Ali je zgodnja cerkev učila, da je bog trojica
3. del — ali so apologeti učili nauk o trojici
Članka v Stražnem stolpu od 1. novembra 1991 in od 1. februarja 1992 sta pokazala, da niti Jezus in njegovi učenci niti apostolski očetje iz konca prvega in začetka drugega stoletja našega štetja niso učili nauka o trojici. So ga učili cerkveni možje v poznejših letih drugega stoletja?
CERKVENI možje, ki jih danes imenujemo apologeti, so živeli približno od sredine pa do konca drugega stoletja našega štetja. S svojim pisanjem so branili krščanstvo, ki so ga poznali, pred sovražnimi filozofijami, ki so tisti čas prevladovale v rimskem svetu. Delovali in pisali so proti koncu življenja apostolskih očetov in po njihovi smrti.
Med apologeti, ki so pisali v grščini, so bili mučenec Justin, Tacijan, Atenagora, Teofil in Klemen Aleksandrijski. Apologet Tertulijan je pisal v latinščini. So ti učili nauk o trojici, kot ga danes uči tako imenovano krščanstvo — da so v enem Bogu tri med seboj enake osebe (Oče, Sin in Sveti duh), od katerih je vsaka pravi Bog, vendar to niso trije Bogovi, ampak en sam Bog?
»Sin je podrejen«
Dr. H. R. Boer v knjigi A Short History of the Early Church komentira nauk apologetov:
»Justin (mučenec) je učil, da je bil pred stvarjenjem sveta Bog sam in ni bilo Sina. . . . Ko si je Bog zaželel ustvariti svet, . . . je spočel drugo božansko bitje, ki bi zanj ustvarilo svet. To božansko bitje je . . . Sin, ker se je rodil; je tudi Logos, ker je najprej nastal v Božji misli in razumu. . . .
Justin in ostali apologeti so torej učili, da je Sin ustvarjen. Sicer res visoka stvaritev, dovolj mogočen, da je ustvaril svet, pa vendar le ustvarjen. V teologiji tak odnos med Očetom in Sinom imenujejo subordinacianizem. Sin je podrejen, podložen, odvisen od Očeta, ker ga je on ustvaril. Apologeti so bili subordinacianisti.«1
Dr. Martin Werner v knjigi The Formation of Christian Dogma piše, kako so na začetku razumeli odnos med Sinom in Bogom:
»Ta odnos so jasno razumeli kot subordinacianističen, to pomeni, da je Kristus podrejen Bogu. Kjerkoli Nova zaveza omenja Jezusov odnos do Boga, Očeta, . . . ga vedno predstavlja kot podrejenost. Po pričevanju sinoptičnih evangelijev je bil prav sam Jezus najbolj odločen subordinacianist v Novi zavezi . . . To začetno razumevanje je bilo tako trdno in izpričano, da je zdržalo dolgo časa. ,Vsi pomembni prednicejski teologi so zagovarjali Logosovo podrejenost Bogu.‘ «2
V skladu s tem R. P. C. Hanson v knjigi The Search for the Christian Doctrine of God izjavlja:
»Ne v vzhodni ne v zahodni cerkvi pred izbruhom arijanskega spora [v četrtem stoletju] ni bilo teologa, ki bi v nekem pogledu Sina ne podrejal Očetu.«3
Temu pričevanju o cerkvenem nauku pred nicejskim koncilom (325) dr. Alvan Lamson v knjigi The Church of the First Three Centuries dodaja:
»Na splošno, če že ne soglasno, so prednicejski cerkveni očetje zagovarjali podrejenost Sina . . . Dejstvo, da so trdno zagovarjali Sinovo podrejenost, dokazuje, da so na Sina gledali kot na ločenega od Očeta. . . . Imeli so ga za ločenega od Očeta in za podrejenega.«4
Podobno piše o apologetih tudi Robert M. Grant v knjigi Gods and the One God:
»Kristologija apologij je, tako kot v Novi zavezi, v bistvu subordinacianistična. Sin je vedno podrejen Očetu, ki je edini Bog Stare zaveze. . . . Pri teh zgodnjih piscih torej ne moremo zaslediti nauka o trojici . . . Skoraj vsa krščanska teologija pred Nicejo je torej bila subordinacianistična.«5
Trojica tako imenovanega krščanstva uči, da je Sin po večnosti, moči, položaju in modrosti enak Očetu. Apologeti pa so trdili, da Sin ni enak Bogu Očetu. Sina so imeli za podrejenega. To ni bil nauk o trojici.
