Leto, ki je pretreslo svet

»Velika vojna v letih 1914-1918 se je ulegla kot krpa požgane zemlje, ki je tisti čas ločila od našega. Premnoga uničena življenja, . . . strta upanja, spremenjene ideje in odprte nezaceljene rane razočaranja so med dvema obdobjema ustvarila naraven in psihološki prepad.« (Odlomek iz knjige Barbare Tuchman, The Proud Tower—A Portrait of the World Before the War 1890-1914.)

»Je že skoraj — ne pa še povsem — del zgodovine, saj so mnogi tisoči, ki so bili mladi na začetku tega pomembnega dvajsetega stoletja, še vedno živi.« (Odlomek iz knjige Lyne MacDonald, 1914, izdane leta 1987.)

ZAKAJ naj bi nas zanimalo leto 1914? ,Skrbi nas prihodnost,‘ boste morda rekli, ,ne pa preteklost.‘ S problemi svetovnega onesnaženja, razpadanja družin, porasta zločinov, duševnih bolezni in nezaposlenosti je videti človekova prihodnost mračna. Vendar pa so mnogi, ki so preiskali pomen leta 1914, odkrili temelj za upanje v boljšo prihodnost.

Že desetletja Stražni stolp pojasnjuje, da je človeštvo leta 1914 doživelo tako imenovan »začetek porodnih bolečin«. Ta izraz je del velike prerokbe Jezusa Kristusa o dogodkih, ki se bodo zgodili pred koncem človeške hudobne stvarnosti (Matej 24:7, 8).

Danes se le majhen del človeštva spomni dramatičnih dogodkov iz 1914. leta. Ali bo ta stara generacija prej preminila, preden bo Bog rešil zemljo pred uničenjem? Ne, kajti biblijsko prerokovanje govori drugače. Jezus je obljubil: »Kadar boste videli vse to, vedite, da je blizu, tik pred vrati. Resnično vam povem: ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi.« (Matej 24:33, 34, podčrtali mi.)

Da bi razumeli, zakaj ima leto 1914 takšen zgodovinski pomen, moramo upoštevati položaj v svetu pred sredino 1914. leta. Pred tem časom so monarhi, kot ruski car Nikolaj, nemški cesar Wilhelm in avstro-ogrski cesar Franc Jožef, imeli veliko oblast. Vsakdo od njih je lahko poklical pod orožje več kot štiri milijone mož in jih poslal v boj. Vendar so njihovi predniki podpisali »zvezo treh cesarjev«, s katero so razglasili, da jih je Bog izbral, da vladajo različnim delom enega velikega »krščanskega naroda«.

Po Britanski enciklopediji je ta dokument »močno vplival na smer evropske diplomacije v 19. stoletju«. Z njim so se v korist tako imenovanega božanskega pooblastila kraljev postavili po robu demokratičnim gibanjem. »Mi, krščanski kralji,« je zapisal cesar Wilhelm carju Nikolaju, »imamo eno sveto dolžnost, ki nam jo je naložilo Nebo, in sicer, da branimo načelo [božanskega pooblastila kraljev].« Ali je to pomenilo, da so bili evropski kralji na nek način povezani z Božjim kraljestvom? (Primerjaj 1. Korinčanom 4:8.) Kaj pa cerkve, ki so te kralje podpirale? Ali je bilo to početje zares krščansko? Odgovori na ta vprašanja so postali jasni takoj po letu 1914.

V avgustu nenadna sprememba

»Pomlad in poletje leta 1914 sta se v Evropi odlikovala po nenavadni spokojnosti,« je zapisal britanski državnik Winston Churchill. Ljudje so bili glede prihodnosti v glavnem optimistični. »Svet leta 1914 je bil poln upanja in obljub,« je rekel Louis Snyder v svoji knjigi World War I.

Res je, da sta se Nemčija in Britanija mnoga leta močno kosali med sabo. Vseeno zgodovinar G. P. Gooch pojasnjuje v svoji knjigi Under Six Reigns: »Spopad se je zdel v Evropi manj verjeten leta 1914 kot v letih 1911, 1912 in 1913 . . . Odnosi med obema vladama so bili boljši kot pred leti.« Winston Churchill, član britanske vlade leta 1914, je menil takole: »Videti je bilo, da Nemčija deli naše mišljenje, namreč da je potrebno ohranjati mir.«

Vendar pa so se 28. junija 1914 s sarajevskim atentatom na avstro-ogrskega prestolonaslednika pričeli na obzorju kopičiti črni oblaki. Mesec kasneje je cesar Franc Jožef napovedal Srbiji vojno in ukazal svojim četam, naj napadejo to kraljevino. Medtem je ponoči 3. avgusta 1914 po ukazu cesarja Wilhelma ogromna nemška vojska vdrla v kraljevino Belgijo in si izborila pot proti Franciji. Naslednji dan je Nemčiji napovedala vojno Britanija. Car Nikolaj je odredil mobilizacijo številne ruske armade za vojno proti Nemčiji in Avstro-Ogrski. Sveti aliansi ni uspelo preprečiti evropskim kraljem, da bi pahnili celino v prelivanje krvi v medsebojnih pokolih. Toda največji spopadi so šele prihajali.

Konec do božiča?

