Kristjani so ostali neoporečni v z vojno razdejani Liberiji

Po pripovedi očividca

»KO SE tepejo sloni, trpi trava.« Kako dobro povzema ta zahodnoafriški pregovor vse, kar se je zgodilo med nedavno vojno v Liberiji! Približno 20.000 ljudi je izgubilo življenje in polovica od 2,6 milijona prebivalcev je bilo pregnanih. Po večini niso trpeli vojaki, pač pa »trava« — nič hudega sluteči možje, žene in otroci.

Ko je v decembru leta 1989 izbruhnila vojna, so se liberijske Jehovove priče veselile, da jih je bilo vse več in v prihodnost so gledale z zaupanjem. Na žalost so se znašle v vlogi ›trpeče trave‹.

Vojna se širi

Vojna se je začela vzdolž liberijske meje s Slonokoščeno obalo in takoj so se reke beguncev pričele valiti v Monrovio, glavno mesto z več kot pol milijona prebivalcev. Ko so se od marca do maja leta 1990 boji pomaknili na jug, so misijonarje Jehovovih prič evakuirali najprej iz Gante, nato pa še iz Gbarnge. Bili so med zadnjimi, ki so zapustili ti mesti. Vojna vihra je dosegla višek, ko so se 2. julija 1990 oborožene sile pomaknile do Monrovie.

Nihče ni pričakoval grozot, ki so sledile. Tri različne vojske so se v pouličnih bojih obstreljevale s težkim topništvom, raketami in minometalci. Tiste, ki jih niso pobili že zato, ker so pripadali osovraženemu plemenu, pa so kar naprej trpinčili in preiskovali. Neko avgustovsko noč je od vojne ponorela skupina pobila več kot 600 moških, žensk in otrok, ki so se zatekli v luterantsko cerkev Sv. Petra.

Na stotine je ubežalo bojem samo z obleko na sebi. Družine so bile mesece ločene, preden so se lahko spet sešle. Videti je bilo, kot da so vsi prebivalci Monrovije odšli; v prazne hiše so se vselili vojaki in begunci, ki so pribežali iz drugih predelov mesta. Več kot polovica monrovijskih prebivalcev je pobegnilo. Večina je izgubila vse imetje, poleg tega so pretrpeli smrt vsaj enega sorodnika. Mnogi so izgubili še več.

Položaj se je tako zelo poslabšal, da je pet zahodnoafriških držav poslalo svoje vojake, da bi vzpostavili mir. Proti koncu oktobra 1990 je večina bojev ponehala. Toda zatem je razdejano mesto s svojim mrtvaškim prtom ovila lakota. Socialno skrbstvo je poročalo, da je bila v določenem času podhranjena tretjina monrovijskih otrok, mlajših od pet let in da je vsak dan umrlo več kot sto ljudi. Dobičkarji so stanje samo še poslabšali; mnogi so kradli socialni riž in ga nato prodajali po 20 ameriških dolarjev in več za skodelico. Vsepovsod so razsajale bolezni, še posebej kolera, kajti mestni vodovod, kanalizacija ter električna napeljava so bili povsem uničeni.

Tudi okrog tisoč Jehovovih prič iz Monrovie je hudo trpelo. Večina jih je iz mesta zbežala na podeželje, drugi so se odpeljali z ladjo proti Gani in Nigeriji ali pa odšli po cesti na Slonokoščeno obalo in v Sierro Leone. Od julija do decembra 1990 je čez 30 Prič izgubilo življenje. Nekateri so umrli v topovskem obstreljevanju, drugi so podlegli zaradi bolezni in lakote. Ubili so tudi Alana Batteya in Arthurja Lawsona, ameriška misijonarja, ki sta diplomirala na Šoli za usposabljanje služabnikov. Oh, kako tolažilno je biblijsko upanje na vstajenje za vse, ki so v tem času grozot izgubili sorodnike ali prijatelje (Apostolska dela 24:15)!

Krščanska bratovščina pomaga

Ko se je razbesnela vojna vihra, so se mnoge pregnane Priče zatekle v podružnico Jehovovih prič in v misijonarski dom na drugi strani mesta. Nekateri so želeli zaščito, ker so pripadali plemenu, ki ga je vojska na tem področju pobijala. Večini so dodelili delo znotraj podružnice in bili so v dragoceno pomoč pri kuhanju in čiščenju; medtem ko so druge določili, da ko okoliščine zunaj dovoljujejo, na bližnjem močvirju nabirajo užitno zelenjavo.

