Človeški načrti za mednarodno varnost

»Ko bo vse to mimo, hočemo biti zdravniki. Naredili bomo, kar moremo, da bi omogočili tisto, kar lahko z optimizmom imenujem novi svetovni red.« (ameriški predsednik George Bush, januarja 1991, nedolgo po začetku vojne z Irakom)

»Vizija predsednika Busha o novem svetovnem redu poudarja vlado zakona in prepričanje, da so narodi kolektivno odgovorni za svobodo in pravico. S koncem hladne vojne nastaja nov čas.« (ameriški veleposlanik v Avstraliji, avgusta 1991)

»Nocoj, ko vidim, kako se demokracija dramatično širi po svetu, smo morda — morda bližje novemu svetu kot kdajkoli prej.« (ameriški predsednik George Bush, septembra 1991)

MNOGI svetovni voditelji govore, tako kot predsednik Bush, o prihodnosti optimistično. Je njihov optimizem utemeljen? Ali dogodki po drugi svetovni vojni opravičujejo tak optimizem? Menite, da politiki lahko zagotovijo mednarodno varnost?

Človekov véliki met

»Zadnji dve leti druge svetovne vojne,« je navedla dokumentarna oddaja Goodbye War, »je bilo vsak mesec ubitih čez milijon ljudi.« Tisti čas se je narodom zdelo nujno napraviti načrt, ki bi preprečil, da bi se takšna vojna ponovila. Ko je bila vojna še v polnem zamahu, so predstavniki 50 narodov napravili največji načrt za mednarodno varnost, kar so si jih kdaj izmislili ljudje: Listino Združenih narodov. Preambula Listine izraža odločnost, da ,obvarujejo prihodnje rodove pred bičem vojne‘. Bodoče članice Združenih narodov naj bi »združile moči, da utrdijo mednarodni mir in varnost«.

Enainštirideset dni za tem je letalo na Hirošimo odvrglo atomsko bombo. Eksplodirala je nad mestnim jedrom in ubila več kot 70.000 ljudi. Ta eksplozija in tri dni pozneje tista nad Nagasakijem, sta končali vojno z Japonsko. Ker je japonska zaveznica Nemčija kapitulirala že 7. maja 1945, se je druga svetovna vojna s tem končala. Ali pa je bil to konec vseh vojn?

Ne. Od II. svetovne vojne je človeštvo doživelo že 150 manjših vojn, ki so zahtevale 19 milijonov življenj. Veliki načrt Združenih narodov očitno še ni prinesel mednarodne varnosti. Kaj je bilo narobe?

Hladna vojna

Ustanovitelji Združenih narodov niso predvideli rivalstva med bivšimi zavezniki v drugi svetovni vojni, ki se je pričelo hitro razvijati. Mnoge države so se v tem merjenju moči postavile na eno ali drugo stran; tako se je pojavila hladna vojna, ki je bila deloma tudi boj med komunizmom in kapitalizmom. Namesto da bi združili moči v boju proti vojni, so se narodi razdelili v dva bloka in podpirali nasprotne strani v regionalnih spopadih, tako so se posredno borili drug proti drugemu v Aziji, Afriki in obeh Amerikah.

Ob koncu 1960-ih let so se odnosi otoplili. Višek je bil 1975. leta, ko je 35 držav podpisalo tako imenovano Helsinško listino. Podpisale so jo tudi Sovjetska zveza in Združene države Amerike in njune evropske zaveznice. Vse so obljubile, da si bodo prizadevale za »mir in varnost« in »se ne bodo zatekale . . . h grožnji ali uporabi sile proti ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti katerekoli države in ne bodo na noben način kršile načel Združenih narodov«.

Toda te zamisli niso obrodile sadov. V začetku 1980-ih let so se odnosi med supersilama znova zaostrili. Stanje se je tako poslabšalo, da je leta 1982 novi generalni sekretar OZN, dr. Javier Pérez de Cuéllar, priznal neuspeh Organizacije in opozoril pred »novo mednarodno anarhijo«.

Kljub temu so danes generalni sekretar OZN in ostali voditelji optimistični. Poročila govore o »obdobju po hladni vojni«. Kako je prišlo do te spremembe?

