Povodenj v legendah sveta

POVODENJ iz Noetovih dni je bila tako pogubna, da je ni moglo človeštvo nikoli pozabiti. Več kot 2400 let kasneje je Jezus Kristus govoril o njej kot o zgodovinskem dejstvu (Matej 24:37-39). Ta strašni dogodek je tako nepozabno vplival na človeški rod, da o njem krožijo legende po vsem svetu.

Knjiga Philipa Freunda Myths of Creation ocenjuje, da več kot 500 legend najmanj 250 plemen in ljudstev pripoveduje o poplavi. Kot smo lahko pričakovali, so bile skozi stoletja te legende v veliki meri okrašene z namišljenimi dogodki in osebami. Vendar lahko v vseh najdemo nekaj osnovnih podobnosti.

Presenetljive podobnosti

Ko so se ljudje po potopu razselili iz Mezopotamije po vsem svetu, so s seboj ponesli pripoved o katastrofi. Prebivalci Azije, otočij južnega Pacifika, Severne, Srednje in Južne Amerike pripovedujejo zgodbe o tem izrazitem dogodku. Mnoge legende o poplavi so obstajale že veliko prej, preden so prišla ta ljudstva v stik z Biblijo. Vendar te legende vsebujejo nekaj osnovnih splošnih značilnosti biblijske pripovedi o potopu.

Nekatere legende omenjajo nasilne velikane, ki so živeli na zemlji pred povodnijo. Podobno Biblija navaja, da so se pred potopom neposlušni angeli učlovečili in iz njihovega občevanja z ženskami se je porodil rod velikanov Nefilimov (1. Mojzesova 6:1-4; 2. Petrovo 2:4, 5).

Legende o poplavi navadno navajajo, da je bil en človek posvarjen pred potopom, ki ga bo povzročil Bog. Biblija pa pove, da je Bog Jehova opozoril Noeta, da bo uničil hudobneže in nasilneže. Bog mu je rekel: »Konec vsega mesa sem sklenil; kajti zemlja je polna njih hudobije [nasilja, NW]. Zato jih bom, glej, pokončal z zemljo vred.« (1. Mojzesova 6:13)

Legende glede poplave na splošno namigujejo, da je povzročila svetovno uničenje. Podobno pove Biblija: »Vode so čedalje huje naraščale na zemlji, tako da so bile pokrite vse visoke gore pod vsem nebom; vse, kar ima dih življenja v sebi, vse, kar je bilo na suhem, je pomrlo.« (1. Mojzesova 7:19, 22)

Večina legend o poplavi pravi, da je potop preživel mož skupaj s še enim ali več ljudmi. Mnoge legende pripovedujejo, da se je zatekel v čoln, ki ga je sam napravil, in da je z njim nasedel na gori. Podobno Pismo pove, da je Noe zgradil barko. Trdi tudi, da je ,ostal samo Noe in kar je bilo z njim v ladji‘ (1. Mojzesova 6:5-8; 7:23). Glede na biblijsko poročilo je ,ladja obstala na araratskem gorovju‘, kjer se je izkrcal Noe z družino (1. Mojzesova 8:4, 15-18). Legende tudi omenjajo, da so tisti, ki so preživeli poplavo, ponovno obljudili zemljo; Biblija pa izpričuje, da je to storila Noetova družina (1. Mojzesova 9:1; 10:1).

Starodavne legende o poplavi

Imejmo v mislih zgoraj omenjene točke, ko bomo pregledali nekatere legende o poplavi. Začnimo s Sumerci, starodavnim ljudstvom Mezopotamije. Njihovo različico potopa so našli na glinenih ploščicah, ki so jih izkopali iz ruševin Nippura. Pripovedujejo, da sta se sumerska bogova Anu in Enlil odločila, da bosta z mogočno povodnijo uničila človeštvo. Bog Enki je posvaril Ziusudra, da je lahko skupaj z družino preživel v ogromnem čolnu.

Babilonski ep o Gilgamešu vsebuje mnoge podrobnosti. Navaja, da je Gilgameš obiskal svojega prednika Ut-napištima, ki je po preživetju poplave dobil večno življenje. Med pogovorom mu je Ut-napištim razložil, da mu je bilo rečeno, naj zgradi ladjo in vzame vanjo živino, divjad in svojo družino. Tako je napravil ogromno šestnadstropno kocko s 60-metrskimi stranicami. Gilgamešu je povedal, da je neurje trajalo šest dni in noči, nato pa pristavil: »Ko je napočil sedmi dan, je bil orkan, potop, nalet zlomljen, kot bi ga potolkla vojska. Morje se je umirilo, ciklon se je polegel, naliv pa prenehal. Ozrl sem se po morju, a nikjer ne duha ne sluha. Vse človeštvo se je spremenilo v glino.«

Ko je ladja obstala na gori Nisir, je Ut-napištim izpustil goloba, ki pa se je vrnil na čoln, ker se ni imel kam spustiti. Potem je poskušal z lastovko, ki se je tudi vrnila. Nato je izpustil krokarja in ker se ni vrnil, je vedel, da so vode upadle. Ut-napištim je nato izpustil živali in žrtvoval daritev.