Ljudje so spali povsod, v misijonarskih spalnicah, na hodnikih, v ekspeditu in pisarnah. Izkopali in vzdrževali smo latrine. Ženske so kot bolničarke uspešno negovale mnoge bolnike z malarijo in mrzlico. Često smo imeli težave z drisko.

Uvedli smo posebni hišni red, ki je vključeval vaje za primer bombnega napada. Tako smo bili že izurjeni in smo lahko hitro prišli do podružničnih zaklonišč, ko so se nasprotujoče strani obstreljevale s težkimi topovskimi granatami. Čeprav nas je 3 metre visok zid do neke mere ščitil, pa ni bil dovolj velik, da bi nas obvaroval pred izstrelki, ki so se od njega odbijali. Naša streha je kmalu izgledala kot rešeto, saj je bila povsem prerešetana!

Mnogi so tvegali življenje, da bi zaščitili Sopriče, ki so pripadale osovraženemu plemenu, pred tistimi, ki so jih skušali pobiti. Nekega dne je prišla v podružnico objokana krščanska sestra s preživelimi otroki, eden je bil star komaj dva tedna. Ravnokar so ji pred očmi ustrelili moža in sina, ki je bil še najstnik. Druga Priča je skrila njo in preostale otroke, da jih morilci, ko so se vrnili, ne bi našli.

Spet druga družina je prišla v podružnico skupaj z nekrščeno oznanjevalko, ki jih je zaščitila pred ljudmi iz njenega plemena, ko so jih hoteli pobiti. Nato so se razmere spremenile in je bila v nevarnosti nekrščena oznanjevalka, tedaj pa jo je pred njenim plemenom rešila družina Prič.

Znova in znova so se morali misijonarji pregovarjati z oboroženci na vhodu v podružnico, da bi jih odvrnili od preiskave in ropanja hiše. Enkrat je vdrla pobesnela skupina in z v nas naperjenimi puškami vztrajno trdila, da skrivamo pripadnike določenega plemena. Presenetilo jih je, kako mirne so ostale krajevne Priče ter tiho sedele in sledile krščanskemu sestanku. Preiskali so hišo, vendar niso našli ničesar. Vsiljivci so se lahko vedno prepričali, da ne skrivamo vojakov in njihovih sovražnikov. Kot kristjani smo bili nevtralni.

Enkrat je med srditimi boji prišla v podružnico skupina Prič, ki je pripeljala s seboj brata v zadnjem stadiju raka. Na žalost je kmalu umrl. Na vrtu smo izkopali grob. Pogreb je bil pretresljiv! Pokojni brat je bil eden od najboljših krajevnih starešin, ki je mnogo let zvesto služil. Na pogrebnem govoru v preddverju se je zbralo okrog sto beguncev, pa čeprav je bilo iz ozadja slišati puškarjenje.

Priskrbeti hrano in vodo

Zaloge hrane so bile zelo omejene. Že pred vojno so trgovci prenehali uvažati. Tako je bilo v mestu zelo malo hrane. Naše zaloge hrane v podružnici bi za 12 članov betelske družine zadostovale za več mesecev, toda včasih je živelo pri nas prek 200 ljudi, vključno s sosedi, ki niso bili Priče in so v obupu iskali pomoč. Dnevno je vsakdo dobil le majhen obrok hrane; s takšnimi omejitvami smo preživeli več mesecev. Vsi smo bili lačni. Dojenčki, ki jih je bila sama kost in koža, so mlahavo viseli v naročju staršev.

Kmalu so naše zaloge skopnele. Kako bi jih spet obnovili? V Monroviji ni bila odprta niti ena trgovina. Kamorkoli si se ozrl, si videl sestradane ljudi, ki so tavali po ulicah in iskali hrano. Jedli so vse: mačke, pse in podgane. Dva misijonarja iz podružnice sta se odločila, da se bosta poskušala prebiti do Kakata, 60 kilometrov oddaljenega mesta, kjer so boji ponehali.

Na okna avtomobila sta nalepila revije in znake Watchtowerja, da bi vedeli, da sta Jehovovi priči. Ko sta se že prebila skozi različne kontrolne točke, ju je zaustavil in zaslišal velik zajeten možakar; na prsih so mu visele ročne bombe, ob strani pa je nosil revolver. Predstavila sta se kot Jehovovi priči in mu povedala, da bi rada v Kakato, kjer bi priskrbela nekaj hrane.