Odsev naukov prvega stoletja
Apologeti in ostali zgodnji cerkveni očetje so glede odnosa med Očetom in Sinom v veliki meri odražali nauke kristjanov iz prvega stoletja. Bodimo pozorni, kako to potrjuje knjiga The Formation of Christian Dogma:
»V začetku krščanstva ni bilo nobenega sledu o kakršnikoli trinitarski težavi ali sporu, kakršni so pozneje v Cerkvi povzročili hude nesporazume. Tako je prav gotovo bilo zaradi dejstva, da je za prve kristjane Kristus bil . . . vzvišeno nebeško bitje angelske narave, ki ga je Bog ustvaril in izbral, da bi ob koncu vekov uresničil . . . Božje kraljestvo.«6
The International Standard Bible Encyclopedia o naukih prvih cerkvenih očetov priznava naslednje:
»Ko so v najzgodnejši Cerkvi govorili o Bogu Očetu, so težili k temu, da ga pojmujejo predvsem kot izvir vseh bitij in šele nato kot očeta Jezusa Kristusa. Bog Oče je takorekoč Bog brez primere. Le njemu pripadajo nazivi večni, nesmrtni, nespremenljivi, nepopisljivi, nevidni in neustvarjeni. On je tisti, ki je napravil vse stvari, tudi sam material za stvarstvo, in to iz niča. . . .
To morda namiguje, da je edino Oče zares Bog, Sin in Duh pa sta drugorazredna. Mnoge zgodnje izjave potrjujejo to gledišče.«7
Čeprav se ista enciklopedija v nadaljevanju ne meni za te resnice in trdi, da so trojico sprejeli že v tem zgodnjem obdobju, dejstva to trditev postavljajo na laž. Premislimo o naslednjih besedah uglednega katoliškega teologa kardinala Johna Henryja Newmana:
»Predpostavimo, da je ves zbir naukov, ki se tičejo našega Gospoda, bil trdno in soglasno priznan že v prvi Cerkvi . . . S katoliškim naukom o trojici pa je zagotovo drugače. Ne razumem, kako lahko nekateri govorijo, da je ta nauk konsenz prvih [cerkvenih oblasti] . . .
Veroizpovedi tega zgodnjega časa . . . trojice niti ne omenjajo. Resda govorijo o Treh, vendar ni nikjer zapisano, da bi v nauku obstajala kakšna skrivnost, da so Trije morda Eden, da so med seboj enaki, enako večni, vsi neustvarjeni, vsi vsemogočni, vsi nedoumljivi; in iz njih tega tudi ne moremo sklepati.«8
Kaj je učil mučenec Justin
Eden prvih apologetov je bil mučenec Justin, ki se je rodil okrog 110. in umrl 165. leta. V nobenem pisanju, ki nam je razpoložljivo, ni omenjal treh enakih oseb v enem Bogu.
Katoliška Jeruzalemska Biblija na primer v Knjigi pregovorov 8:22-30 takole piše o Jezusovem predčloveškem obstoju: »Jahve me je ustvaril na začetku svojega namena, pred prvimi deli svojimi. . . . Ni še bilo globin, ko sem bila rojena . . . Rodila sem se pred griči . . . sem bila ob njem [Bogu] delovodja.« O teh vrsticah je Justin razpravljal v Pogovoru s Trifonom:
»Pismo pravi, da je tega Potomca spočel Oče pred vsemi ostalimi stvarjenji; in vsakdo bo priznal, da tisti, ki je spočet, ni isti kot tisti, ki spočne.«9
Ker je Bog rodil Sina, Justin tudi v zvezi s Sinom rabi izraz »Bog«. V svoji Prvi apologiji je izjavil: »Vesoljni Oče ima Sina; ta je prvorojena Božja Beseda in zato celo Bog.«10 Tudi Biblija Božjega sina imenuje boga. V Izaiju 9:6 (NW) je imenovan ,Mogočni bog‘. Toda v Bibliji so »bogovi« tudi angeli, ljudje, krivi bogovi in Satan (angeli: Psalm 8:5, NW; primerjaj Hebrejcem 2:6, 7, NW; ljudje: Psalm 82:6; krivi bogovi: 2. Mojzesova 12:12, 1. Korinčanom 8:5; Satan: 2. Korinčanom 4:4). Beseda El za »bog« v Hebrejskih spisih pomeni mogočni ali močni. Ustrezna beseda v Grških spisih je theos.