Ta zelo stara legenda je nekoliko podobna biblijski pripovedi o povodnji. Vendar ji manjkajo nazorne podrobnosti in enostavnost, ki je značilna za biblijsko pripoved, poleg tega navaja nerazumne barkine mere in nesprejemljivo časovno razdobje. Na primer, ep o Gilgamešu pravi, da je neurje trajalo šest dni in noči, medtem ko Biblija pove, da ,je dež lil na zemljo štirideset dni in štirideset noči‘ — neprestan močan dež, ki je celotno oblo prekril z vodo (1. Mojzesova 7:12).

Biblija omenja osem preživelih v povodnji, v grški legendi pa preživita samo Devkalion in njegova žena Pirha (2. Petrovo 2:5). Po pripovedovanju legende so pred povodnijo živeli na zemlji nasilni posamezniki, imenovani bronasti rod. Bog Zevs se je odločil, da jih bo uničil v veliki poplavi, zato je naročil Devkalionu, naj zgradi prostorno skrinjo in gre vanjo. Ko se je povodenj polegla, je skrinja obstala na Parnasu. Devkalion in Pirha sta sestopila z gore in tako se je človeški rod nadaljeval.

Legende Daljnega vzhoda

V Indiji kroži legenda o poplavi, ki jo je preživel človek Manu. Pomagal je majhni ribi, da je močno zrastla in ga opozorila pred pogubno poplavo. Manu je naredil čoln, ki ga je vlekla riba, dokler ni obstal na gori v Himalaji. Ko se je poplava polegla, je Manu sestopil z gore in z Ido, poosebljenjem njegovega darovanja, obnovil človeštvo.

Po kitajski legendi o poplavi je bog neurja svojima otrokoma Fuxiju in Nugui dal zob. Poučil ju je, da naj ga posadita in se zatečeta v bučo, ki bo zrastla iz njega. Iz zoba je nemudoma zrastlo drevo, ki je rodilo ogromno bučo. Ko je bog neurja povzročil močno deževje, sta se otroka povzpela v bučo. V poplavi, ki je sledila, so utonili vsi ostali prebivalci zemlje, preživela sta le Nugua in Fuxi, ki sta ponovno obljudila zemeljsko oblo.

V obeh Amerikah

Indijanci Severne Amerike imajo različne legende, ki običajno govorijo o povodnji, ki je uničila vse, razen peščice ljudi. Na primer, ljudstvi Arikara in Kado pripovedujeta, da je nekoč prebival na zemlji tako močan ljudski rod, da se je lahko norčeval iz bogov. Bog Nesaru je te velikane s poplavo uničil, toda pri tem je v jami ohranil svoje ljudstvo, živali in koruzo. Ljudstvo Havasupai pripoveduje, da je bog Hokomata povzročil potop, ki je uničil človeštvo. Vendar pa je človek Tochopa obvaroval hčerko Pukehe, tako da jo je zaprl v votli hlod.

Indijanske legende o poplavi v Srednji in Južni Ameriki so si v osnovi podobne. Maji Srednje Amerike verjamejo, da je velika deževna kača uničila svet s hudourniki. V Mehiki pa chimalpopoška različica pripoveduje o poplavi, ki je preplavila gore. Bog Tazkatlepoka je posvaril človeka Nata, ki je izdolbel hlod in se vanj zatekel z ženo Nano, dokler vode niso upadle.

V Peruju pozna ljudstvo Chencha legendo o petdnevni poplavi, ki je uničila vse ljudi, razen enega, ki ga je govoreča lama odpeljala na varno na goro. Perujski in bolivijski Aymari pripovedujejo, da je bog Viracocha prišel iz jezera Titikaka in ustvaril svet ter nenavadno velike, močne ljudi. Ker ga je prvi rod razjezil, ga je Viracocha uničil v poplavi.

