Pavel in Platon o vstajenju

APOSTOL Pavel je v Prvem pismu Korinčanom 15:35-58 in Drugem pismu Korinčanom 5:1-10 pisal o vstajenju. Ali je pri tem sledil Platonovim idejam o nesmrtnosti duše in grškim filozofom, ali pa je soglašal z Jezusovim poučevanjem in ostalim Svetim pismom?

Odgovor najdemo v knjižici Immortality of the Soul or Resurrection of the Individual: St. Paul’s View with Special Reference to Plato, ki so jo spisali leta 1974, odobril pa jo je nadškof grške ortodoksne cerkve za Severno in Srednjo Ameriko. Razpravo o naravi vstajenja v zgoraj omenjenih delih Svetega pisma in helenističnem vplivu takratnega časa je avtor takole zaključil:

»Platon je učil, da duša, ne glede na telo, neskončno, večno obstaja. Za Platona je duša po naravi pravzaprav nesmrtna . . . Sveti Pavel ni česa takega niti učil kaj šele trdil, da bi bilo to potrebno storiti . . .

Apostol Pavel se ni ukvarjal z nesmrtnostjo psihe ali duše kot ločenega in različnega dela, ampak z vstajenjem človeškega telesa kot celote, kot duše in duha, ki je posledica Kristusovega vstajenja. Pavlova zamisel o vstajenju telesa nima nič opraviti z vstajenjem mrtvih iz groba.

Njegova zamisel o vstajenju telesa se lahko bolje pojasni kot spremenjenje, ponovno ustvaritev ali obnovo z Božjo močjo človeka kot celote, osebe z istimi osebnostnimi značilnostmi in istim psihosomatskim organizmom, resničnega psihofizičnega posameznika. Naše prihodnje vstajenje ne bo prirojena lastnost, ampak bo to veličasten Božji dar.«

Da, nesmrtnost ni prirojena lastnost nobenega človeka. Seveda, to je najboljši in milostni Jehovov dar po Gospodu Jezusu Kristusu tem, ki sestavljajo krščansko skupščino. (1. Korinčanom 15:20, 57; Filipljanom 3:14)

[Slika na strani 9]

Grški filozof Platon

[Vir slike]

Fotografija vatikanskega muzeja