Poleg tega hebrejska beseda, uporabljena v Izaiju 9:6, kaže jasno razliko med Sinom in Bogom. Tu je Sin imenovan Mogočni bog — El Gibbohr, ne Vsemogočni bog. Ta izraz je namreč v hebrejščini El Shaddai in se uporablja edino za Boga Jehova.
Bodi pozoren na to, da Justin, čeprav je Sina imenoval Boga, ni nikoli trdil, da je Sin ena izmed treh enakih oseb, ki so vse Bogovi, pa so vse skupaj vseeno en sam Bog. Nasprotno, v svojem Pogovoru s Trifonom je napisal:
»Je še . . . drug Bog in Gospod [Jezus v predčloveškem obstoju], podrejen Stvarniku vseh stvari [Vsemogočnemu bogu], ki je [Sin] tudi Angel, ker je človeštvu oznanil prav vse, kar jim je Stvarnik vseh stvari, nad katerim ni nobenega drugega Boga, hotel povedati. . . .
Sin je ločen od Njega, ki je napravil vse stvari — mislim fizično, ne v volji.«11
Zanimiv je tale odlomek iz 6. poglavja Justinove Prve apologije, v kateri je zavračal poganske obtožbe, češ da so kristjani ateisti:
»Tako njega [Boga] kot Sina (ki je izšel od Njega in nas poučil o teh stvareh, pa tudi množico ostalih dobrih angelov, ki so mu podobni in ga posnemajo) in tudi preroški Duh častimo in obožujemo.«12
Prevajalec tega odlomka, Bernhard Lohse, pojasnuje: »Kot da ne bi bilo dovolj, da ta seznam navaja, da kristjani spoštujejo in častijo tudi angele, se Justin ne obotavlja, da jih ne bi omenil pred Svetim duhom.«13 (Glej tudi An Essay on the Development of Christian Doctrine.)14
Čeprav je torej videti, da je Justin glede tega, koga naj kristjani častijo, zašel od čistega biblijskega nauka, pa Sina zagotovo ni imel za enakega Očetu, saj je angele imel za enake Sinu. Lamson v knjigi Church of the First Three Centuries o Justinu navaja:
»Justin je imel Sina za ločenega od Boga in podrejenega; ne tako ločenega, kot razumemo danes — da je ena izmed treh hipostaz ali oseb, . . . marveč ločenega v bistvu in naravi; da ima pravi, snoven in oseben obstoj, ločen od Boga, od katerega je dobil vso svojo moč in nazive; je pod Bogom in se v vseh stvareh podreja njegovi volji. Oče je najvišji, Sin je podrejen; Oče je izvir moči, Sin jo sprejema; Oče ustvarja, Sin izvršuje — je njegov služabnik ali orodje. Po številu sta dva, vendar vedno soglašata, v volji sta eden; Očetova volja vedno prevlada nad Sinovo.«15
Vrhu tega Justin ni nikoli rekel, da je sveti duh oseba, enaka Očetu in Sinu. Če smo pošteni, torej nikakor ne moremo reči, da je Justin učil nauk o trojici, ki ga danes uči tako imenovano krščanstvo.
Kaj je učil Klemen
Tudi Klemen Aleksandrijski (pribl. 150 do 215) je Sina imenoval Bog. Naslavljal ga je celo Stvarnik — izraz, ki se v Bibliji nikoli ne pojavlja v zvezi z Jezusom. Je torej mislil, da je Sin v vseh pogledih enak vsemogočnemu Stvarniku? Ne. Klemen je pri tem očitno mislil na Janezov evangelij 1:3, kjer za Sina piše: »Vse je po njej postalo.«16 Bog je Sina pri ustvarjanju uporabil za posrednika (Kološanom 1:15-17).
Klemen je najvišjega Boga imenoval »Bog in Oče našega Gospoda Jezusa«,17 za Jezusa pa je rekel, da je »Gospod Stvarnikov Sin«.18 Rekel je tudi: »Bog vsega je edini dober in pravičen Stvarnik in Sin [je] v Očetu.«19 S tem je napisal, da ima Sin nad seboj Boga.
Klemen je govoril o Bogu kot o »prvem in edinem dajalcu večnega življenja, ki ga je Sin prejel od njega in ga dal nam«.20 Izvir večnega življenja je očitno višji od nekoga, ki večno življenje prenaša drugim. Zato je Klemen rekel, da je Bog »prvi in najvišji«.21 Poleg tega je rekel, da je Sin »najbližji tistemu, ki je edini Vsemogočni« in da Sin »vse stvari ureja v skladu z Očetovo voljo«.22 Klemen je vedno znova kazal na to, da je vsemogočni Bog vzvišen nad Sinom.
