Jehovova pot je najboljša življenjska pot

PO PRIPOVEDI ERKKIJA KANKAANPÄÄJA

OD RANEGA otroštva sem si želel služiti v finski podružnici Jehovovih prič ali v betelu, kot ji drugače rečemo. Ko me je potujoči nadzornik poleti leta 1941 vprašal: »Kaj načrtuješ v prihodnosti?« sem odgovoril, »Vedno sem si želel, da bi šel v betel.«

»Bolje je, da si to izbiješ iz glave; nikoli te ne bodo povabili,« je odvrnil. Najprej sem bil globoko razočaran, kasneje pa sem stvar enostavno prepustil v Jehovove roke. Čez nekaj mesecev so me povabili, naj pridem v betel.

Kot plah sedemnajstletni podeželski deček sem pozvonil na hišni zvonec podružnice v Helsinkih. Bil je zelo hladen in jasen dan novembra 1941. Kmalu me je prisrčno sprejel Kaarlo Harteva, podružnični nadzornik. Takrat je podružnica skrbela za 1135 Prič na Finskem.

Krščanska dediščina

Leta 1914 si je oče od družbe Watch Tower priskrbel izdajo Božanski časovni načrt. Vendar je kmalu zatem izbruhnila prva svetovna vojna, tako da je ni prebral.

Boj za finsko neodvisnost je povzročal obilo preglavic. Ustanovili so dve vplivni skupini, bele in rdeče. Beli so zastopali kapitaliste ter srednji sloj, medtem ko so rdeči zagovarjali delavce. Oče je poskušal ostati nevtralen, povsem ločen od obeh skupin. Zato je bil obojim sumljiv.

Tako se je primerilo, da so očeta dvakrat obsodili na smrt, najprej beli, potem pa še rdeči. Enkrat so nekoga umorili in ker niso mogli prijeti morilca, so deset mladeničev, med njimi tudi očeta, obsodili na smrt. Eden od očetovih učiteljev, ki je bil član porote, je predlagal, naj očeta izvzamejo. Poslušali so ga. Ostalih devet so usmrtili.

Drugič so pri očetu spet naredili izjemo in ga niso obsodili na smrt. Potem se je odločil in to dobesedno, da gre pod zemljo. Z bratom sta si naredila skrivališče in v njem živela do konca vojne. Da bi ostala živa, jima je mlajši brat prinašal hrano in pijačo.

Po koncu vojne leta 1918 se je oče poročil in v bližini prejšnjega skrivališča zgradil dom. Kasneje sem se v njem igral, tako da sem ga dodobra spoznal. Oče mi je povedal, da je veliko premolil, ko se je skrival pod zemljo. Bogu je obljubil, da če bo kdaj spoznal, kako naj mu služi, bo tako tudi storil.

Kmalu po poroki je oče hotel vzeti s seboj na službeno potovanje kakšno čtivo. Na podstrešju je našel Božanski časovni načrt, ki ga je kupil pred leti. Knjigo je odprl pri poglavju Jehovov dan in ga prebral. V sebi je ponavljal: ,To je resnica, to je resnica!‘ Ko je prišel s podstrešja, je rekel mami: »Našel sem pravo vero!«

Le malo za tem je pričel oče o stvareh, ki jih je spoznal, oznanjati drugim. Najprej je govoril sorodnikom in sosedom. Potem je začel z javnimi govori. Kmalu so se mu pridružili še drugi iz sosedstva. Ko je oče prišel v stik z Raziskovalci Biblije, kot so se takrat imenovale Jehovove priče, se je leta 1923 krstil. Ko smo prišli na svet otroci, štirje eden za drugim, oče ni zanemarjal naše vzgoje. Pravzaprav je po ustanovitvi skupščine od nas zahteval, da smo obiskali vsak shod.

Zgodnji spomini

Najdlje mi seže spomin do zbora, ki smo ga organizirali v naši domači skupščini leta 1929, ko mi je bilo pet let. Zbralo se je mnogo ljudi iz bližnjih skupščin, prišel pa je tudi predstavnik podružnice. V tistih časih je bilo povsem običajno, vsaj na Finskem, da so na zborih blagoslavljali otroke. Brat iz betela je blagoslovil otroke, tako kot je to delal Jezus med svojim služenjem. Tega ne bom nikoli pozabil. (Marko 10:16)

Drugo, česar se spomnim, je prevzetje imena Jehovove priče leta 1931. Oče je, zavedajoč se pomembnosti dogodka, skupščini svečano prebral objavo našega novega imena.

