Ali bodo načrti za mednarodno varnost uspešni

»HLADNA vojna, ki je okoli 40 let držala svet v napetosti, se bo z Božjo pomočjo končala,« navaja One World, revija WCC–ja (Svetovnega svèta cerkva). »Značilni dogodki v srednji in vzhodni Evropi . . . so dobri obeti za mir in varnost v Evropi in v ostalem svetu,« dodaja angleški pisec WCC–jevega Programa teološkega izobraževanja, John Pobee.

Predstavniki WCC–ja niso edini, ki povezujejo Boga s človekovimi načrti za mednarodno varnost. Aprila 1991, malo po zalivski vojni, je papež Janez Pavel II. takratnemu generalnemu sekretarju Združenih narodov, Javierju Pérezu de Cuéllarju, poslal sporočilo, v katerem je rekel: »Škofje katoliških cerkva Srednjega vzhoda in Zahoda zaupajo Združenim narodom . . . Upajo, da bodo ti, ki jih je nedavna vojna spravila v hudo pomanjkanje, deležni mednarodnega sočutja in solidarnosti preko Združenih narodov in njihovih specializiranih organizacij.«

Tudi Vatikan je bil ena od 35 držav, ki so sestavile in podpisale tako helsinško listino leta 1975 kot tudi stockholmski dokument leta 1986. Združeni narodi so leto 1986 proglasili za Mednarodno leto miru. Papež se je na to odzval s povabilom predstavnikom glavnih religij sveta, da se udeležijo praznovanja Svetovnega dne molitve za mir. Oktobra 1986 so se v Assisiju zbrali predstavniki budistov, hinduistov, muslimanov, šintoistov, anglikanske, luteranske in grške pravoslavne cerkve, judaizma in drugi ter izmenoma molili za svetovni mir.

Nekaj let kasneje je v pridigi v Rimu anglikanski canterburiski nadškof ponovno omenil gornji dogodek. Dejal je: »V Assisiju smo videli, da je rimski papež lahko združil krščanske cerkve. Lahko smo skupaj molili, govorili in delali za mir ter v prid človeštva . . . V tem prevzemanju vodstva v molitvi za svetovni mir sem občutil, da sem v prisotnosti Boga, ki je rekel: ‚Glejte, delam novo.‘ «

Druge religije, četudi brez predstavnikov v Assisiju, so prav tako optimistične glede človekovih načrtov za mednarodno varnost. Uvodnik v Die Kerkbode, službenem glasilu južnoafriške Nizozemske reformirane cerkve, je pisal: »Prehajamo v novo svetovno ureditev. Kar se je pred nekaj leti zdelo nepojmljivo, se danes dogaja pred našimi očmi. Veliko svetovno prizorišče sprave med Sovjetsko zvezo in Zahodom ima široke razsežnosti. V našem delu sveta so tradicionalno sprte strani in zapriseženi sovražniki sedli za skupno mizo, težnja po ‚miru‘ je vsepovsod prisotna . . . S krščanskega stališča bi vsi napori za mir morali biti dobrodošli. Danes lahko molimo za mir.«

Ali Bog blagoslavlja človekove načrte za mednarodno varnost?

Kaj pravi Biblija?

Ko govori o zanašanju na človeška prizadevanja, Biblija odkrito svari: »Ne zanašajte se na kneze, na človeka, pri katerem ni rešitve: izdihne, se povrne v svojo zemljo, in propadejo njegovi načrti.« (Psalm 146:3, 4) Današnji napredek glede miru je morda videti spodbuden. Toda moramo biti realni. Človekova moč je omejena in pogosto ni kos dogodkom. Ljudje redkokdaj lahko opazijo nevidne, skrite pasti, ki podrejo tudi najbolje izdelane načrte.

Sedem stoletij pred Jezusom, v dneh preroka Izaija, so judovski voditelji zaradi varnosti načrtovali mednarodni dogovor s sosednjimi deželami. Povsem podobno današnjim dogajanjem. Tudi danes religiozni voditelji podpirajo delo politikov. Vendar je Izaija opozoril: »Snujte načrt — uničen bo! Storite sklep — ne bo obveljal!« (Izaija 8:10) Njihovi načrti so se izkazali katastrofalni. Ali se podobno lahko zgodi danes?

Da, lahko, saj je Bog po istem preroku napovedal, da bo na svoj lasten način vzpostavil varnost na zemlji. In to ne po človeški organizaciji, ampak po potomcu izraelskega kralja Davida (Izaija 9:5, 6, v NW 9:6, 7). Ta dedič kralja Davida, Jezus Kristus, je, ko ga je Poncij Pilat zasliševal, priznal, da je kralj. Toda rekel je: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Janez 18:36; Luka 1:32) Dejansko je bilo Jezusovo kraljestvo nebeško. In to kraljestvo, ne pa Združeni narodi ali katera druga zemeljska politična sila, bo prineslo večno, zanesljivo varnost na zemljo (Danijel 2:44).

Jezus Kristus je napovedal, da bo njegovo kraljestvo zavladalo iz nebes v času ‚vojn in novic o vojskovanjih‘ in ko bo vstal »narod zoper narod, država zoper državo«. Izpolnitev prerokbe označuje leto 1914 kot čas, ko se je to zgodilo, in leta, ki so sledila, opredeljuje kot »dovršitev sveta« (Matej 24:3, 6–8).

Kaj to pomeni? Da je preostali čas sedanje svetovne ureditve omejen in se bo kmalu iztekel. Ali je to vzrok za zaskrbljenost ali žalost? Ne, če pomislimo na okrutnost, krivičnost, tlačenje, vojne in vse trpljenje, ki označujejo današnjo stvarnost. Prav gotovo bo olajšanje biti pod vladarjem, za katerega Božja beseda, Biblija pravi: »Na njem bo počival duh Gospodov [Jehovov, NW]: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.« (Izaija 11:2)

Prava varnost na zemlji

Na zemlji zares ne bo prave varnosti, dokler se po celem svetu pod Božjim kraljestvom ne bo izpolnila Izaijeva prerokba: »Ustvarim novo nebo in novo zemljo, o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel.« (Izaija 65:17) Ne glede na to, koliko molitev verski voditelji izrečejo v prid tej zemlji, človeški načrti za mednarodno varnost ne morejo nadomestiti Božjih, ki bodo prinesli mir in varnost.

Ves svet obsegajoča, trajna varnost, ki jo naznanja Božje kraljestvo, bo veličastna. Tu je le eden od opisov, ki jih najdemo v Bibliji: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe; ne dvigne več narod proti narodu meča, in ne bodo se več učili bojevanja. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal. Govorila so usta Gospoda nad vojskami!« (Mihej 4:3, 4)

Samo varnost, ki jo zagotavlja sam Bog je lahko trajna in zanesljiva. Zakaj torej ne bi zaupali njemu, namesto uglednim ljudem? Ugotovil boš, da so resnične psalmistove besede: »Blagor mu, komur je pomočnik Bog Jakobov, čigar upanje je v Gospodu, njegovem Bogu, Stvarniku nebes in zemlje, morja in vsega, kar tam živi. On je na veke zvest.« (Psalm 146:5, 6)

[Okvir na strani 7]

Katoliška cerkev in mednarodna politika

»Čeprav je Kristus rekel, da njegovo kraljestvo ‚ni od tega sveta‘, so visoki cerkveni dostojanstveniki in papeštvo kot ustanova že od časa Konstantina močno soudeleženi v mednarodnih in narodnih političnih tokovih.« Katoliška cerkev in svetovna politika, profesor Eric Hanson iz jezuitske univerze v Santa Clari.