V knjigi The Church of the First Three Centuries beremo o Klemenu Aleksandrijskem:
»Citiramo lahko številne Klemenove odlomke, v katerih jasno zagovarja Sinovo podrejenost. . . .
Začudeni smo, kako si lahko kdorkoli pri branju Klemenovega pisanja z običajno pozornostjo za trenutek sploh lahko predstavlja, da je imel Sina za številčno identičnega z Očetom — da sta eno. Njegova odvisna in podrejena narava je, kot je videti, povsod spoznavna. Klemen je veroval, da sta Bog in Sin po številu ločena, z drugimi besedami, sta dve bitji — eno najvišje in drugo podrejeno.«23
Tudi zanj lahko rečemo, da je včasih verjetno skrenil z biblijskega nauka o Jezusu, kljub temu pa ni nikjer govoril o trojici, treh enakih osebah v enem Bogu. Apologeti, ki so živeli med Justinovim in Klemenovim časom, na primer Tacijan, Teofil in Atenagora, so mislili podobno. Lamson pravi, da »niso bili nič kaj boljši trinitarci kot sam Justin; to je, niso verjeli v neločljive in med seboj enake Tri, ampak so učili nauk, ki je s tem verovanjem povsem nezdružljiv«.24
Tertulijanova teologija
Tertulijan (okrog 160 do 230) je prvi uporabil latinsko besedo trinitas. Henry Chadwick je opazil, da je Tertulijan menil, da je Bog ,eno bistvo v treh osebah‘.25 To pa še ne pomeni, da je imel v mislih tri enake in enako večne osebe. Njegove zamisli so nadgradili kasnejši pisci, ki so uvajali nauk o trojici.
Tertulijanova zamisel Očeta, Sina in svetega duha je bila daleč od trojice tako imenovanega krščanstva, saj je bil subordinacianist. Sina je imel za podrejenega Očetu. V delu Proti Hermogenu je zapisal:
»Ne smemo si misliti, da je razen Boga samega še katero drugo bitje nespočeto in neustvarjeno. . . . Kako je lahko karkoli razen Očeta starejše in po tej pripovedi odličnejše od Božjega sina, edinorojene in prvorojene Besede? . . . da bo [Bog], ki ni potreboval Stvarnika, da bi ga oživil, imel veliko bolj vzvišen položaj kot Sin, ki ga je nekdo oživil.«26
Tudi v delu Proti Prakseasu je pokazal, da je Sin drugačen od vsemogočnega Boga in mu je podrejen:
»Oče je celo bistvo, Sin pa izvira iz te celote in je njen del, saj je to sam priznal, ko je rekel: ,Oče je večji od mene.‘ . . . Oče je torej ločen od Sina, saj je večji od njega, kot sta tisti, ki spočne, in tisti, ki je spočet, dva različna; tako tudi tisti, ki pošilja, in tisti, ki je poslan, sta dva; tudi kdor nekaj naredi, je drugi kot tisti, po komer je to narejeno.27
Tertulijan je v delu Proti Hermogenu še napisal, da je bil čas, ko Sina kot osebe še ni bilo. S tem je pokazal, da Sina ne pojmuje kot večno bitje tako kot Boga.28 Kardinal Newman je rekel: »Tertulijana moramo uvrstiti med tiste, ki ne podpirajo splošno sprejetega nauka o večnem obstoju našega Gospoda.«29 Lamson je o Tertulijanu izjavil:
»Ta vzrok ali Logos, kot so ga imenovali Grki, se je pozneje, kot je veroval Tertulijan, spremenil v Besedo ali Sina, to je bitje, ki je večno obstajalo le kot lastnost Očeta. Tertulijan mu je glede na Očeta pripisal podrejen položaj . . .
Če sodimo po splošno sprejetih sodobnih razlagah nauka o trojici, ni možnosti, da bi Tertulijana ne obsodili za krivoverca. Zaenkrat ne.«30
Ni trojice
Če preberete vsa dela apologetov, boste ugotovili, da so se v nekaterih pogledih sicer oddaljili od biblijskih naukov, vendar pa ni nihče izmed njih učil, da so Oče, Sin in sveti duh po večnosti, moči, položaju in modrosti med seboj enaki.
