Otoki Indijskega oceana slišijo dobro vest

SEVERNO od Madagaskarja so na kakšnih 1,5 milijona kvadratnih morskih miljah zahodnega Indijskega oceana razsejani otoki Rodrigues, Mavricius, Réunion, Sejšeli, Mayotte in Komori. Čeprav zavzemajo tako veliko področje, je njihova skupna kopna površina le okrog 7300 kvadratnih kilometrov. Z 2,3 milijona prebivalcev spadajo med najgosteje naseljene otoke na svetu.

Med prebivalci je tudi približno 2900 Jehovovih prič, ki otočanom marljivo oznanjajo dobro vest o Božjem kraljestvu. Te oddaljene Priče posebno cenijo obiske potujočih nadzornikov in letne zbore, ki jih pripravlja podružnica družbe Watch Tower na Mavriciusu. Ob teh priložnostih lahko zares doživijo spolnitev besed iz Izaija 42:10: »Pojte Gospodu novo pesem, njegovo slavo do konca zemlje! Naj ga slavi morje s svojo polnostjo, otoki in njih prebivalci!«

Pred kratkim so predstavniki podružnice potovali po otokih, da so obiskali skupščine in izvedli serijo posebnih enodnevnih zborov, ki so poudarili temo »Bodite sveti v vsem svojem vedenju« iz 1. Petrovega pisma 1:15. Da bi premostili velike razdalje oceana, so potovali večinoma z letali — včasih v modernih jumbo-jetih, največkrat pa v precej manjših propelerskih letalih. Uporabljali so tudi dvojambornike in majhne jadrnice. Vabijo nas, da se jim pridružimo in vidimo, kako oddaljeni otoki Indijskega oceana slišijo dobro vest.

Prva postaja — Rodrigues

Po poldrugi uri letenja z Mavriciusa opazimo koralni greben. Obkroža veliko laguno, sredi katere je videti majhno piko kopnega v Indijskem oceanu. To je naša prva postaja — Rodrigues.

Letališče je zgrajeno na koralni vzpetini v pokrajini Point Coraille. Tu so korale tako goste, da jih lahko žagajo v gradbene kvadre. Z majhnim avtobusom se po ozki in vijugasti cesti odpeljemo proti glavnemu mestu, Port Mathurinu. Nenadoma se nam odpre pogled prav na drugo stran otoka, na oddaljene koralne grebene, modro laguno in skalno obalo. Ker se je deževno obdobje pravkar končalo, so griči porasli z vsakovrstno travo, na njih pa vidimo polno pikic — govedo, ovce in koze.

Posebni enodnevni zbor je v majhni, lični kraljestveni dvorani v centru Port Mathurina. Na Rodriguesu se je to delo pričelo 1964. leta. Sedaj je med 37.000 prebivalci 36 oznanjevalcev dobre vesti. Kakšno veselje je videti 53 navzočih in 18-letnega novokrščenega brata. Njegova mati je leta 1969, čeprav nepismena, sprejela resnico in od tedaj služi Jehovu kljub nasprotovanju v družini. Sedaj sta dva njena otroka predana Jehovu.

Po zboru en teden oznanjujemo po otoku. Govorimo v mavricijski kreolščini, ki jo govore tudi tu, na Rodriguesu. Z avtobusom in peš prispemo na področje — v zeleno dolino, ki se razprostira vse od ceste, ki se vije po višavju, do morja. Kako veličasten prizor — turkizna laguna, bel koralni greben in v ozadju temno moder ocean! Svež, neonesnažen zrak nas poživi, da začnemo.

Do mnogih majhnih domov v dolini hitimo po poljskih stezicah ali pa kar čez drn in strn. V vsakem domu nas prisrčno sprejmejo in s prebivalci se lahko pogovarjamo o bližnjih blagoslovih Kraljestva. Hitro smo na koncu doline in morali bomo domov. To pomeni, da se bomo morali več ur vzpenjati, toda pomagajo nam gostoljubni domačini — nekdo nas povabi na svoj džip.

