Zaklad z egiptovskega smetišča

BI PRIČAKOVALI, da boste na smetišču našli dragocene biblijske rokopise? Ravno te so na koncu prejšnjega stoletja našli v pesku v Egiptu. Kako?

Od leta 1778 pa vse do konca 19. stoletja so po naključju večkrat našli v Egiptu mnoga papirusna besedila. Kljub temu pa so jih še pred sto leti le redko iskali načrtno. Do tedaj so tamkajšnji felahi našli obilico starodavnih spisov, kar je navedlo Egipčanski raziskovalni sklad, ki so ga podpirali Britanci, da so tja poslali raziskovalno odpravo, preden bi bilo prepozno. Izbrali so dva oksfordska učenjaka, Bernarda P. Grenfella in Arthurja S. Hunta, ki sta dobila dovoljenje za raziskovanje območja, ki leži južno od poljedelskega področja v Faiyūmski pokrajini (prikazani zgoraj).

Kraj, imenovan Behnesa, se je Grenfellu zdel obetaven, kajti njegovo antično grško ime je bilo Oxyrhynchus. Tu je bilo središče egiptovskega krščanstva, sam kraj pa je bil pomemben v četrtem in petem stoletju n.š. V bližini so bili mnogi zgodnji samostani. Ruševine tega podeželskega mesta so obsežne. Grenfell je upal, da bo tu našel odlomke krščanskega slovstva, vendar pa raziskave krajevnega pokopališča in ruševin hiš niso prinesle nišesar. Ostalo je le še krajevno smetišče, ki je ponekod doseglo devet metrov višine. Zdelo se je, da bi le v obupu kdo tam iskal papiruse; pa vendar sta se raziskovalca odločila poskusiti.

Najden zaklad

Januarja 1897 so izkopali poskusni rov in v nekaj urah našli starodavne papiruse: pisma, pogodbe in uradne listine. Veter jih je prekril s peskom, v suhem podnebju so se ohranili skoraj 2000 let.

V samo treh mesecih so v Oxyrhynchusu odkrili skoraj dve toni papirusnih besedil. Z njimi so napolnili 25 zabojev in jih z ladjo prepeljali v Anglijo. Vneta učenjaka sta se naslednjih deset let vsako zimo vračala v Egipt, da bi povečevala svojo zbirko.

Ob neki priložnosti, ko so izkopavali pokopališče pri Tebtunisu, niso odkrili nič drugega kot samo mumije krokodilov. Delavec je iz razočaranja enega raztreščil na koščke. Presenečen je odkril, da je bil zavit v pole papirusa. Drugi krokodili, ki so jih našli, so bili podobno preparirani, v goltancu so imeli natlačene zvitke papirusa. Na dan so prišli odlomki antičnega klasičnega slovstva skupaj s kraljevimi odloki in pogodbami pomešanimi z trgovskimi računi ter zasebnimi pismi.

Ali so ti spisi kaj vredni? Izkazali so se za zelo zanimive, kajti večino od njih so spisali običajni ljudje v koine, grščini takratnega časa. Ker se mnoge besede, ki so jih uporabljali, pojavljajo tudi v biblijskih Grških spisih, v Novi zavezi, je naenkrat postalo jasno, da jezik Pisma ni posebna biblijska grščina, kot so menili nekateri učenjaki, ampak običajni jezik povprečnega človeka. S primerjavo besed, ki so jih uporabljali v vsakdanjem življenju, se je razjasnilo razumevanje njihovega pomena v Krščanskih grških spisih.

Biblijski rokopisi

Odkrili so tudi odlomke biblijskih rokopisov, ki so bili pogosto napisani z okorno pisavo brez mnogih okraskov na zelo revni podlagi. Takšna je bila Biblija običajnega človeka. Preglejmo nekatere najdbe.

Hunt je odkril prepis prvega poglavja Matejevega evangelija, od 1. do 9. vrstice, 12. vrstico ter od 14. do 20. vrstice, napisan je bil v tretjem stoletju n.š. v unicialnem rokopisu (z velikimi črkami). Ta je postal P-¹, prvi v zbirki papirusnih besedil iz različnih krajev, ki sedaj šteje že skoraj sto rokopisov ali delov rokopisov Krščanskih grških spisov. Kakšna je bila korist teh nekaj vrstic, ki jih je našel Hunt? Iz pisave se jasno vidi, da rokopis izvira iz tretjega stoletja n.š., in ko so pregledali, kaj piše, so videli, da se dokaj ujema z zadnjimi Westcottovimi in Hortovimi besedili. P-¹ imajo sedaj v Univerzitetnem muzeju v Filadelfiji (Pennsylvania, ZDA).

Papirusna pola iz nekega kodeksa ali knjige ima na levi strani dele prvega poglavja Janezovega evangelija, na desni strani pa dele dvajsetega poglavja istega evangelija. Iz rekonstrucije manjkajočih delov se lahko zaključi, da je celoten evangelij bil napisan na 25 polah, in prvotno je vseboval tudi 21. poglavje. Najdemo ga pod oznako P-⁵, izvira iz tretjega stoletja n.š. in ga hranijo v Britanski knjižnici v Londonu.

Odlomki Pisma Rimljanom 1:1-7 so napisani s tako velikimi in robatimi črkami, da nekateri učenjaki menijo, da gre morda za učenčevo šolsko nalogo. Označili so ga s P-¹⁰ in izhaja iz četrtega stoletja n.š.

Najobsežnejši rokopis vsebuje tretjino Pisma Hebrejcem. Prepisano je na zadnjo stran zvitka, ki ima na prvi strani klasične spise rimskega zgodovinarja Livija. Le kako je prišlo do tako različne vsebine na obeh straneh? V tistih časih je bila podlaga za pisanje draga in redka, tako da stare papiruse niso kar zavrgli. Najdemo ga pod oznako P-¹³ in izvira iz četrtega stoletja n.š.

Papirus, ki vsebuje dele 8. in 9. poglavja Pisma Rimljanom, je napisan z zelo majhnimi črkami in je del knjige, ki je visoka 11,5 centimetrov in široka samo 5 centimetrov. Videti je, da so že v tretjem stoletju n.š. obstajale žepne izdaje Pisma. Poimenovali so ga P-²⁷ in v glavnem soglaša z Vatikanskim kodeksom.

Deli štirih listov iz kodeksa grške Septuaginte vključujejo dele šestih poglavij Geneze. Ta kodeks je pomemben, ker izvira iz tretjega oziroma četrtega stoletja n.š. in ker teh poglavij ni v Vatikanskem kodeksu, v Sinajskem kodeksu pa so pomanjkljiva. Listi so označeni s Papirus 656 in shranjeni so v Bodleianski knjižnici v Oxfordu.

Vsi ti odlomki se ne razlikujejo veliko od naših obstoječih zgodnjih rokopisov, kar potrjuje, da so biblijska besedila krožila v zgodnjem času med običajnimi ljudmi v odročnih območjih Egipta. Utrjujejo nam tudi vero v zanesljivost in točnost Božje besede.

[Slika na strani 27]

Papirusi iz Faiyūma vsebujejo dele prvega poglavja Janezovega evangelija

[Vir slike]

Z dovoljenjem Britanske knjižnice

[Navedba vira slike na strani 26]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.