To velja tudi za druge pisatelje v drugem in tretjem stoletju, kot so bili Irenej, Hipolit, Origen, Ciprijan in Novacijan. Čeprav so v nekaterih pogledih enačili Očeta in Sina, pa so v drugih imeli Sina za podrejenega Bogu Očetu. Prav nihče izmed njih pa ni niti razglabljal o tem, da bi bil sveti duh enak Očetu in Sinu. Origen (živel od pribl. 185 do 254) je na primer izjavil, da je Božji sin »prvorojenec vsega stvarstva« in da »ga Pismo priznava za najstarejše ustvarjeno bitje«.31
Vsak, ki bo nepristransko bral dela zgodnjih cerkvenih pisateljev, bo ugotovil, da v njihovem času še ni bilo nauka o trojici, kot ga danes uči krščanstvo. V delu The Church of the First Three Centuries piše:
»Moderna oblika nauka o trojici . . . nima v Justinovem pisanju nikakršne podpore in isto lahko rečemo tudi za vse prednicejske cerkvene očete, to je, vse krščanske pisce prvih treh stoletij po Kristusovem rojstvu. Res je, da so govorili o Očetu, Sinu in preroškem ali svetem duhu, toda ne kot o enakih, enem numeričnem bistvu, Treh v Enem, ne v nobenem pogledu, kot to danes sprejemajo trinitarci. Prav nasprotno. Nauk o trojici, kot so ga pojasnjevali ti očetje, se bistveno razlikuje od sodobne doktrine. Tudi to dejstvo bo treba preskusiti kot vsako človeško mnenje v zgodovini.«32
Pravzaprav pred Tertulijanom trojice sploh niso omenili. In Tertulijanova »heterodoksna« trojica je bila zelo drugačna od današnje. Kako se je torej razvil nauk o trojici, kot ga pojmujejo danes? Se je pojavil 325. leta na nicejskem koncilu? Ta vprašanja bomo raziskali v četrtem delu te serije v eni naslednjih številk Stražnega stolpa.
Viri:
1. Harry R. Boer, A Short History of the Early Church, 1976, stran 110.
2. Martin Werner, The Formation of Christian Dogma, 1957, stran 125.
3. R. P. C. Hanson, The Search for the Christian Doctrine of God, 1988, stran 64.
4. Alvan Lamson, The Church of the First Three Centuries, 1869, strani 70-1.
5. Robert M. Grant, Gods and the One God, 1986, strani 109, 156 in 160.
6. The Formation of Christian Dogma, strani 122 in 125.
7. The International Standard Bible Encyclopedia, 1982, II. zvezek, stran 513.
8. John Henry Cardinal Newman, An Essay on the Development of Christian Doctrine, šesta izdaja, 1989, strani 14-18.
9. The Ante-Nicene Fathers, izdala Alexander Roberts in James Donaldson, ameriški ponatis edinburške izdaje, 1885, I. zvezek, stran 264.
10. Prav tam, stran 184.
11. The Ante-Nicene Fathers, I. zvezek, stran 223.
12. Prav tam, stran 164.
13. Bernhard Lohse, A Short History of Christian Doctrine, iz nemščine prevedel F. Ernest Stoeffler, 1963, prvi broširani ponatis, 1980, stran 43.
14. An Essay on the Development of Christian Doctrine, stran 20.
15. The Church of the First Three Centuries, strani 73-4, 76.
16. The Ante-Nicene Fathers, II. zvezek, stran 234.
17. Prav tam, stran 227.
18. Prav tam, stran 228.
19. Prav tam.
20. Prav tam, stran 593.
21. Prav tam.
22. Prav tam, stran 524.
23. The Church of the First Three Centuries, strani 124-5.
24. Prav tam, stran 95.
25. Henry Chadwick, The Early Church, natis iz leta 1980, stran 89.
26. The Ante-Nicene Fathers, III. zvezek, stran 487.
27. Prav tam, strani 603-4.
28. Prav tam, stran 478.
29. An Essay on the Development of Christian Doctrine, strani 19, 20.
30. The Church of the First Three Centuries, strani 108-9.
31. The Ante-Nicene Fathers, IV. zvezek, stran 560.
32. The Church of the First Three Centuries, strani 75-6.
[Slika na strani 27]
Klemen
[Vir slike]
Historical Picture Service
[Slika na strani 28]
Tertulijan
[Vir slike]
Historical Picture Service