Odkar se spomnim, sem očeta spremljal na oznanjevanju. Na začetku sem ga samo poslušal, sčasoma pa sem pričel oznanjati tudi sam. Leta 1935, ko nas je obiskal potujoči nadzornik, sem šel k vsem našim sosedom in jih povabil, naj obiščejo shod. Ponudil sem jim tudi brošure in nekateri so jih radi vzeli.

Šola in pomembna odločitev

Mi štirje smo bili v šoli edini otroci Jehovovih prič in pogosto so nas zasmehovali, ker se drugim mladim nismo pridružili pri nekrščanskem obnašanju. Nikoli nisem kadil, kljub temu da so me sošolci hoteli k temu pripraviti. Tudi rogali so se nam in nas klicali ruselliti (Russell je bil prvi predsednik družbe Watch Tower) ali hartevaliti (Harteva je bil takrat nadzornik finske podružnice). Vesel sem, da lahko povem, da so nekateri mladi, ki so se nam posmehovali, sčasoma postali Priče.

Učitelj me je spodbujal, naj se še naprej šolam in nekaj časa sem premišljeval, da bi postal inženir. Potem je bil spomladi leta 1939 v Poriju kongres Jehovovih prič, ki se je izkazal za prelomnico v mojem življenju. Skupaj z mlajšim bratom Tuomom sva se predala Jehovu in 28. maja 1939 na kongresu to simbolizirala s krstom v vodi. Potem je na začetku septembra izbruhnila druga svetovna vojna.

Okoliščine v Evropi so se dramatično spremenile. Odnosi med Finsko in Sovjetsko zvezo so se zaostrili. Oče je poudarjal, da se približuje Harmagedon in nas spodbujal k pioniranju. Zato sva z bratom decembra 1940 pričela pionirati na severu Finske.

Pioniranje in betelska služba

Večji del pioniranja sva živela z Yrjö Kallio, bratom, ki je pred tridesetimi leti v Pennsylvaniji (ZDA) postal Biblijski raziskovalec. Brat Yrjö je bil izredno dobrosrčen in storil je vse, kar je mogel, da bi nama omogočil prijetno življenje. Njegov telesni brat Kyösti Kallio je bil od leta 1937 do 1940 finski predsednik. Brat Yrjö nama je povedal, da je bratu izčrpno oznanil in mu pojasnil, da je Božje kraljestvo edino upanje za dobro vladavino in za trajen svetovni mir.

Čas je tekel in v meni je rastla želja, da bi se pridružil betelski družini. Čeprav me je potujoči nadzornik opozoril, naj ne gojim prevelikih upov, so na moje veliko veselje prošnjo za betelsko službo ugodno rešili. Najprej sem bil kurir, kmalu pa sem imel prednost delati v tovarni. Delal sem v mnogih oddelkih, tudi v naši mali tiskarni ter ekspeditu.

Ostati nevtralen

Leta 1942, ko mi je bilo 18 let, so me poklicali v vojsko. Ker sem vpoklic odklonil, so me večkrat na dolgo zasliševali, dvakrat z vame naperjeno pištolo. Drugič so z mano fizično obračunavali. Poleg tega so me med preiskavo zaprli v neogrevano zaporniško celico, kjer sem prezebel do kosti.

Končno je januarja 1943 napočil čas, ko naj bi nam sodili. Vojaški častnik, ki nas je zasliševal, je zahteval za nas zaporno kazen in to nič manj kot deset let. Vojaški duhovnik je v pismu zahteval še ostrejšo obsodbo in sicer, naj ,te izdajalce obsodijo na smrt ali pa naj jih pošljejo v Rusijo, kjer jih bo zagotovo doletela smrt, kar si tudi zaslužijo‘.

Uprizorili so navidezni proces. Poklicali so me pred sodišče in obsodili na smrt. Vendar se je to izkazalo kot še en poskus zastraševanja, kajti kasneje istega dne so me ponovno poklicali pred sodišče in me obsodili na triinpolletno zaporno kazen. Na razsodbo sem se pritožil, tako da so mi kazen znižali na dve leti.

V zaporu je bila hrana pičla in drugi zaporniki so nam zlobno grozili. Dvakrat so me napadli homoseksualci, toda na srečo se mi je obakrat uspelo rešiti. Eden od njih mi je grozil, da me bo ubil, če ne bom ugodil njegovim zahtevam. V vseh preizkušnjah sem klical Jehova in on mi je pomagal. Grožnje sozapornika niso bile iz trte zvite, kajti že prej je ubijal. Ko so ga izpustili, je spet nekoga ubil in ponovno pristal v zaporu.

