem ozdravela.

Zdaj sem začutila, da ne smem več odlašati z načrti za polnočasno službo. Zapustila sem posvetno delo, da bi se lahko še bolj posvetila odgovornostim, ki jih imam kot žena in mati. Z možem sva naredila načrt, kako živeti samo z eno plačo, kar je pomenilo, da se bomo odrekli vsemu, kar ni bistveno za življenje. Zato nas je Jehova bogato blagoslovil in nas ni nikoli prepustil revščini in pomanjkanju.

Leta 1984 je hčerka, ki ji je bilo takrat 15 let in se je malo pred tem krstila, stopila v polnočasno pionirsko službo. Istočasno je bil mož imenovan za starešina. Kaj pa jaz? Ker sem uvidela, da še ne morem postati pionirka, sem si postavila cilj, da bom vsak mesec 30 ur preživela na oznanjevanju. To sem dosegla, zato sem si rekla: ,Dobro opravljeno! Veliko si naredila!‘

Spet je moj problem postal ponos (Pregovori 16:18). Razmišljala sem o tem, da kar dobro delam in da mi pravzaprav ni več potrebno duhovno napredovati. Moja duhovnost je plahnela in pridobljene dobre lastnosti so izginjale. Potem sem dobila to, kar sem potrebovala.

Leta 1985 sva v najinem domu gostila potujoča nadzornika z njunima ženama, ki sta bila na rednem obisku v naši skupščini. Ko sem opazovala te ponižne, požrtvovalne kristjane, sem pričela resno premišljevati o teh rečeh. Po Stražnostolpnih izdajah sem iskala na temo ponižnost. Razmišljala sem o veliki ponižnosti Jehova, ko se posveča nam, grešnim ljudem (Psalm 18:36, v NW 18:35). Spoznala sem, da moram spremeniti svoje razmišljanje.

Milo sem prosila Jehova, da mi pomaga razviti ponižnost, da bi mu služila na način, ki ga on odobrava, ter da me vodi, da uporabim svoje darove njemu na slavo. Izpolnila sem prošnjo za pioniranje in marca 1989 sem stopila v polnočasno službo.

Zdaj lahko rečem, da sem zares srečna in da je to, da sem opravila s ponosom, pripomoglo k moji sreči. Odkrila sem, da je smisel življenja, da pomagam potrebnim spoznati, da Jehova, pravi Bog, ni daleč od tistih, ki ga iščejo. (Pripovedovala je Vera Brandolini.)