Po tem napornem izletu se prav radi vrnemo v lep betelski dom v Vacoasu. V mestni večnamenski dvorani pripravimo dva posebna zbora. Prvi dan je tu 760 oseb iz polovice od 12 otoških skupščin. Naslednji dan posluša program 786 oseb iz ostalih šestih skupščin. Ta konec tedna so se krstili štirje. Na otoku je 30 posebnih in 50 splošnih pionirjev.

Daljni Sejšeli

Kmalu pride čas, da spet poletimo, tokrat več kot 1600 kilometrov nad odprtim morjem proti severu na otok Mahé na Sejšelih, ki jih Kreoli imenujejo Zil Elwannyen Sesel, kar pomeni »daljni Sejšelski otoki«. Zaradi oddaljenosti jih predstavniki podružnice lahko obiščemo le dvakrat na leto. Dan posebnega zbora in okrajni shod pripravimo skupaj spomladi in trajata tri dni. Sredi oktobra spet pridemo in organiziramo območni kongres, nato pa še teden dni ostanemo na obisku v skupščini. Tudi tu lahko govorimo v mavricijski kreolščini.

Prišli so tudi bratje z bližnjih otokov Praslin in La Digue. Kako zanimivo je skupaj videti predstavnike 12 narodov! Za kongresni prostor uporabimo krajevno kraljestveno dvorano, veliko adaptirano garažo na dvorišču Priče. Ker je za sodelovanje v programu usposobljenih le šest bratov, vključno z gosti, imajo nekateri v štirih dneh lahko po več govorov. Zadnji dan kongresa je navzočih 216 oseb, kar navduši 81 oznanjevalcev.

Po kongresu z dvojambornikom odplujemo 40 kilometrov severovzhodno na Praslin. Ta 18-metrska ljubka ladja je iz takamahakovine. Pelje lahko 50 potnikov in približno 36 ton tovora. Zapustimo pristanišče na Mahéju in napnemo jadra proti Praslinu, ki se kaže daleč na obzorju, potiska nas moč dizelskega motorja in belih jader, ki plapolajo na dveh jamborih.

Čez dve uri in pol obkrožimo skalni rt in zaplujemo v mirne vode lepega zaliva St. Anne. Ko stopimo na dolg pomol, zagledamo brate, ki nas čakajo. Na tem otočku je 13 oznanjevalcev, še osem pa jih je prišlo od drugod. Kako spodbudno je videti 39 ljudi, ki poslušajo posebno predavanje. Kako velike možnosti za rast!

Ko smo že na Praslinu, moramo obiskati prelepo Valée de Mai. V tej dolini je doma palma Lodoicea seychellarum, ki rodi največje seme na svetu — tehta namreč do 20 kilogramov. V hladni drevesni senci vidimo te palme vseh velikosti. V turističnem prospektu piše, da je najvišja leta 1968, ko so jo nazadnje merili, bila visoka 31 metrov. Ocenjujejo, da so nekatera od teh visokih dreves stara 800 let. Ta palma prične roditi po 25 letih, oreh pa zori sedem let. Ni čudno, da prospekt opozarja: »Privošči si le fotografijo«!

Naslednje jutro se ob sedmih s čolnom odpeljemo na majhen otok La Digue. Za pomol je privezano vse polno čolničkov. Ti so za 2000 otočanov edina povezava s svetom. Spremljata nas starejša zakonca iz Švice, ki živita na tukajšnjih otokih od leta 1975. Ne peljemo se s »taksijem«, volovsko vprego, ampak gremo peš ob obali z mogočnimi rozastimi granitnimi skalami, ki sta jih zgladila morska voda in dež. Po skupnem zajtrku na prostem se napotimo do nekaterih interesentov po poti skozi majhen rezervat, kjer gnezdi redek črni muhar. Zbralo se je 13 ljudi, da bi poslušali govor v kreolščini. Srečamo par, ki je že uredil vse potrebno za uradno sklenitev zakonske zveze, da bi lahko duhovno napredoval. Res, Jehova zbira dragocenosti iz vseh narodov tudi na teh osamljenih otokih.