Brazilski Indijanci Tupinamba govorijo o času, ko so v veliki poplavi utonili vsi njihovi predniki z izjemo tistih, ki so preživeli v kanujih in na vrhovih visokih dreves. Brazilski Kashenaua, gvajanski Makushe, srednjeameriški Karibi in Ona ter Yagan iz južnoameriške Ognjene zemlje so le nekatera od mnogih plemen, ki imajo legende o poplavi.

Južni Pacifik in Azija

V vsem južnem Pacifiku so znane legende o povodnji, ki jo je preživela peščica. Na primer, na Samoi obstaja legenda o povodnji iz davnine, ki je pogubila vse razen Peleja in njegove žene. Obvarovala sta se na skali, po poplavi pa sta spet obljudila zemljo. Na Havajih se je bog Kane razjezil nad ljudmi in poslal poplavo, da jih pogubi. Samo Nuu se je rešil v veliki ladji, ki je končno obstala na gori.

Na Mindanau na Filipinih ljudstvo Ata pripoveduje, da je bila zemlja nekoč prekrita z vodo, ki je uničila vse razen dveh moških in ene ženske. Sarawakaški Ebani z Bornea pripovedujejo, da je le peščica ljudi ubežala potopu tako, da se je umaknila v najvišje hribe. V Igorotski legendi s Filipinov sta preživela samo brat in sestra, ki sta se zatekla na goro Pokes.

Sibirski Sojoti pripovedujejo, da se je orjaška žaba, ki je podpirala zemljo, premaknila in povzročila poplavo na zemlji. Starec je z družino preživel na splavu, ki ga je sam naredil. Ko so vode upadle, je splav nasedel na visoki gori. Ugrijci iz zahodne Sibirije in Madžarske tudi pripovedujejo, da so ljudje preživeli poplavo na splavih, le da jih je odneslo na različne konce zemlje.

Skupni izvor

Kaj lahko zaključimo iz vseh teh legend o poplavi? Čeprav se v podrobnostih razlikujejo, pa vendar imajo nekatere skupne značilnosti, ki kažejo na izvor v ogromnem in nepozabnem vesoljnem potopu. Navkljub bujnim domišljijskim obarvanjem, do katerih je skozi stoletja prišlo, je njihova osnova podobna niti, ki jih veže na en sam veliki dogodek — na vesoljni potop, o katerem enostavno in brez okraskov pripoveduje Biblija.

Glede na to, da najdemo legende o poplavi med mnogimi ljudstvi, ki so šele v zadnjih stoletjih prišla v stik z Biblijo, bi bilo napačno trditi, da je nanje vplivala svetopisemska pripoved. Poleg tega The International Standard Bible Encyclopedia pravi: »Vsesplošnost pripovedi o poplavi običajno vzamejo kot dokaz za uničenje vsega človeštva s povodnijo . . . Tudi nekatere starodavne pripovedke so napisali ljudje, ki so zelo močno nasprotovali hebrejsko-krščanski tradiciji.« (2. zvezek, 319. stran) Zato lahko z zaupanjem zaključimo, da legende o poplavi potrjujejo resničnost biblijskih zapisov.

Ker živimo v svetu, polnem nasilja in nemorale, bo dobro, če preberemo biblijsko pripoved o potopu, kot je zapisana od 6. do 8. poglavja Geneze. Če razmišljamo o vzroku za svetovni potop — ljudje so delali, kar je hudo v Božjih očeh — bomo v njem videli življenjsko pomembno opozorilo.

Kmalu bo zdajšnjo stvarnost zadela Božja neugodna sodba. Na srečo jo bodo nekateri preživeli. Lahko ste med njimi, če se boste ravnali po nasvetu apostola Petra: »Po obojem je bil tedanji [Noetov] svet v povodnji pokončan. Sedanje nebo in zemlja sta po isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenje brezbožnih ljudi . . . Kako prav je torej, da živite sveto in pobožno, če bo že vse to tako razpadlo. Čakajte in pospešujte nastop božjega dne [imejte stalno pred očmi prihod Jehovovega dne, NW].« (2. Petrovo 3:6-12)

Ali imate stalno pred očmi Jehovov dan? Če da in če ravnate v soglasju z Božjo voljo, potem se boste veselili velikih blagoslovov. Tisti, ki ugajajo Bogu Jehovu, lahko zaupajo v novi svet, na katerega se je skliceval Peter, ko je pristavil: »Mi pa se po njegovi obljubi zanašamo na nova nebesa in novo zemljo, kjer biva pravičnost.« (2. Petrovo 3:13)

[Slika na strani 7]

Babilonska legenda o poplavi se je prenašala iz roda v rod

[Slika na strani 8]

Ali upoštevate Petrovo svarilo in imate pred očmi Jehovov dan?