»Pojdita z menoj,« je rekel. »Jaz sem tukajšnji vojaški poveljnik.« Odpeljal ju je v generalštab. Ko je izvedel, da nudimo zatočišče beguncem, je ukazal svojim možem, naj pošljejo naši podružnici 20 vreč po 45 kilogramov riža! Poleg tega jima je izdal dovoljenje za pot do Kakate in jima dodelil oboroženega stražarja, ki naj bi jima pomagal varno priti skozi preostale kontrolne točke.

V Kakati sta našla krščanskega brata Abrahama, ki je imel trgovino. Za nas je hranil kartone hrane z mlekom v prahu, sladkorjem, konzervirano zelenjavo in drugimi potrebnimi stvarmi. Za naša brata je bilo zares čudovito poskrbljeno na njuni poti. Jehovu je gotovo ugajalo, da smo delili hrano s prijatelji in sosedi, kajti zdaj so bile naše zaloge znova polne (Pregovori 11:25).

Na drugi strani Monrovie so tudi misijonarji v svojem domu poskrbeli za begunce in tudi oni so dobili nepričakovano pomoč. Misijonar je na primer dobil tri vreče riža od vojaka, ki se ga je spomnil, ko je pred 16 leti služil na področju, kjer je vojak takrat živel. Drug misijonar je po sestanku z vodjo ene od vojskujočih frakcij dobil štiri vreče riža.

V nekem trenutku je bilo videti, da bomo morali zaradi pomanjkanja vode podružnico izseliti. Nekaj časa je bil naš vodnjak edini vir pitne vode v soseščini. Zmanjkovalo nam je tudi goriva za električni agregat naše črpalke. Ko je mož, ki smo mu v prvih dneh bojev nudili zaščito v podružnici, slišal za naše težave, nam je v zahvalo priskrbel gorivo. Tako nam ni nikoli zmanjkalo vode.

Ostati duhovno močni

Ko smo oktobra 1990 morali še zadnji misijonarji zapustiti Liberijo, smo predvsem razmišljali, kako bodo preživeli naši bratje in sestre. Iz poročil, ki smo jih od tedaj prejeli, se jasno vidi, da so še naprej ostali goreči v službi.

Pred vojno je vsaka Priča oznanjevala povprečno okrog 17 ur mesečno. Kljub temu, da je bilo potrebno med vojno kar naprej iskati hrano po goščavah, so Priče v nekaterih skupščinah oznanjevale povprečno 20 ur! Ker je primanjkovalo Stražnih stolpov, so mnoge naše sestre prepisovale študijske članke, da bi bilo na razpolago več kopij za nedeljsko proučevanje.

Štiri skupščine, ki so Monroviji najbližje, so preplavili pribežniki iz mesta. Ker se ti bratje niso mogli več vrniti na domove, da bi kaj vzeli seboj, so izgubili vse imetje. Mnogo otrok in staršev je mesece ločevala fronta! Iz teh štirih skupščin jih je 1 473 bilo navzočih na svečanosti v spomin na Jezusovo smrt, ki je bila 30. marca.

Okrog 300 Prič, ki so ostale v Monroviji, se je še posebej potrudilo, da bi v mesecu Spominske svečanosti sodelovali v pomožni pionirski službi, pa čeprav so bili še pred nekaj tedni zaradi lakote telesno tako šibki, da so komaj hodili. Zelo so se potrudili, da bi jih čim več povabili na Svečanost in res jih je prišlo 1 116.

Krščanski starešina iz Monrovie pojasnjuje: »Odločili smo se, da bomo na začetku decembra 1990 ponovno pričeli s sestanki v kraljevski dvorani. Na prvem nas je bilo 17. Kasneje 40 in pri tem številu smo nekaj časa tudi ostali. Nato pa se je 24. februarja število povzpelo na 65 in teden zatem na 85. Poleg tega so se skoraj vsi v skupščini odzvali povabilu, da marca sodelujejo v pomožni pionirski službi.«

Skrb za druge

»Naši cerkveni bratje so bili zaposleni z medsebojnim pobijanjem [nasprotnih plemen] v vojni,« je rekel neverujoči sorodnik Priče, »nikoli niso imeli časa za sovernike.« Kako drugačen je Jehovov narod!