Nazaj na Réunion

Réunion je najbolj razvit otok, kar jih obiščemo na svoji poti. Ko se bližamo kopnemu, vidimo štiripasovnico, ki se duši v množici prometa iz glavnega mesta, Saint-Denisa. Med obalo in gorami se dvigujejo stolpnice. Ta otok je dom kakšnim 580.000 ljudem in se je izkazal za plodno polje oznanjevanja Kraljestva (Matej 9:37, 38). Sedaj je tu približno 2000 gorečih oznanjevalcev dobre vesti v 21 skupščinah.

Dan posebnega zbora je organiziran na velikem pokritem stadionu. Srečni smo, ko vidimo 3332 navzočih, in posebno veselje je srečati 67 novih, ki se bodo krstili! Še malo uživamo v družbi otoških misijonarjev in odrinemo proti naslednjemu cilju.

Mayotte — parfumski otok

Po dveh urah letenja naše 40-sedežno letalo pristane na letališču Pamanzi na otočku, ki je z glavnim mestom Mayotta, Dzaoudzijem, povezan z 1,9 kilometra dolgim nasipom. Tu je pravi mirni tropski raj — modro nebo, beli oblaki, kipeče gore in temno moder ocean. Zaradi dišečega vonja kanange ta otok povsem upravičeno imenujejo parfumski otok. Izvleček iz njenih cvetov pošiljajo v Francijo za svetovno znane parfume.

Do glavnega otoka je kar 15 minut vožnje s čolnom. V misijonarskem domu se osvežimo, potem pa nas povabijo na 19 kilometrov oddaljen študij knjige na drugi strani otoka. Torej konec sanj o lagodnem obisku! Povzpnemo se na džip in med vožnjo po ozkih cestah nam gredo lasje pokonci. Zdi se nam, da se uspemo le za las izogniti ljudem, kravam in vozilom, ki jih srečujemo, toda naš francoski šofer pozna pot. Kmalu smo v Chiconiju v hiši družine, kjer je študij knjige.

Oče, bivši musliman, nam predstavi svojih osem otrok. Najmlajši sin, star štiri leta, počne nekaj nenavadnega, šele čez čas nam postane jasno, da je to tradicionalni pozdrav. Eno dlan položi v drugo, stisne v pest in čaka pred nami. Poskusimo mu seči v roko, moja žena poskusi roki dati na svojo glavo. Otrok z velikimi okroglimi očmi pa potrpežljivo čaka in se nedvomno čudi, kaj neki počnemo. Končno uganemo — njegove roke mu moramo položiti na glavo. Na začetku študija je navzočih 14 ljudi, na polovici pa pride interesent in se z vsakim pozdravi. Tudi to je očitno običajno.

Vračamo se v mraku in spotoma opazimo velike netopirje, ki letijo proti drevju po hrano. Vonjamo plodove bodičastega kruhovca, ki so popadali na pot, pa tudi prijetni vonj manga, papaje in guave. Tu prebivajo lemurji, majhne polopice z lisičjo glavo in dolgim, progastim oprijemalnim repom. Prizor na vrhu griča nam jemlje dih. Iz zaliva vzhaja oranžnordeči mesec in njegov odsev miglja na mirni vodi. Še celo naš voznik upočasni vožnjo, da bi užival v prizoru. Še vso pot se ob vsakem cestnem ovinku oziramo po prizoru.

