Ali je zgodnja cerkev učila, da je Bog trojica

Kdaj in kako se je porajal nauk o trojici — 4. del

Prvi trije članki iz te serije so pokazali, da niti Jezus in njegovi učenci niti prvi cerkveni očetje niso učili nauka o trojici. (Stražni stolp, 1. novembra 1991; 1. februarja 1992; 1. aprila 1992) V zadnjem delu pa razpravljamo o razvoju trinitarske dogme in o pomenu nicejskega koncila 325. leta pri tem.

LETA 325 n.š. je rimski cesar Konstantin sklical koncil škofov v Niceji v Mali Aziji. Nameraval je razrešiti verske prepire o odnosu Božjega sina do Vsemogočnega Boga. Britanska enciklopedija o sklepih koncila piše:

»Konstantin je [koncilu] predsedoval, dejavno je vodil razprave in je sam predlagal . . . odločilno formulo za odnos med Kristusom in Bogom, ki so jo potem vnesli v kredo, kakršnega je na koncu izdal koncil, češ da sta ,oba iz iste substance [homoousios]‘ . . . Škofe je cesar zastrašil, in tako so vsi, razen dveh, podpisali kredo, čeprav večinoma proti svojemu prepričanju.«¹

Ali je ta poganski vladar posegel v zadevo zaradi svojega biblijskega prepričanja? Ne. V A short History of Christian Doctrine je zapisana izjava: »Konstantin v bistvu sploh ni doumel vprašanj, ki so mu jih postavljali iz grške teologije.«² Razumel je le, da verska nasprotja ogrožajo enotnost njegovega cesarstva, zato jih je hotel razrešiti.

Ali je oblikoval nauk o trojici

Ali je nicejski koncil oblikoval oziroma potrdil trojico za krščanski nauk? Mnogi domnevajo tako, toda dejstva kažejo drugačno podobo.

Veroizpoved, ki jo je oznanil ta koncil, je glede Božjega sina uveljavila nekatere poglede, ki so različnim cerkvenim možem dovoljevali nanj gledati kot na nek način enakega Bogu Očetu. Zelo poučno pa je pogledati, o čem nicejska veroizpoved ne govori. Prvotno se je v celoti glasila takole:

»Verujemo v enega Boga, vsemogočnega Očeta, Stvarnika vsega vidnega in nevidnega,

in v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Sina božjega, ki je bil rojen iz Očeta kot Sin njegov edini, to je, iz bitja Očeta, Bog iz Boga, luč iz luči, resnični Bog iz resničnega Boga, rojen, ne ustvarjen, enobiten z Očetom, po katerem je vse ustvarjeno, kar je na nebu in na zemlji, ki je zaradi nas, ljudi, in zaradi našega zveličanja prišel dol in postal meso in človek, trpel in tretji dan vstal, šel v nebesa in bo od ondod prišel sodit žive in mrtve,

in v Svetega Duha.«³

Ali ta veroizpoved pravi, da so Oče, Sin in sveti duh tri osebe v enem Bogu? Ali trdi, da so vse tri po večnosti, moči, položaju in modrosti enake? Ne, o troedini formuli ni niti sledu. Prvotna nicejska veroizpoved torej ni oblikovala oziroma potrdila trojice.

Ta veroizpoved enači kvečjemu Sina z Očetom, ker pravi, da je »enobiten z Očetom«. O svetem duhu pa ne pravi nič podobnega. Pove le, da »verujemo . . . v Svetega Duha«. To ni nauk o trojici, kakršnega uči takoimenovano krščanstvo.

Niti ključna trditev, »enega bistva« (homoousios), še ne pomeni, da so na koncilu verovali v numerično enakost Očeta in Sina. New Catholic Encyclopedia izjavlja:

»Ni gotovo, ali so na koncilu hoteli potrditi numerično identičnost Očetovega in Sinovega bistva.«⁴

Četudi bi bili na koncilu menili, da sta Sin in Oče številčno eden, to še vedno ne bi bila trojica. Bila bi dva v enem Bogu in ne trije v enem Bogu, kar trdi nauk o trojici.

»Mnenje manjšine«

Ali so škofje v Niceji na splošno verjeli, da je Sin enak Bogu? Ne, mnenja so se razhajala. Arij je, na primer, učil, da ima Sin začetek in zato ni enak Očetu, temveč mu je v vseh pogledih podrejen. Atanazij je, nasprotno, verjel, da je Sin v določenih pogledih enak Bogu. Drugi so zagovarjali še drugačne zamisli.