Vodja skupine za pomoč iz soseščine je februarja 1991 pisal bratom, ki so skrbeli za podružnico: »S tem pismom bi se radi zahvalili in sprejmite ga kot izraz cenjenja, da ste trajno dali na razpolago skladišča vaše ustanove, da smo lahko uskladiščili hrano, ki smo jo delili našemu prebivalstvu. Vaša človekoljubnost je pokazala, da ste Družba, ki je pripravljena prispevati k miru in dobri volji v državi. Prosimo vas, da nadaljujete z vašim koristnim delom.«

Jehovove priče iz drugih držav so se hitro odzvale na potrebe liberijskih bratov. Pomoč so poslali: Sierra Leone in Slonokoščena obala iz zahodne Afrike, Nizozemska in Italija iz Evrope in Združene države Amerike.

Deklica, ki so ji ubili mamo, ker je pripadala osovraženemu plemenu, se je takole zahvalila za pomoč: »Hvala vam za vse, kar ste mi poslali. Počutila sem se namreč, kot bi imela ob sebi mamo. Skupaj z bratcem sem jo izgubila v vojni. Prosim Jehova, da bi vas vse blagoslovil. Stara sem 11 let.«

Zahvalno pismo smo prejeli tudi od brata s 6-člansko družino, katerega žena se je morala mesece skrivati zaradi svoje plemenske pripadnosti. Pisal nam je: »Mi nismo vdirali v domove ljudi, da bi ropali in prodajali njihovo imetje, pa vendar smo v nasprotju z našimi sosedi imeli vsak dan kaj jesti, ker smo znali, kako moramo pametno razporediti tisto malo, kar smo imeli. Tega smo se naučili od Jehova.«

Prevzame nas razmišljanje brata, ki je skupaj z ženo in dvema otrokoma pobegnil na Slonokoščeno obalo! Zapustil je lepo hišo, ki je kasneje pogorela do tal. Kljub temu je dejal, da ga je najbolj prizadela izguba teokratične knjižnice in ne hiše!

Dragocen pouk

Če se ozrem nazaj, sem lahko hvaležen Jehovu za vse, kar nas je dragocenega naučil. Osebno sem spoznal mnoge, ki so bili neoporečni in so preživeli, pa tudi take, ki so ostali neoporečni do smrti. Naučil sem se spoštovati pomembnost stališča apostola Pavla, ki je zapisal: »Če namreč živimo, živimo za Gospoda [Jehova, NW]; če pa umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi.« (Rimljanom 14:8)

Drug dolgoletni misijonar je rekel: »Iz vsega tega smo se naučili, da je Jehova Pomočnik brez primere. Tako kot je rekel Pavel: ›Da, sami sebi smo že izrekli smrtno obsodbo, tako da nismo več zaupali vase, ampak v Boga, ki obuja mrtve.‹ « (2. Korinčanom 1:9; Psalm 30:11, v NW 30:10) Dodal je: »Vojna nam je povsem jasno razkrila, da je Jehovov narod resnična bratovščina, odeta s požrtvovalno ljubeznijo, ki jo je poudaril Jezus.« (Janez 13:35)

Pismo liberijske sestre misijonarjem, ki so morali zapustiti državo med oktobrskimi nemiri leta 1990, dobro ponazarja moč naše krščanske bratovščine. »Molim za to, da bi se vsi kmalu vrnili v Liberijo in bi lahko imeli kongres,« je zapisala. »Komaj čakam na ta dan! Že sama misel na to me osrečuje.«

Res, čudovito bo videti, ko se bo krščanska dejavnost v Liberiji vrnila v običajni tir. Da, sestra ima prav; prvi kongres v Monrovii po vrnitvi misijonarjev in beguncev bo res vesel dogodek. V to smo prepričani!

[Zemljevid na strani 27]

(For fully formatted text, see publication

LIBERIJA

Monrovia

Kakata

Gbarnga

Ganta

SIERRA LEONE

GVINEJA

SLONOKOŠČENA OBALA

Atlantski ocean

[Slika na strani 28]

Otroci begunskih Prič v podružnici med vojno

[Slika na strani 31]

Liberijski begunci razporejajo oblačila, ki so jih darovale Priče iz Slonokoščene obale