Nepozabna povodenj
PRED OKROG 4300 leti je zemlja doživela katastrofalni potop. Z enim zamahom je zbrisal skoraj vse, kar je bilo živega na zemlji. Bil je tako razsežen, da je na človeštvu pustil neizbrisen pečat in zgodba o njem se je prenašala iz roda v rod.
Kakšnih 850 let po povodnji je hebrejski pisec Mojzes pripovedovanja o vesoljnem potopu zapisal. Ta zapis je ohranjen v biblijski knjigi Genezi, kjer lahko v 6., 7. in 8. poglavju preberemo nazorne podrobnosti.
Biblijska pripoved o povodnji
Geneza razkrije podrobnosti, ki jih očitno navaja očividec: »V šeststotem letu Noetovega življenja, sedemnajsti dan drugega meseca, ta dan so pridrli vsi studenci velikega brezna in so se odprle zatvornice neba. Prišel je tedaj štiridesetdnevni potop čez zemljo. Vode so narastle in vzdignile ladjo, tako da je plavala nad zemljo. Vode so čedalje huje naraščale na zemlji, tako da so bile pokrite vse visoke gore pod vsem nebom.« (1. Mojzesova 7:11, 17, 19)
O udarcu, ki ga je povodenj zadala vsemu živemu, Biblija pripoveduje: »Preminilo je vse meso, ki se je gibalo na zemlji: ptice, živina, zveri in vsa laznina, ki lazi po zemlji, in vsi ljudje.« Kljub temu je Noe in sedem drugih ljudi preživelo skupaj s predstavniki vseh zveri, ptic in vsega, kar se giblje po zemlji (1. Mojzesova 7:21, 23). Le-ti so preživeli potop v veliki plavajoči barki, ki je bila okrog 133 metrov dolga, 22 metrov široka in 13 metrov visoka. Bila je zgrajena zato, da ne prepušča vode in plava na njej, ni imela zaokroženega dna, koničastega premca, pogonskega agregata, niti opreme za krmarjenje. Noetova barka je bila enostavno zaboju podobna ladja.
Pet mesecev po začetku potopa je barka nasedla na Araratu, ki se nahaja v sedanji vzhodni Turčiji. Leto zatem, ko se je pričela povodenj, je Noe z družino stopil na suha tla in znova začel normalno živeti (1. Mojzesova 8:14-19). Sčasoma se je človeštvo toliko namnožilo, da je pričelo v bližini Evfrata graditi Babel, mesto z razvpitim stolpom. Ko je Bog človeštvu zmešal jezike, so se ljudje od tu razselili na vse konce sveta (1. Mojzesova 11:1-9). Toda kaj se je zgodilo z barko?
Iskanje barke
Od 19. stoletja so že mnogi poskušali najti barko v gorah Ararata. To gorovje ima dva izrazita vrhova, eden je visok 5165 metrov, drugi pa 3914 metrov. Višji je prekrit z večnim snegom. Ker se je po povodnji klima spremenila, je barko kmalu zakril sneg. Nekateri raziskovalci so trdno prepričani, da je barka še vedno tam, globoko pokopana v ledeniku. Trdijo, da je v obdobjih, ko se led dovolj stali, občasno viden del barke.
Knjiga In Search of Noah’s Ark se sklicuje na Armenca Georga Hagopiana, ki je trdil, da se je leta 1902 in ponovno leta 1904 povzpel na Ararat in videl barko. Pravi, da je, ko je bil tam prvič, celo splezal na vrh barke. »Povzpel sem se nanjo in si jo v celoti ogledal. Bila je dolga, visoka pa okrog 12 metrov.« O tem, kar je opazil na naslednjem ogledu, je rekel: »Videl nisem nikakršnih krivin. Ni bila podobna nobeni drugi ladji, kar sem jih kdaj videl. Bolj je bila podobna barki z ravnim dnom.«
Od leta 1952 do leta 1969 je Fernand Navarra štirikrat poskušal najti dokaze za obstoj barke. Ko je šel tretjič na Ararat, se je napotil na dno ledeniške razpoke, kjer je našel kos črnega lesa, vkleščenega v led. »Moral je biti zelo dolg,« je rekel, »in morda je bil še vedno pritrjen na ogrodje ladje. Žagal sem ga lahko le vzdolž vlaken, dokler se mi ni odlomil okrog 1,5 metra dolg kos.«
Prof. Richard Bliss, eden od mnogih izvedencev, ki so preiskali les, je povedal: »Navarrov vzorec lesa je gradbeni tram prepojen z zemeljsko smolo. Imel je utore in zatiče za spajanje. Razločno se vidi, da je iztesan v kvadratasto obliko.« Ocenjuje se, da je les star kakšnih štiri do pet tisoč let.
Ne glede na to, da so si prizadevali najti barko na Araratu, pa imamo končnoveljaven dokaz za to, da so jo uporabili za preživetje vesoljnega potopa, v zapisu tega dogodka v biblijski knjigi Geneza. To potrjuje veliko število legend o povodnji, ki krožijo med primitivnimi ljudstvi vsega sveta. Poglejmo si njihova pričevanja v naslednjem članku.
[Slika na straneh 4, 5]
Nosilnost barke je ustrezala desetim vlakom s po 25 ameriškimi tovornimi vagoni.