Glede koncilske odločitve, da bodo imeli Sina za eno bistvo (enobitnega) z Očetom, je Martin Marty izjavil: »Nicejska sinoda je pravzaprav predstavila mnenje manjšine; rešitev je bila neprikladna in nesprejemljiva celo za mnoge tiste, ki niso delili Arijevih pogledov.«⁵ Podobno opažanje je zapisano v knjigi A Select Library of Nicene and Post-Nicene Fathers of the Christian Church, namreč, da »se je za jasno oblikovano protiarijansko doktrinarno stališče zavzemala samo manjšina, ki pa je uspela«.⁶ A Short History of Christian Doctrine komentira:

»Mnogim škofom in teologom z Vzhoda se je zdela posebno sporna zamisel, ki jo je v veroizpoved vnesel sam Konstantin, namreč homoousios [»enega bistva«], ki je v poznejših nesoglasjih med pravovernostjo in krivoverstvom postala jabolko spora.«⁷

Spor se je vlekel še desetletja po koncilu. Zagovorniki enakosti Sina in Vsemogočnega Boga so bili nekaj časa celo v nemilosti. Martin Marty na primer pravi za Atanazija: »Bil je priljubljen, pa spet ne, in tolikokrat izgnan [v letih po koncilu], da je postal že pravi popotnik.«⁸ Veliko let je zaradi političnih in cerkvenih uradnikov, ki so nasprotovali njegovim pogledom o enakosti Sina in Očeta, preživel v izgnanstvu.

Trditev, da je nicejski koncil 325. leta oblikoval ali potrdil nauk o trojici, torej ne drži. Tistega, kar so pozneje poimenovali nauk o trojici, takrat še sploh ni bilo. Niti ta koncil, niti zgodnejši cerkveni očetje niso razvili zamisli, da so Oče, Sin in sveti duh vsak zase pravi Bog in enaki po večnosti, moči, položaju in modrosti, pa vseeno en sam Bog. Avtor knjige The Church of the First Three Centuries izjavlja:

»Moderna oblika nauka o trojici . . . nima v Justinovem pisanju nikakršne podpore in isto lahko rečemo tudi za vse prednicejske cerkvene očete, to je, vse krščanske pisce prvih treh stoletij po Kristusovem rojstvu. Res je, da so govorili o Očetu, Sinu in preroškem ali svetem duhu, toda ne kot o enakih, enem numeričnem bistvu, Treh v Enem, ne v nobenem pogledu, kot to danes sprejemajo trinitarci. Prav nasprotno. Nauk o trojici, kot so ga pojasnjevali ti očetje, se bistveno razlikuje od sodobne doktrine. Tudi to dejstvo bo treba preskusiti kot vsako človeško mnenje v zgodovini.

Pozivamo vsakogar, da navede kateregakoli vidnejšega pisatelja iz prvih treh stoletij, ki je veroval v ta nauk [trojico] tako, kot verujejo danes.«⁹

Nicejska sinoda pa je kljub temu bila preokretnica. Odprla je možnost za uradno sprejetje Sinove enakosti z Očetom in tako utrla pot poznejši trinitarski zamisli. J. A. Buckley je v knjigi Second Century Orthodoxy zapisal:

»Najmanj do konca drugega stoletja je vesoljna cerkev v osnovnem ostala enotna; vsi so sprejemali vrhovnost Očeta. Boga so priznavali za Vsemogočnega očeta, ki je edini vrhovni, nespremenljiv, neizrekljiv in brez začetka. . . .

Ko so pisatelji in voditelji iz drugega stoletja umirali, je Cerkev . . . počasi, toda neizprosno drsela proti temu . . . kar se je zgodilo na nicejskem koncilu: postopno spodkopavanje prvotne vere je doseglo višek. Vihrava manjšina je svoje krivoverstvo vsilila popustljivi večini, ob podpori politične oblasti je prevarala, prisilila in zastrašila tiste, ki so si prizadevali, da bi svojo prvotno vero ohranili neomadeževano.«¹⁰

Carigrajski koncil

Carigrajski koncil 381. leta je potrdil nicejsko veroizpoved, nekaj pa so ji tam še dodali. Sveti duh so poimenovali »Gospod« in tisti, »ki oživlja«. Razširjena veroizpoved iz 381. leta (v bistvu danes v cerkvah uporabljajo to veroizpoved in jo imenujejo kar za nicejsko) kaže, da je tedaj krščanstvo skorajda dokončno oblikovalo trinitarsko dogmo. Kljub temu niti na tem koncilu niso izrekli dokončnega nauka. New Catholic Encyclopedia priznava:

»Zanimivo je, da se je 60 let po prvem nicejskem koncilu prvi carigrajski koncil [381. n.š.] v svoji definiciji božanske narave Svetega duha izognil besedi homoousios.«¹¹

»Učenjaki se čudijo očitni blagosti izrazov v tem delu veroizpovedi; na primer temu, da za enobitnost Svetega duha z Očetom in Sinom ni uporabljen izraz homoousios.«¹²

Ista enciklopedija še priznava: »Besede homoousios v Svetem pismu ni.«¹³ Biblija niti za Sina niti za sveti duh ne rabi te besede za enobitnost z Bogom. To je nebiblijski izraz, ki je pripomogel k nebiblijskemu, pravzaprav protibiblijskemu nauku o trojici.