»Obdobje po hladni vojni«

Pomemben dejavnik je bil sestanek Konference o evropski varnosti in sodelovanju, ki jo sestavlja 35 narodov. Septembra 1986 so podpisali tako imenovan Stockholmski dokument, da bi znova potrdili svoje obveznosti iz Helsinške listine iz leta 1975.a Stockholmski dokument vsebuje veliko pravil za nadzor nad vojaškimi dejavnostmi. »Rezultati zadnjih treh let so razveseljivi in raven storjenega že skoraj presega zapisane obveznosti v Stockholmskem dokumentu,« je v svojem Yearbook 1990 poročal SIPRI (Stockholmski mednarodni inštitut za raziskavo miru).

Potem sta 1987. leta supersili dosegli pomemben sporazum o uničenju vseh svojih raket z dometom od 500 do 5500 kilometrov. SIPRI pravi: »Načrtovano je uničenje izstrelkov in izstrelitvenih ramp, izpolnjevanje določil sporazuma pa je urejeno z medsebojnim nadzorom.«

Da bi zmanjšali tveganje jedrske vojne, so sprejeli še druge ukrepe. Leta 1988 sta, na primer, supersili podpisali sporazum o »medcelinskih in podmorniških balističnih izstrelkih«. Pred lansiranjem takšnega orožja bi morala vsaka stran obvestiti nasprotno »najmanj štiriindvajset ur vnaprej o načrtovanem času in mestu izstrelitve, pa tudi o cilju«. Po mnenju SIPRI takšni sporazumi »dejansko odpravljajo možnost, da bi se lokalni incidenti razširili v svetovno jedrsko vojno«.

Medtem se načrti za izboljšanje mednarodne varnosti še pospešujejo. Maja 1990 je sovjetski predsednik Mihail Gorbačov na vrhunskem sestanku v Washingtonu (D.C.) predlagal, da bi oba bloka evropskih narodov podpisala mirovni sporazum. Julija so se predstavniki 16 zahodnih držav, članic pakta NATO (Severnoatlantska obrambna zveza), zbrali v Londonu. Odgovorili so na Gorbačovov predlog, in sicer, naj obe strani podpišeta »skupno izjavo, v kateri bi svečano izjavili, da nismo več sovražniki, in potrdili namero, da odstopamo od groženj ali uporabe sile«. Na prvi strani afriškega časopisa se je pojavil naslov Ogromen korak k svetovnemu miru.

Potem pa je predstavnik ameriške vlade tik pred vrhunskim sestankom v Helsinkih na Finskem izjavil, da »možnost vojne [na Bližnjem vzhodu] zahteva nov skupni načrt za svetovni mir«. Ko je Irak okupiral Kuvajt, je to zadalo udarec miru, in videti je bilo, da bo »zagorelo« po vsem Bližnjem vzhodu. Toda pod pokroviteljstvom Združenih narodov je mednarodni pritisk, ki so ga vodile Združene države Amerike, uspel pregnati okupacijske sile nazaj v njihovo državo. Mednarodna enotnost v tej vojni je nekatere navdala z upanjem, da se je začelo novo obdobje sodelovanja.

Od takrat so se svetovne razmere še spreminjale. Najbolj dramatične so bile spremembe v bivši Sovjetski zvezi. Pribaltske države so postale neodvisne, po njihovi poti želijo tudi ostale sovjetske republike. V državah, ki so pod centralističnim komunističnim nadzorom bile videti trdne, se pojavljajo etnični spopadi. Ob koncu leta 1991 pa je Sovjetska zveza uradno prenehala obstajati.

Te korenite spremembe na svetovnem političnem prizorišču odpirajo priložnosti Organizaciji združenih narodov. Glede tega je The New York Times zapisal: »Popuščanje mednarodne napetosti in nov duh sodelovanja med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo lahko pomeni večjo vlogo svetovne organizacije pri mednarodnih odnosih.«

Je končno prišel čas, da ta 47 let stara svetovna ustanova pokaže, kaj zmore? Ali zares vstopamo v »novo stoletje, zlato dobo miru, svobode in blaginje«, kot so to imenovale Združene države Amerike?

[Podčrtne opombe]