,Njegova ljubeča dobrota je izredna‘

PO PRIPOVEDI JOSÉA VERGARA OROZCA

Kaj meniš, ali bi ti pri 70-ih lahko kaj dalo nov zagon v življenju? Meni ga je. In to pred več kot 35 leti.

Ker je Jehova ljubeče dobrotljiv z mano, sem od leta 1962 lahko služil kot splošni pionir in od leta 1972 kot nadzornik v skupščini Jehovovih prič v mehiški zvezni državi Jalisco. Naj vam povem nekaj o svoji preteklosti.

ROJEN sem 18. avgusta 1886 v mehiški zvezni državi Michoacán. Oče je bil prostozidar, zato naša družina ni obiskovala katoliške cerkve, niti nismo sodelovali pri njihovih verskih praznovanjih in doma nismo imeli podob.

Ko mi je bilo 16 let, je oče odšel na delo v Združene države Amerike, toda poskrbel je za človeka, ki naj bi me izučil za trgovca. Vendar me je ta dve leti kasneje odpeljal na vojaško akademijo v Mexico. Zatem se je pričelo moje službovanje v mehiški vojski.

V vojski in po njej

Boril sem se v mehiški revoluciji, ki se je pričela leta 1910. Vsi fantje na akademiji smo podpirali Francisca I. Madero, ki je vodil upor proti diktaturi Porfiria Díaza. Madero smo podpirali do smrti leta 1913, zatem smo stopili na stran Venustiana Carranza, ki je bil od leta 1915 do leta 1920 predsednik republike. Imenovali smo se Carranzistas.

Štirikrat sem poskušal doseči, da bi me odpustili iz vojske, vendar vedno zaman. Končno sem dezertiral in pričel bežati. Zato so očeta, ki se je vrnil v Mehiko, zaprli. Nekega dne sem ga pod pretvezo, da sem njegov nečak, obiskal v zaporu. ,Pogovarjala‘ sva se po lističu, tako da naju niso mogli slišati pazniki. Da me ne bi nihče odkril, sem papir pojedel.

Ko so očeta izpustili iz zapora, me je obiskal in zahteval, da se predam oblastem. To sem tudi storil in na moje začudenje me general, ki je bil odgovoren zame, ni aretiral. Svetoval mi je, naj odidem v Združene države Amerike. Poslušal sem ga in živel tam od 1916. do 1926. leta.

Leta 1923 sem se poročil z Mehičanko, ki je prav tako živela v ZDA. Izučil sem se za gradbinca. Posvojila sva deklico. Ko ji je bilo 17 mesecev, smo se vrnili v Mehiko in si zgradili dom v Jalpi, zvezna država Tabasco. Potem je izbruhnil ,Cristerov upor‘, ki je trajal od 1926 do 1929. leta.

Cristerosi so hoteli, da se jim pridružim. Vendar sem z družino raje zbežal v zvezno državo Aguascalientes. Živeli smo na različnih koncih in krajih Mehike, dokler se nismo leta 1956 končno naselili v Matamoru, v zvezni državi Tamaulipas, kjer sem postal nadzornik gradbišča.

Moje življenje se je spremenilo

To je bil čas sprememb v mojem življenju. Hči, ki je bila že poročena in je živela prek meje v Brownsvillu (Texas, ZDA), naju je večkrat obiskala. Nekega dne mi je rekla: »Očka, ravno zdaj se veliko družin zbira v mestni dvorani. Pojdimo še mi, da vidimo, kaj se dogaja.« Šlo je za zborovanje Jehovovih prič. Hči, zet, vnuk, žena in jaz smo bili na shodu vse štiri dni.

Od tistega leta naprej smo obiskovali krščanske sestanke Jehovovih prič. Sam sem duhovno napredoval v Mehiki, hčerka pa v ZDA. Kmalu sem o biblijskih resnicah, ki sem jih spoznal, pripovedoval sodelavcem. Dobival sem po deset izvodov revij Stražni stolp in Prebudite se!, ki sem jih razdeljeval sodelavcem. Pet iz pisarne, trije inženirji kot tudi nekateri drugi delavci so postali Priče.

Kako mrzlo je bilo 19. decembra 1959, ko sem se krstil v reki! Vsakdo, ki se je tega dne krstil, se je zaradi izredno mrzle vode prehladil. Hčerka se je krstila pred mano; žena, čeprav se ni nikoli krstila, je spoznala biblijsko resnico in lepo sva sodelovala.

Polnočasna služba

Čutil sem, da sem Jehovu za vso njegovo ljubečo dobroto veliko dolžan, zato sem februarja leta 1962 pri 75-ih letih pričel s polnočasnim pioniranjem. Nekaj let zatem, leta 1968, mi je umrla žena. Hotel sem služiti v drugi deželi, toda zaradi moje starosti se bratom to ni zdelo pametno. Kljub temu sem bil leta 1970 kot pionir dodeljen majhni skupščini v Colotlánu v zvezni državi Jalisco.

Septembra leta 1972 mi je pokrajinski nadzornik svetoval, naj se preselim v mestece El Carrizal v bližini Colotlána. Novembra istega leta smo tu ustanovili skupščino, sam pa sem bil imenovan za starešina. Kljub temu, da je to mestece precej osamljeno, nas je na skupščinskih sestankih do 31 navzočih.

Čeprav sem že v letih, še vedno aktivno služim in se močno trudim, da bi pomagal ljudem razmisliti o njihovem verovanju. Na primer, v rožnem vencu iskreni katoliki ponavljajo zdravomarijo: ,Zdrava Marija, milosti polna; Gospod je s teboj.‘ Molilec pa doda: ,Zdrava Marija, mati Božja.‘ Jaz jih sprašujem: ,Kako je to mogoče? Če Bog ščiti Marijo, kako je potem lahko hkrati tudi njen sin?‘

Sedaj imam 105 let in skoraj 20 let že služim kot starešina in splošni pionir v El Carrizalu, v zvezni državi Jalisco. Zavedam se, da je Jehovova volja, da živim že toliko let, da sem lahko nadoknadil čas, ki sem ga zapravil, ko mu še nisem služil.

Naučil sem se, da lahko vedno zaupamo v našega Vrhovnega sodnika, da nas opazuje s svojega pravičnega prestola in skrbi za naše potrebe. Kot pravi Knjiga psalmov 117:2 (Jože Krašovec): »Zakaj močna je do nas njegova [ljubeča, NW] dobrota.«