Še po sinodi v Carigradu je trajalo več stoletij, da so v takoimenovano krščanstvo povsem sprejeli nauk o trojici. New Catholic Encyclopedia piše: »Zahod . . . je v zvezi s prvim carigrajskim koncilom in njegovo veroizpovedjo na splošno molčal.«¹⁴ To delo še pokaže, da so to veroizpoved na Zahodu splošno priznali šele v sedmem ali osmem stoletju.

Učenjaki tudi priznavajo, da atanazijske veroizpovedi, ki se pogosto navaja kot klasična definicija in podpora trojice, ni napisal Atanazij, temveč neznan avtor veliko pozneje. The New Encyclopædia Britannica pristavlja:

»Pred 12. stoletjem vzhodna cerkev tega kreda ni poznala. Do 17. stoletja so si bili sholastiki edini, da atanazijskega kreda ni napisal Atanazij (umrl 373. leta), ampak da so ga najbrž sestavili v 5. stoletju nekje v južni Franciji . . . Vpliv tega kreda zasledimo predvsem v 6. in 7. stoletju v južni Franciji in Španiji. V Nemčiji so ga v cerkveni liturgiji uporabljali v 9. stoletju, v Rimu pa še nekoliko kasneje.«¹⁵

Kako se je razvijal

Nauk o trojici se je razvijal dolga stoletja. V nauke cerkve so se postopoma plazile trinitarske zamisli grških filozofov, kakršen je bil Platon, ki je živel nekaj stoletij pred Kristusom. Takole o tem piše v The Church of the First Three Centuries:

»Doktrina o trojici se je oblikovala postopoma in razmeroma pozno; . . . njen izvor je judovskim in krščanskim spisom popolnoma tuj; . . . rasla je in se vcepila v krščanstvo ob pomoči cerkvenih očetov, ki so bili pod vplivom platonizma; v Justinovem času in še dolgo za njim so povsod učili ločeno naravo in podrejenost Sina; tedaj so se kazali šele prvi megleni obrisi trojice.«¹⁶

Triade ali trojice so bile že pred Platonom običajne v Babilonu in Egiptu. Ker so se cerkveni možje prizadevali, da bi nevernike pritegnili v rimski svet, je krščanstvo postopoma vpijalo tudi poganske zamisli. Očitno je prav to privedlo do verovanja, da sta Sin in sveti duh enaka Očetu.a

Celo sama beseda trojica se je uveljavila počasi. V drugi polovici drugega stoletja je Teofil, škof v Sirijski Antiohiji, ki je pisal v grščini, uporabil besedo trias, ki pomeni triada ali trojica. Latinski pisatelj Tertulijan iz Kartagine v severni Afriki je v pisanje uvedel besedo trinitas, ki pomeni trojica.b Toda v navdihnjenih Krščanskih grških spisih ni najti besede trias, prav tako pa niti v latinskem prevodu Biblije, Vulgati, ni besede trinitas. Izraz ni biblijski. Beseda trojica se je v cerkveno literaturo prikradla iz poganskih zamisli in po četrtem stoletju postala njena dogma.

Učenjaki niso podrobno raziskovali Biblije, da bi ugotovili, ali je ta nauk v njej. Namesto tega sta nauk v glavnem določili posvetna in cerkvena politika. Jaroslav Pelikan v knjigi The Christian Tradition omenja »neteološke dejavnike v razpravi, ki so samo zato, da bi jih druge enako pomembne sile preklicale, bili pripravljeni vedno znova določati izid razprave. Kaže, da je bil nauk pogosto žrtev — in plod — cerkvene politike in osebnostnih nasprotij.«¹⁷ Profesor E. Washburn Hopkins z univerze Yale je to takole povedal: »Dokončna priznana definicija trojice je bila v glavnem stvar cerkvene politike.«¹⁸

Kako nerazumen je nauk o trojici v primerjavi s preprostim biblijskim naukom, da je Bog vrhovni in mu ni nihče enak! Bog je to rekel tudi sam: »Komu me hočete primerjati, enačiti in me izenačiti, da bi si bili podobni?« (Izaija 46:5)

Kaj predstavlja

Kaj predstavlja postopen razvoj trinitarske zamisli? To je del odpada od pravega krščanstva, ki ga je napovedal Jezus (Matej 13:24-43). Tudi apostol Pavel je napovedal, da se bo kmalu pojavil odpad:

»Zagotovo bo prišel čas, ko ljudje sploh ne bodo prenašali zdravega nauka, temveč bodo željni novic in si bodo kopičili učitelje po svojem okusu; namesto da bi poslušali resnico, se bodo obrnili k bajkam.« (2. Timoteju 4:3, 4, katoliška Jerusalem Bible)

Tudi nauk o trojici je takšna bajka. Sčasoma so se razvili še drugi krščanstvu tuji miti: podedovana nesmrtnost človeške duše, vice, limb in večne muke v peklenskem ognju.