Izbruh vojne ni omajal optimizma, ki je vel iz ljudi. Mnogi so verjeli, da bo prinesla boljši svet in silne množice so se zbirale po vsej Evropi, da bi jo s tem podprle. A. J. P. Taylor je v svoji knjigi The Struggle for Mastery in Europe—1848-1918 zapisal: »Nihče razen strogo vojaških načrtov ni leta 1914 resno jemal nevarnosti vojne . . . Nihče ni pričakoval družbene katastrofe.« Namesto tega so mnogi napovedovali, da se bo končala v nekaj mesecih.

Vseeno je mnogo prej, preden je Evropa leta 1914 slavila božič, prišlo na več kot 700 kilometrov dolgi črti strelskih jarkov, ki so se raztezali od Švice na jugu do belgijske obale na severu, do okrvavljene pat pozicije. To je bila zahodna fronta. Nemški pisec Herbert Sulzbach jo omenja na začetku svojega dnevnika na zadnji dan leta 1914. Na začetku beremo: »Ta strašna vojna se kar nadaljuje in medtem ko so na začetku vsi mislili, da se bo končala v nekaj tednih, ji sedaj ni videti konca.« Medtem so v drugih delih Evrope besneli krvavi spopadi med ruskimi, nemškimi, avstro-ogrskimi in srbskimi četami. Boji so se kmalu razširili onstran Evrope, prišlo je do bitk na oceanih, v Afriki, na Bližnjem vzhodu in na otokih Pacifika.

Štiri leta kasneje je bila Evropa opustošena. Nemčija, Rusija in Avstro-Ogrska so izgubile vsaka po eden do dva milijona vojakov. Rusija je v boljševiški revoluciji leta 1917 bila celo ob monarhistično ureditev. Kakšen šok za evropske kralje in njihove klerikalne podpiralce! Sodobni zgodovinarji se temu še vedno čudijo. Gordon Brook-Shepherd je v svoji knjigi Royal Sunset vprašal: »Kako je mogoče, da so si vladarji, ki so bili med sabo večinoma povezani s krvnimi vezmi ter porokami in so bili povsem predani ohranitvi kraljevanja, dovolili, da jim je spodrsnilo v bratomorno prelivanje krvi, kar je mnoge od njih izbrisalo iz obstoja, preživele pa oslabilo?«

Francoska republika je izgubila več kot milijon vojakov, Britansko kraljestvo, ki je bilo že pred vojno tako ali tako oslabljeno, jih je izgubilo prek 900.000. Vsega skupaj je pomrlo več kot devet milijonov vojakov, nadaljnjih 21 milijonov pa je bilo ranjenih. Glede izgub med civilnim prebivalstvom The World Book Encyclopedia pove: »Nihče ne ve, koliko civilistov je pomrlo zaradi bolezni, lakote ter ostalih z vojno povezanih vzrokov. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da ni bilo med civilisti nič manj žrtev kot med vojaki.« Epidemija španske gripe leta 1918 je zahtevala še 21 milijonov življenj po vsem svetu.

Korenita sprememba

Svet ni bil nikoli več takšen, kot je bil pred Veliko vojno, kot so jo takrat imenovali. Ker so mnoge cerkve krščanskega sveta vneto sodelovale v njej, so mnogi razočarani religiji obrnili hrbet ter se nagnili k ateizmu. Drugi so pričeli težiti za gmotnim bogastvom in užitki. Kot pravi prof. Modris Eksteins v svoji knjigi Rites of Spring, so 1920-a leta »bila priče hedonizma in narcisizma izrednih razsežnosti«.

Prof. Eksteins pojasnjuje, da je »vojna poteptala moralne norme«. Možem na obeh straneh so verski, vojaški in politični voditelji govorili, naj gledajo na množično pobijanje kot na moralno dobro. »To,« priznava Eksteins, »je bil eden od najsurovejših napadov na moralne zapovedi, za katere so trdili, da izvirajo iz judovsko-krščanske etike.« »Na zahodni fronti,« dodaja, »so bili bordeli kmalu običajna pritiklina vojaških taborišč. . . . Na domači fronti pa je takšna etika rahljala steznike in pasove. Prostitucija je strahovito porastla.«

Vsekakor je leto 1914 marsikaj spremenilo. V njem se ni porodil boljši svet in vojna se ni izkazala kot »vojna, ki bo končala vse vojne«, kar je upalo mnogo ljudi. Namesto tega je zgodovinarka Barbara Tuchman odkrila: »Zanos in iluzije, ki jih je bilo mogoče videti pred letom 1914, so se počasi utapljale v morju globokega razočaranja.«

Vendar pa nekateri, ki so bili priče tragediji leta 1914, niso bili presenečeni nad tedanjimi dogodki. Dejansko so, še preden je izbruhnila vojna, pričakovali »čas strahotnih težav«. Kdo so bili? Le kaj so vedeli, kar ostalim ni bilo znano?

[Okvir na strani 5]

Britanski optimizem leta 1914

»Skoraj celo stoletje ni bilo videti nobenega sovražnika v morjih okrog naših otokov. . . . Težko si je bilo že zamisliti, da bi lahko kdo ogrozil to miroljubno deželo. . . . Še nikoli ni bil London tako živahen in cvetoč. Še nikoli ni bilo v njem toliko stvari, ki jih je bilo vredno poskusiti, videti in slišati. Ne starejši ne mladi, prav nihče ni slutil, da je to, čemur so bili priče poleti leta 1914, v resnici konec nekega obdobja.« (Geoffrey Marcus, Before the Lamps Went Out)