Naslednje jutro gremo oznanjevat z misijonarji. Najprej obiščemo mladega učitelja, ki dobro govori francosko. Posadi nas na posteljo, sam pa sede na tla. Potem obiščemo drugega fanta, tu med študijem sedimo na blazini na tleh njegove sobice. Skušamo pozabiti na krče v nogah in znojne kaplje na hrbtu, vseeno pa se začnemo kmalu presedati. Ni se lahko koncentrirati na pol francosko pol mahorijsko preučevanje, ko iz radia v sosednji sobi donijo najnovejše popevke.

Nazadnje obiščemo še fanta s sosednjih Komorov. Opraviči se, da slabo govori francosko, vzame svojo brošuro in pričnemo. Misijonar mi nekaj pojasnjuje, interesent pa ga prekine in reče, da bo prebral naslednji odstavek. S tem vljudno pove, naj utihneva. Vsi ti ljudje so muslimani, toda kar se nauče iz Biblije, zares cenijo.

Zanima nas, zakaj preučuje tako veliko mladih fantov in le nekaj deklet. Povedo nam, da je to zaradi družbene in družinske tradicije. Ker vera in družba sprejemata mnogoženstvo in vsaka od žena živi v svojem domu, oče le malenkostno vpliva na otroke; nadzoruje jih mati. Dekleta običajno ostanejo v materini hiši do poroke. Sinovi pa si v puberteti zgradijo svojo bango, kočo, ali pa v eni bangi živi več fantov. Tako lahko povsem neovirano preučujejo Biblijo, če to želijo, medtem ko imajo le redka dekleta takšno svobodo.

V nedeljo je dan posebnega zbora. V začetku je vreme lepo, okrog poldneva pa se prično zbirati oblaki in kmalu se ulije dež. Ta osvežilni dež nikogar kaj prida ne vznemirja. Tudi tu najdemo obilico duhovnih dragocenosti; 36 oznanjevalcev in pionirjev se veseli 83 navzočih in treh novokrščenih.

Višek je izid brošure Večno življenje na zemlji! v njihovem jeziku. To ni le edina izdaja družbe Watch Tower v mahorijščini, temveč tudi nasploh edina izdaja v tem jeziku! Besedilo je napisano v latinici in v arabski pisavi. Ljudje se v šoli učijo arabsko pisavo, vendar pa ne tudi arabščine. Tako lahko deklamirajo arabske molitve in berejo Koran v arabščini, čeprav ne razumejo ničesar. Ko v brošuri berejo arabsko pisavo, so začudeni, ker jo razumejo. V resnici v njej berejo svoj materini jezik, mahorijščino, fonetično zapisano z arabskimi črkami. Prav veselo je videti njihove obraze, ki kar žarijo, ker razumejo, kar berejo.

Ljudje radi jemljejo brošure. Ko v odročni vasici oznanjujemo neki ženski, se nam približa možakar. V mahorijščini ogorčeno govori bratu. Zdi se, da nam zelo nasprotuje. Čez čas odide in maha okrog sebe. Brat mi pojasni, da se je moški pritoževal: »Kako morete pričakovati, da si zapomnimo, kar nam poveste, ko pa nas obiščete le enkrat na leto? Kako? Večkrat morate priti in nam govoriti o tem!«

Tudi mi delimo mnenje tega človeka. Jehova s kraljestveno vestjo zbira dragocenosti iz vseh narodov. Čeprav te otočane od ostalih ločuje velik ocean, tudi oni pridružujejo svoj glas mogočnemu klicu hvale Stvarniku in nebeškemu Očetu, Bogu Jehovu (Agej 2:7).

[Zemljevid na strani 21]

(For fully formatted text, see publication.)

SEJŠELI

INDIJSKI OCEAN

KOMORI

MAYOTTE

MADAGASKAR

MAURITIUS

RÉUNION

RODRIGUES

[Slika na strani 23]

Skalni rt pri zalivu St. Anne na Praslinu

[Slika na strani 24]

Vprežni »taksi« na La Digu (Sejšeli)

[Slika na strani 25]

Oznanjevanje z novo brošuro na otoku Mayotte