Kaj je torej nauk o trojici? Poganski nauk s krščansko masko. Razširil ga je Satan, da bi zapeljal ljudi, tako da bi bil Bog zanje zamotan in skrivnosten. Ko mu je to uspelo, so postali ljudje bolj sprejemljivi tudi za druge napačne verske zamisli in običaje.

»Po njihovih sadovih«

Jezus je v Matejevem evangeliju 7:15-19 povedal, kako lahko ločimo pravo in krivo vero:

»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. . . . Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.«

Oglejmo si zgled. Jezus je v Janezovem evangeliju 13:35 rekel: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« V Prvem Janezovem pismu 4:20, 21 Božja beseda objavlja:

»Če kdo pravi: ,Ljubim Boga‘, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, katerega ne vidi. Od njega pa imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata!«

Zdaj pa temeljno načelo, da se morajo pravi kristjani med seboj ljubiti, preglejmo v luči dogajanja v dveh svetovnih vojnah v tem stoletju in v ostalih spopadih. Ljudje iste krščanske vere so se zbirali na bojiščih in se morili zaradi narodnostnih razlik. Vsaka stran je trdila, da je krščanska, in vsako stran je podpirala duhovščina, ki je trdila, da je Bog na njihovi strani. Ta morija med »kristjani« je gnil sad. To je prekršek proti krščanski ljubezni, zametanje Božjih zakonov. (Glej tudi 1. Janezovo 3:10-12.)

Obračun

Odpad od pravega krščanstva ni prinesel s seboj le naukov, ki Bogu ne ugajajo, kakršen je nauk o trojici, temveč tudi običaje, ki jih Bog ne sprejema. Toda prišel bo dan obračuna, saj je Jezus rekel: »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« Zato Božja beseda svari:

»Pojdi stran od njega [krive religije], ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe! Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic.« (Razodetje 18:4, 5)

Kmalu bo Bog »vsadil v srce« političnih oblastnikov misel, naj se obrnejo proti krivoverstvu. »Oplenili jo bodo . . . požrli njeno meso ter sežgali v ognju.« (Razodetje 17:16, 17) Kriva religija bo skupaj s svojimi poganskimi filozofijami o Bogu za večno uničena. Bog bo pripadnikom krive religije rekel tako, kot jim je svojčas rekel Jezus: ,Vaša hiša bo zapuščena.‘ (Matej 23:38)

Prava vera pa bo preživela Božje sojenje, končno bo vse častilo in slavilo tistega, ki ga je Jezus imenoval ,edini pravi Bog‘. Kdo je ta, pa je v svojem vzkliku objavil psalmist: »Ti, ki ti je ime Jehova, [si] sam Najvišji nad vesoljno zemljo.« (Janez 17:3; Psalm 83:18, AC)

Viri:

1. Encyclopædia Britannica, 1971, 6. zvezek, stran 386.

2. Bernhard Lohse, A Short History of Christian Doctrine, 1963, stran 51.

3. 2000 let krščanstva, (ZSK-Založba Mihelač) Ljubljana 1991, stran 173.

4. New Catholic Encyclopedia, 1967, VII. zvezek, stran 115.

5. Marin E. Marty, A Short History of Christianity, 1959, stran 91.

6. Philip Schaff in Henry Wace, A Select Library of Nicene and Post-Nicene Fathers of the Christian Church, 1892, IV. zvezek, stran xvii.

7. A Short History of Christian Doctrine, stran 53.

8. A Short History of Christianity, stran 91.

9. Alvan Lamson, The Church of the First Three Centuries, 1869, strani 75-6, 341.

10. J. A. Buckley, Second Century Orthodoxy, 1978, strani 114-15.

11. New Catholic Encyclopedia, 1967, VII. zvezek, stran 115.

12. Prav tam, IV. zvezek, stran 436.

13. Prav tam, stran 251.

14. Prav tam, stran 436.

15. The New Encyclopædia Britannica, 1985, 15. izdaja, Micropædia, I. zvezek, stran 665.

16. The Church of the First Three Centuries, stran 52.

17. Jaroslav Pelikan, The Christian Tradition, 1971, stran 173.

18. E. Washburn Hopkins, Origin and Evolution of Religion, 1923, stran 339.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 22]

Bog bo povzročil,da se bo politična oblast obrnila proti krivi religiji

[Slika na strani 24]

Prava religija bo preživela Božje sojenje