Prav gotovo zato, ker smo Jehovove priče vredne zaupanja, sem kmalu kot kaznjenec bil deležen določenih ugodnosti. Drugim zapornikom sem moral deliti obroke hrane in dovolili so mi, da sem se prosto gibal po zaporniških prostorih. Ne le da sem sam imel dovolj hrane, ampak sem lahko poskrbel, da so jo imeli obilo tudi moji krščanski bratje. Nek brat se je zredil kar za nekaj kilogramov, kar je bila v zaporu redkost, saj je hrane primanjkovalo!

Iz zapora so me izpustili septembra 1944, istega dne kot brata Harteva. Moj izhod je pomenil vrnitev v betelsko službo. V sebi sem razmišljal: ,Veliko raje delam 16 ur v betelu kot pa sedim v zaporu.‘ Zato se nisem delu nikoli izmikal!

Različne službene prednosti

Kasneje leta 1944 sem spoznal Margit, lepo mlado pionirko. Všeč sva si bila in 9. februarja 1946 sva se poročila. Prvo leto najinega zakona sem služil v betelu, Margit pa je v Helsinkih pionirala. Potem so nama januarja 1947 dodelili okrajno (pokrajinsko) službo.

Ko sem bil potujoči nadzornik, sva pogosto prebivala pri družinah in z njimi delila sobo. Vedela sva, da so nama ponudili najboljše kar so imeli in nikoli se nisva pritoževala. Okraji so bili v tistih časih majhni in v nekaterih skupščinah sploh ni bilo krščenih Prič!

Leta 1948 so naju povabili, da se vrneva v betel. Dve leti zatem je prišel iz Združenih držav Amerike na Finsko Wallace Endres. Kmalu je bil imenovan za podružničnega nadzornika. Toplo nama je priporočal, naj se učiva angleščine, kar sva tudi storila. Tako so naju povabili v 19. razred misijonarjev Stražnostolpne biblične šole Gilead, ki se je pričela februarja 1952 v South Lansingu (New York, ZDA).

Po diplomiranju so naju spet poslali na Finsko. Preden sva zapustila ZDA, sem se v mednarodnem središču Jehovovih prič v Brooklynu (New York) izučil za delo s tiskarskimi stroji.

Ko sva se vrnila na Finsko, so mi spet dodelili službo potujočega nadzornika, toda zatem so naju leta 1955 ponovno povabili v finsko podružnico. Tisto leto sem postal nadzornik tovarne in dve leti kasneje, leta 1957, sem bil imenovan za podružničnega nadzornika. Od leta 1976 služim kot koordinator finskega podružničnega odbora.

Srečen sem, ker sta oče in mama ostala zvesta Jehovu do smrti. Sčasoma je več kot sto očetovih sorodnikov postalo Priče. Vse do danes moji sestri in brat s svojimi družinami služijo Jehovu. Ena od sester je pionirka.

Bogato, nagrajujoče življenje

Leta, ki so minila, so bila polna dela, vendar ker je šlo pri tem za Božje delo, je bilo to zares bogato in izgrajujoče (1. Korinčanom 3:6-9). Skozi življenje nisem le mirno jadral in užival. Tudi težave in nadloge so bile. Zelo zgodaj sem spoznal, da se je potrebno disciplinirati. Ne moreš vedno delati tega, kar si želiš. Pogosto so me opomnili in postopoma sem se naučil, kako v življenju ravnati prav.

Na primer, preizkušnje in pomanjkanje, ki sem ga pretrpel med vojno, so me naučile živeti brez razkošja. Naučil sem se razločevati, kaj je nujno potrebno in kaj ni. Še vedno sem se navajen vprašati, če to ali ono stvar resnično potrebujem. In če uvidim, da to navsezadnje le ni tako pomembno, tega ne kupim.

Jehova nas po svoji organizaciji vedno razumno vodi. Vesel sem, da sem med leti, ki sem jih preživel v finski podružnici, videl, kako je v tej deželi zrastlo število Jehovovih prič in to od 1135 na 18.000! Resnično lahko vidim, da je bilo moje delo blagoslovljeno in vem, da pri tem ne gre za blagoslov našega, temveč Jehovovega dela (1. Korinčanom 3:6, 7). Zgodaj v življenju sem si izbral Jehovovo pot in resnično se je izkazala za najboljšo življenjsko pot!

[Slika na strani 23]

Erkki Kankaanpää z ženo Margit danes